Jedro

Toženkino zavzemanje za to, da se pri določitvi začetka teka zastaralnega roka upošteva presoja sodišča glede (dejanske) utemeljenosti tožbenega zahtevka, ni utemeljeno. Gre za dve vsebinsko ločeni pravni vprašanji. Najprej mora sodišče rešiti vprašanje glede zastaranja zahtevka, pri čemer je vezano na tožnikove trditve glede toženkine odškodninske odgovornosti, nato pa v primeru ugotovitve, da tožbeni zahtevek ni zastaran, odloča o njegovi utemeljenosti. Zato ni nujno, da se ugotovitev glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za uveljavljanje terjatve sklada z ugotovitvijo glede objektivnega prenehanja protipravnega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.670,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, to je v I. točki izreka, potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je tožniku dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati 1.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2015 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za plačilo 13.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2015 do plačila) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v višini 718,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženka je zoper odločitvi v I. in III. točki izreka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vztraja pri ugovoru zastaranja vtoževanega zahtevka zaradi poteka 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve. Sodišču očita, da ugovora zastaranja ni upoštevalo, pri čemer iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kaj so odločilna dejstva, na podlagi katerih je glede tega ugotovilo dejansko stanje. Obrazložitev sodišča je celo v nasprotju sama s seboj in z izrekom sodbe. Glede na ugotovitev sodišča, da je bil tožnik od 28. 8. 2012 v sobi nameščen sam in je imel na voljo 6,92 m², je protipravnost, ki izvira iz pomanjkanja prostora v sobi namestitve, prenehala najkasneje tedaj (njegova škoda se je ustalila). Sodišče ni ugotovilo nobenega dejstva, iz katerega bi bilo sklepati, da so nehumane razmere za tožnika trajale tudi po 28. 8. 2012. Dejstvo, da je bil tožnik izpuščen iz zapora 28. 12. 2012, ne more biti razlog, da bi zastaranje začelo teči šele s tem dnem. Tožnik je vedel za zatrjevano škodo in za povzročitelja že več kot 3 leta pred vložitvijo predmetne tožbe, saj je tožbo pred tem (neuspešno) vložil na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Napačno je stališče sodišča, da dve sodni odločbi višjega sodišča predstavljata sodno prakso. Sodna praksa v slovenskem pravu ni obvezen pravni vir in v obrazložitvi sodbe ni navedena niti ena sodna odločba Vrhovnega sodišča RS v zvezi z vprašanjem zastaranja. Toženka se s citiranima odločbama ne strinja, saj iz njiju ni razvidno, do kdaj naj bi trajalo protipravno stanje ter kdaj naj bi se ustalila nepremoženjska škoda. Sodišče bi glede zastaranja moralo zavzeti enako stališče, kot je izraženo v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 6/2014. Zgolj tožnikovi subjektivni občutki glede obstoja kršitve ne zadoščajo. Zastaranje teče najkasneje od tedaj, ko je kršitev prenehala in je s tem prenehala nastajati pravno priznana škoda. Iz več razlogov pritožnica nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišču očita napačno uporabo določil ZPP o odmeri stroškov postopka, ker je tožniku priznalo tudi stroške, za katere iz obrazložitve ne izhaja, da bi bili potrebni oziroma za njihovo priznanje ni pravne podlage (stroški za posvet s stranko, vlogi z dne 5. 12. 2019 in 27. 3. 2019). Napačno je ocenjen tožnikov uspeh v pravdi, saj je uspel le z 11,3 % zahtevka. Nobene pravne podlage ni za ločeno presojanje uspeha po temelju in po višini (postopek je bil izpeljan za oboje naenkrat), niti ni sodišče navedlo takšne podlage. Izrek v stroškovnem delu ni obrazložen, odločilna dejstva niso ugotovljena. Nobene pravne podlage tudi ni za pobot pravdnih stroškov strank. ZPP nima določil, na podlagi katerih bi sodišče lahko pobotavalo stroške strank niti ni takšnega predloga med postopkom podala nobena od strank. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne v celoti ter tožniku naloži v plačilo njene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa naj zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, stroški pritožbe pa naj bodo nadaljnji pravdni stroški.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik je v tej pravdi od toženke zahteval plačilo zneska 15.000,00 EUR, ki predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi bivanja v neustreznih razmerah v ZPKZ ... (skupaj 427 dni), kjer je najprej prestajal pripor (od 30. 10. 2011 do 14. 5. 2012), nato pa še zaporno kazen (od 15. 5. 2012 do 28. 12. 2012). Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku ugodilo le v manjšem delu (za znesek 1.700 EUR), ker je ugotovilo, da je njegovo trpljenje preseglo raven, neizogibno povezano z odvzemom svobode, v času 190 dni, ko je prestajal pripor (to je od 8. 11. 2011 do 14. 5. 2012).

5. Toženkino pritožbeno vztrajanje pri ugovoru zastaranja ni utemeljeno, deloma pa gre pritrditi njeni pritožbeni kritiki glede odločitve o stroških postopka v III. točki izreka sodbe.

Glede neutemeljenosti ugovora zastaranja

6. Ne drži, da sodišče prve stopnje toženkinega ugovora zastaranja ni upoštevalo. Do tega ugovora se je dovolj določno in jasno opredelilo v 6. do 9. točki obrazložitve sodbe, vendar ga ni štelo za utemeljenega. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, katera dejstva je pri tem štelo za pravno odločilna. Prenehanje protipravnosti je vezalo na tožnikovo v tožbi zatrjevano (subjektivno ocenjeno) prenehanje protipravnega stanja. Obrazložitev v tem delu ni v nasprotju sama s seboj in z izrekom sodbe. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato v tem delu ni podana.

7. Ugotovitev sodišča, da je tožnikovo trpljenje preseglo raven, neizogibno povezano z odvzemom svobode, v času 190 dni, ko je bival v priporu in imel na voljo med 3,07 m² in 3,40 m² na osebo, ni odločilna za presojo začetka teka zastaralnega roka za uveljavljanje njegove terjatve. Začetek teka omenjenega roka je odvisen od dejstev, ki jih je tožnik v zvezi s terjatvijo zatrjeval v tožbi. Ker je zatrjeval obstoj protipravnega ravnanja s strani toženke za celotno vtoževano obdobje prebivanja v ZPKZ ... (od 30. 10. 2011 do vključno 28. 12. 2012, torej tako za čas pripora kot za čas zapora), je treba kot začetek teka zastaralnega roka šteti prvi naslednji dan po tem, ko bi terjatev po izpustu iz ZPKZ ... mogel uveljavljati (glej prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), to pa je 29. 12. 2012. Tedaj je bil namreč seznanjen tako z obsegom kot z višino nastale škode, prenehale pa so tudi posebne razmere, zaradi katerih je bilo njegovo uveljavljanje terjatve oteženo (primerjaj 360. člen OZ).1 Glede na to, da je tožnik tožbo vložil 28. 12. 2015 (kar pravilno izhaja iz 63. točke obrazložitve sodbe v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi), mu triletni subjektivni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve tedaj še ni potekel (prvi odstavek 352. člena OZ).

8. Ni pravilno toženkino stališče, da je stanje protipravnosti, ki izvira iz zatrjevanega dejstva pomanjkanja prostora v sobi namestitve, prenehalo najkasneje 28. 8. 2012, ko je bil tožnik v sobi nameščen sam in je imel na voljo 6,92 m² prostora (ter možnost dnevnega izhoda (med tednom) iz sobe 9 ur in 50 minut). Tedaj se tožniku nastala škoda še ni "ustalila". Med drugim zato, ker tožnik vse do konca prestajanja kazni zapora (to je do 28. 12. 2012) ni mogel vedeti, ali si bo moral sobo deliti še s kom ali pa bo morebiti celo premeščen v drugo, manjšo sobo in bo posledično imel na voljo še manj osebnega prostora (primerjaj VSL sodbo II Cp 2337/2017 z dne 25. 4. 2018 v 7. točki obrazložitve).2 Toženkino zavzemanje za to, da se pri določitvi začetka teka zastaralnega roka upošteva presoja sodišča glede (dejanske) utemeljenosti tožbenega zahtevka, ni utemeljeno. Gre za dve vsebinsko ločeni pravni vprašanji. Najprej mora sodišče rešiti vprašanje glede zastaranja zahtevka, pri čemer je vezano na tožnikove trditve glede toženkine odškodninske odgovornosti, nato pa v primeru ugotovitve, da tožbeni zahtevek ni zastaran, odloča o njegovi utemeljenosti. Zato ni nujno, da se ugotovitev glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za uveljavljanje terjatve sklada z ugotovitvijo glede objektivnega prenehanja protipravnega stanja.

9. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe sklicevalo na dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani (II Cp 508/2016 z dne 22. 6. 2016 in II Cp 745/2016 z dne 18. 5. 2016), ki podpirata njegovo materialnopravno naziranje glede začetka teka zastaralnega roka v konkretnem primeru. To sklicevanje sodišča povsem zadošča, pregled sodne prakse pa kaže, da nikakor ne gre za osamljeno, temveč za ustaljeno, že večkrat ponovljeno stališče (glej tudi VSL sodbo II Cp 843/2018 z dne 3. 10. 2018, VSL sodbo II Cp 2337/2017 z dne 25. 4. 2018, VSL sodbo II Cp 2119/2017 z dne 7. 2. 2018 in VSL sklep II Cp 1747/2016 z dne 30. 11. 2016), ki mu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče RS (glej sodbo II Ips 174/2016 z dne 26. 4. 2018).

10. Zavzemanje toženke za enako stališče, kot ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015, ni utemeljeno. V citiranem primeru je namreč šlo za povsem drugačen primer nepremoženjske škode – škodo, nastalo v zvezi z zdravniško operacijo, pri čemer je sama poškodba, zaradi katere je bila potrebna operacija, tožniku nastala že prej. Vrhovno sodišče RS se je v citirani sodbi ukvarjalo z drugačnim dejanskim stanjem in drugimi vprašanji glede teka zastaralnih rokov,3 zato primerjava s konkretno zadevo ni ustrezna.

Glede odločitve o stroških postopka

11. Očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v zvezi z odločitvijo o stroških postopka ni podana. Ta odločitev je obrazložena v zadostni meri, da jo je mogoče preizkusiti. V 64. do 67. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, na kakšni pravni podlagi temelji (drugi odstavek 154. člena ZPP), ocenilo tožnikov uspeh v pravdi ter naštelo tožniku in toženki priznane stroške,4 ki jih je po njihovem ločenem seštevku in ob upoštevanju pravdnega uspeha strank medsebojno pobotalo ter zaradi ugotovljenega presežka v korist toženke naložilo v plačilo tožniku.

12. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tožnikov uspeh v pravdi. Ni namreč ravnalo pravilno, ko je ločeno ovrednotilo tožnikov uspeh s temeljem zahtevka in ločeno njegov uspeh po višini.5 Sodna praksa sicer dopušča takšen način vrednotenja uspeha v določenih (predvsem odškodninskih) primerih6 (ko to zaradi obsežnosti in enakovrednosti dokazovanja temelja predstavlja primernejši (pravičnejši) pristop),7 vendar v konkretni zadevi ne gre za tak primer. Okoliščine obravnavane zadeve niso terjale posebej zapletenega in dragega dokaznega postopka glede odločanja o temelju zahtevka oziroma odločanje o višini zahtevka ni predstavljalo temelju enakovredne celote.8 Da ločeno ovrednotenje pravdnega uspeha v konkretnem primeru ne predstavlja pravilnega pristopa, potrjuje tudi sodna praksa v podobnih primerih.9 Upoštevaje pravilno uporabo materialnega prava tako tožnikov uspeh v pravdi predstavlja razmerje med prisojenim (1.700 EUR) in vtoževanim zneskom odškodnine (15.000 EUR), to je 11,3 %, kar je (bistveno) manj od uspeha, ki mu ga je priznalo in pri stroškovni odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje (30,7 %).

13. Pritožnica ima prav tudi, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za priznanje tožnikovih stroškov za posvet (sestanek) s stranko v višini 200 točk, saj ne gre za samostojno odvetniško storitev, ki ne bi bila že zajeta v priznani nagradi za sestavo tožbe (tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT)). Za vlogo z dne 5. 12. 2019 (pravilno: 2018) je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo 250 točk, saj je v tej pripravljalni vlogi navedel vprašanja za priči, k čemur je bil izrecno pozvan s strani sodišča (glej list. št. 117). Ta tožnikova vloga je bila torej potrebna in obrazložena. Glede vloge z dne 27. 3. 2019 pa gre ugotoviti, da je bila tožniku zanjo priznana previsoka nagrada (250 točk), saj ne gre za vsebinsko pripravljalno vlogo. V navedeni vlogi je tožnik podal zgolj umik dokaznega predloga in priglasil stroške postopka, zaradi česar mu za to vlogo pripada le 50 točk, kolikor se vrednoti obrazložen dopis (tar. št. 39/3 OT). Upoštevaje navedeno znižanje priznanih odvetniških storitev bi sodišče prve stopnje tožniku v izhodišču moralo priznati 3.025 odvetniških točk, k čemur je treba prišteti še materialne stroške v znesku 40,25 točk (2 % od vrednosti storitev do 1000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (20,25) - tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV na odvetniške storitve in stroške (674,36 točk), ta seštevek (3739,61 točk) pa upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 2.243,77 EUR.

14. Glede na svoj uspeh v pravdi (11,3 %) je tožnik upravičen do povrnitve 253,55 EUR pravdnih stroškov, medtem ko toženki priznani pravdni stroški (v nespornem znesku 2.169,54 EUR) glede na njen pravdni uspeh (88,7 %) znašajo 1.924,38 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov, za katerega pritožbeno sodišče v nasprotju s toženko ne vidi nobene ovire,10 je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.670,83 EUR (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) in ne zgolj 718,42 EUR, kolikor mu je bilo naloženo v izpodbijani III. točki izreka sodbe. V stroškovnem delu je bilo zato toženkini pritožbi treba delno ugoditi in sodbo ustrezno spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP).

15. V preostalem (pretežnem) delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženka je s pritožbo uspela le glede dela stranske terjatve (to je glede dela stroškov pravdnega postopka), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Dejstvo, da je tožnik pred vložitvijo predmetne tožbe vložil tožbo na ESČP, pri tem ni pravno pomembno. 2 Iz neprerekanih ugotovitev v 21. točki obrazložitve sodbe izhaja, da se je število pripornikov oziroma zapornikov v isti sobi spreminjalo. Tožnik je bil recimo v sobi št. ..., kjer je bival nazadnje, nekaj časa nameščen skupaj še z dvema zapornikoma, nekaj časa sam, to pa se je izmenjaje spreminjalo. 3 V citirani sodbi je poudarjeno, da zgolj nastanek poškodbe, toliko bolj, če je ta neodkrita, še nič ne pove o tem, ali in kdaj bo nastala določena škoda, oziroma da ni nujno, da nastanek škode sovpada z nastankom škodnega dogodka. Pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v tem, da je oškodovanec poškodovan, pač pa šele v tem, da do določene stopnje in določen čas trpi telesne bolečine ali duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali strah. 4 Očitno je vse naštete stroške ocenilo kot potrebne – glej prvi odstavek 155. člena ZPP. 5 Glede na tožnikov 50 % uspeh po temelju in 11,3 % uspeh po višini je izračunalo njegov skupni uspeh v pravdi v višini 30,7 %. 6 Glej Nina Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 31, 3. točka. 7 Gre za primere, ko izvajanje dokazov glede temelja predstavlja ne le pretežni, ampak tudi izrazito dražji del dokaznega postopka (glej VSL sodbo II Cp 843/2018 z dne 3. 10. 2018 v 22. točki obrazložitve). 8 Sodišče prve stopnje je pravzaprav istočasno obravnavalo tako temelj kot višino zahtevka, posebnih dokazov glede višine zahtevka sploh ni izvajalo. 9 Glej že citirano VSL sodbo II Cp 843/2018 z dne 3. 10. 2018 v 22. točki obrazložitve, poleg tega pa še VSL sodbo II Cp 745/2016 z dne 18. 5. 2016 v 14. točki obrazložitve in VSL sodbo II Cp 2119/2017 z dne 7. 2. 2018 v 24. točki obrazložitve. 10 Za pobot pravdnih stroškov obstaja pravna podlaga v 311. členu OZ, za izjavo o pobotu (312. člen OZ) pa gre šteti zahtevi obeh strank za naložitev (vseh) pravdnih stroškov v plačilo nasprotni stranki. Gre za ustaljen in poenostavljen način poračunavanja stroškov, ki da nedvoumen rezultat in nobeni od strank ni v škodo. Pobotavanje pravdnih stroškov brez zadržkov sprejemata tako teorija (glej Nina Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 30) kot tudi sodna praksa.