Jedro

Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih in njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Presojati je treba ne le, kaj je v največjo korist obeh otrok, ampak kaj je največja korist vsakega otroka posebej in ne obeh skupaj.

Odločitev sodišča, da je ena deklica začasno dodeljena v varstvo materi, druga pa očetu, pri čemer so stiki enega starša z drugo deklico določeni tako, da sta dekleti čim več časa skupaj s staršema, je oprta na izvedensko mnenje in izraženo voljo hčerk.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 18. 7. 2016 izdalo začasno odredbo, s katero je deklici A. in B. začasno dodelilo v varstvo in vzgojo očetu C. Osebne stike deklet z materjo je določilo vsak drugi in četrti vikend v mesecu od petka po šoli do nedelje do 18. ure. A. ima med tednom stike z materjo vsak torek po šoli do srede do 19. ure, B. pa vsako sredo po šoli do 19. ure. Tako določeni stiki se začnejo izvajati 1. 9. 2016, ko mati prevzame otroka v šoli, oče pa ju pride iskat na materin dom po koncu stika. Kar sta predlagali stranki več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Odločilo je, da velja začasna odredba do pravnomočno končanega pravdnega postopka.

S sklepom z 28. 11. 2016 je sodišče delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo in začasno odredbo z 18. 6. 2011 delno spremenilo tako, da je mladoletno A. začasno dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Osebne stike med A. in očetom, ki potekajo od 29. 11. 2016 dalje, pa je določilo vsak prvi in tretji vikend v mesecu od petka po šoli do nedelje do 18. ure. Med tednom pa vsak ponedeljek po šoli, ko oče prevzame deklico v šoli do torka zjutraj, ko jo oče odpelje v šolo ter vsak drugi in četrti četrtek po šoli, ko jo oče prevzame v šoli do 19. ure, ko jo pripelje na materin dom. V ostalem je sodišče ugovor tožene stranke zavrnilo. Odločilo je, da začasna odredba velja do pravnomočno končanega pravdnega postopka.

2. Zoper zavrnilni del sklepa z 18. 7. 2016 se pritožuje tožena stranka. Navaja, da odločitev o začasnem zaupanju obeh otrok v varstvo in vzgojo ter oskrbo očetu ni pravilna. Oče doslej pri vzgoji in oskrbi otrok ni bil aktiven. Razbil je družino in otrokom odvzel mamo, saj ji je onemogočil, da bi vstopila v lastno stanovanje in v počitniško hišo ter ji odvzel avto. Preprečil ji je, da bi šla v službo. Razglasil jo je za zmešano. Uničil je njene osebne stvari, pri vsem tem pa so sodelovali njegovi starši in sestra. Otroka je sodišče zaupalo očetu, ki manipulira z otrokoma zoper mamo na račun materialnega stanja in s prikazovanjem tožene stranke v negativni luči v vseh vlogah. Sodišče je ugotovilo, da je odnos med strankama zelo konflikten in da ne moreta sporazumno urejati starševskih obveznosti. Ni pa ugotavljalo vzrokov za tak konflikten odnos. Spregledalo je, da je bila toženka dobra in skrbna mati obema hčerama od rojstva dalje in da je v polni meri skrbela za oba otroka ter ji nikoli ni bilo očitanega nič slabega. Tožnik od konflikta dalje funkcionira zoper toženo stranko sovražno zgolj zato, ker je toženka kot mati skušala razčistiti to, kar ji je povedal otrok, da bi zavarovala otroka. Sodišče je na splošno povzelo ocene o negotovosti in stresu pri otrocih zaradi ločitve staršev, ni pa ugotavljalo vplivov enega in drugega starša na to. Sodišče je zanemarilo razlog za razpad družine in kronologijo dogajanja. Izvedeniško mnenje izvedenke Č. je pomanjkljivo, saj tožnika ni psihosocialno preverila oziroma testirala zaradi suma spolne zlorabe. Sodišče ni upoštevalo temeljne okoliščine, ki je privedla do razbitja družine, to je naznanitev suma spolne zlorabe po izpovedbi otroka samega. Izvedenka je podala mnenje 14. 3. 2016 in ga ustno dopolnila 25. 3. 2016, kar je več kot pred štirimi meseci in ne odraža aktualnega stanja. Izvedenka ni pridobila psihološkega profila tožnika glede na preteklo življenje in odnose v družini. Tožnik in njegova družina so proti toženki sovražno nastrojeni. Sodišče bi moralo ugoditi, da tako okolje negativno vpliva na otroka. S tako začasno odredbo pa je sodišče potrdilo, da je sovražen odnos do matere čisto v redu, s čimer je storjena dodatna škoda pri otrocih. S strani tožene stranke ni sovražnega odnosa do tožeče stranke. Glede poročila CSD in poročila zagovornika otrokovih pravic z 12. 7. 2016 ter izjavo B. s 24. 6. 2016 je tožena stranka prepričana, da ne gre za B. neodvisno in neobremenjeno voljo. Pri odločitvi je bila A. in njena izjava, da bi želela živeti pri mamici, v celoti spregledana.

3. Zoper sklep z 28. 11. 2016 se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik podaja pritožbo po dveh pooblaščencih. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče iz izvedenih dokazov izbralo le tiste, ki utemeljujejo izpodbijani sklep. Do ostalih dokazov in do mnenja izvedenke Č. v delu, ki nasprotuje izpodbijanemu sklepu, se ni opredelilo in sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni odpravilo nasprotja v izvedenskem mnenju, ko izvedenka sprva navaja, da ločitev deklic ni nujno v njuno korist, na naroku 14. 11. 2016 pa je izvedenka izpovedala, da bi bilo mladoletni A. v večjo škodo ločitev od matere kot od sestre. Neskladje je podano tudi glede navezanosti deklic, saj izvedenka enkrat navaja, da sta deklici navezani, drugič, da ni ugotovila navezanosti. Zato so napačne tudi ugotovitve sodišča, da je izvedensko mnenje strokovno, jasno in celovito, saj je izvedenka izpovedala povsem v nasprotju s prejšnjim mnenjem. Sodišče ni ugotavljalo primernosti okolja pri materi za zdravo rast in razvoj deklic. Tožena stranka biva v enosobnem stanovanju, zaradi česar A. spi z njo, kar ni zdravo za njen razvoj. Deklici nimata prostora, kjer bi se lahko učili, igrali in delali domačo nalogo. Sodišče ni imelo predloga pravdnih strank, da bi s spremembo začasne odredbe ločilo deklici. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je izpodbijani sklep nepravilen. Sodišče je ločilo deklico brez predloga strank in mimo izpovedbe ter v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Tožena stranka je izrecno izpovedala, da sta deklici zadnje čase vse bolj navezani ena na drugo in ne želi, da bi se ju ločilo. Odločitev sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi in ni v največjo korist otrok. Izvedenka je izpostavila, da ob zadostnih stikih z očetom A. ne bi bilo v največjo škodo, če se jo zaupa materi, vendar pod pogojem, da starša bistveno spremenita svoj odnos, ki neposredno vključuje hčerki. Sodišče je spregledalo, da se odnos med staršema ni spremenil. Ob ničelni komunikaciji med staršema, je odločitev o ločitvi deklic le v njuno škodo. Ker A. trikrat tedensko prehaja med staršema, s tem ne bo zagotovljena stalnost in umirjenost. Sodišče je poseglo v že ustaljen in utečen ritem stikov, kar bo povzročilo dodatno vznemirjenosti in negotovost. Sodišče je navedlo tudi, da stiki med vikendom potekajo izmenično, in sicer vsak prvi in tretji vikend. Včasih ima mesec tudi pet vikendov, tako se izkaže, da je izrek v nasprotju z razlogi. Pravilno bi bilo, da stiki med vikendom potekajo vsak drugi vikend. B. je pri varuhu otroka povedala, da se A. ne počuti dobro in ji ni prijetno, ko jo tožena stranka sprašuje neprijetne stvari. Izrazila je skrb za sestro, ker je še majhna in se ne more braniti. Neprijetno ji je, ker jo sprašuje, ali ju je kdo tipal. Iz navedenega izhaja, da tožena stranka želi vplivati na mladoletni deklici ter se ti pri toženki ne počutita dobro in varno. Z izpodbijanim sklepom je sodišče A. še bolj izpostavilo neprimernim vplivom tožene stranke.

Sodišče je dalo v sklepu z 18. 7. 2016 napačen pravni pouk, ki ga je sicer popravilo s popravnim sklepom s 25. 7. 2016. Tožeča stranka je imela pravico zoper odločitev sodišča z 18. 7. 2016 v zvezi s popravnim sklepom s 25. 7. 2016 zoper ugodilni del sklepa podati ugovor, tožena stranka pa možnost vložitve pritožbe zoper zavrnilni del sklepa. O njeni pritožbi bi moralo odločati Višje sodišče v Ljubljani. Tožena stranka ni imela pravice do vložitve ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ampak bi morala vložiti pritožbo, česar ni storila. Ker je o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi odločilo prvostopenjsko sodišče, je izpodbijani sklep z 28. 11. 2016 nezakonit. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti brez predloga in brez ustrezne trditvene podlage, s čimer je kršilo pravilo pravnega postopka, ki določa, da lahko sodišče odloča zgolj v mejah postavljenih zahtevkov. Vsebina izpodbijane začasne odredbe glede varstva, vzgoje in oskrbe ter stikov je popolnoma enaka tožbenemu zahtevku tožene stranke, zato bi moralo sodišče pri izdaji začasne odredbe postopati še posebej restriktivno. V obravnavanem primeru niso podani formalni pogoji za izdajo začasne odredbe. Ne obstaja nobena nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Odredba ni potrebna, da bi se preprečila uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Izpodbijani sklep o tem niti nima nobenih razlogov. Prav tako ni izkazano, da bi se katera izmed strank posluževala uporabi sile. Mladoletnima upnikoma ne nastaja nobena škoda, kaj šele nenadomestljiva škoda. Ravno z izpodbijanim sklepom je sodišče povzročilo, da nastaja A. nepopravljiva škoda. Sodišče je z izpodbijanim sklepom namesto ugotavljanja največje koristi otroka ugotavljalo, kaj otroku ni v največjo škodo. Tožena stranka še vedno nima urejenih bivalnih razmer in otrokoma ni zmožna zagotavljati optimalnih razmer. Izvedenka je v delu, ko je ugotovila močno primarno čustveno navezanost A. na mater, predlagala, da se to kompenzira z bolj obsežnimi stiki. Te čustvene navezanosti A. na toženko pa ni ugotavljala le v primerjavi z očetom, ampak v primerjavi z B. Sodišče je sprejelo odločitev, ki je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenke Č. S tem je odločilo v nasprotju z največjimi koristi otroka. Sodišče v obrazložitvi odločitve ni podalo nobenih razlogov in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče 18. 7. 2016 z izdano začasno odredbo se ni v ničemer spremenilo. A. je bila že takrat v čustveni stiski in že takrat je izvedenka ugotovila, da obstoji močna primarna navezanost na mater. Vendar je kljub temu zaključila, da je oče tisti, ki je sposoben obema otrokoma zagotoviti razmere za čim bolj zdrav in uravnotežen nadaljnji razvoj. Nobena ločitev za sorojence ni dobra in pri otrocih pusti posledice. Tudi ugotovitev izvedenke, da je pri A. prišlo na določenih poljih do korakov nazaj, ne pomeni, da je treba sprejeti drugačno odločitev glede dodelitve v varstvo in vzgojo. Sodišče nima razlogov, da ne bi sprejelo dokončne odločitve v tej pravdni zadevi. Tožbeni zahtevek tožene stranke je identičen izreku izpodbijanega sklepa. Glede na ustaljeno sodno prakso, da je treba presojati pogoje za dopustnost izdaje začasne odredbe v takih primerih restriktivno, sodišče v obravnavanem primeru ni imelo podlage za izdajo začasne odredbe.

5. Zoper zavrnilni del sklepa vlaga pritožbo tožena stranka. Meni, da je izpodbijana odločitev v škodo B. Sodišče je svojo odločitev glede B. oprlo na izvedeniško mnenje izvedenke Č. in štelo, da B. ni indoktrinirana s strani očeta, pač pa, da je uglašena z okoljem pri očetu in je zelo povezana z očetom. Za kakšen očetov zgled gre, pa izvedenka niti sodišče nista obrazložila. Ravnanja tožnika, kot so opisana v tožbi in nadaljnjih vlogah ter izhajajo iz izpovedbe toženke, so slab vzgled in v škodo otroka, ki se po njem zgleduje. B. je večino časa v sovražnem okolju do matere in ji nastaja nepopravljiva škoda. Toženka opaža pri B. veliko stisko in razdvojenost. Glede na prihajajočo puberteto, se bo B. še bolj oddaljila od mame, kar je dolgoročno škodljivo. Poudarjena navezanost na očeta je nastala tekom postopka in je posledica tožnikovih sistematičnih ravnanj. Tožnik vpričo otrok govori o materi negativne in neresnične stvari. Sodišče ni raziskalo, zakaj je odnos med staršema konflikten in napet. Ker dobiva B. iz okolja, v katerega je vpeta, negativne in sovražne informacije do matere, neposredno vpliva na njeno mnenje o materi in na njeno počutje pri njej, saj ji je prikazana kot kriva za nastalo situacijo. Tožeča stranka ne vzpodbuja stikov B. z materjo, ampak prepušča odločanje sami B. Tožena stranka ne odreka B. pravice, da se sama odloči in da sledi svoji želji, vendar je pod močnim vplivom tožnika in njegovih negativnih informacij. Premalo je ostalo raziskano, če gre pri B. res za njeno pristno voljo. Dokazni postopek bi bilo treba v tej smeri dopolniti z novim izvedeniškim mnenjem.

6. Pravdni stranki sta na pritožbi nasprotnih strank odgovorili in v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača vse pritožbene očitke o obstoju absolutno bistvenih kršitev določb postopka. Do posameznih konkretnih očitkov se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je s sklepom 18. 7. 2016 na tožnikov predlog izdalo začasno odredbo, s katero je obe hčerki pravdnih strank začasno dodelilo v varstvo in vzgojo očetu ter določilo stike med deklicama in materjo, toženkin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi deklici dodelilo v varstvo in vzgojo njej, pa je sodišče zavrnilo. Po ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo je prvostopenjsko sodišče ugovoru delno ugodilo in sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da je hčerko A. začasno dodelilo v varstvo in vzgojo materi in določilo stike med A. in očetom od 29. 11. 2016 dalje. V ostalem (v delu, ki se nanaša na hčerko B.) je ugovor zavrnilo.

10. Med pravdnima strankama ne more biti sporno, da je v postopku potrebno izdati začasno odredbo in z njo začasno urediti razmere glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo ter stike. Obe pravdni stranki sta namreč predlagali izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče začasno dodeli dekleti in določi stike, ter zatrjevali obstoj pogojev zanjo. Tudi sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj sta deklici v izjemnem stresu in hudi čustveni stiski ter potrebujeta stabilno in predvidljivo okolje, ki bo prispevalo k njunemu notranjemu ravnovesju in stabilnosti. Pritožbene navedbe tožnika o tem, da ni pogojev, ne potrebe po začasni odredbi, so zato neutemeljene. Tožnik trdi, da so izpolnjeni pogoji za začasno dodelitev hčera njemu, toženka nasprotno. Meni, da je v korist deklet, da se začasno zaupata v varstvo in vzgojo njej. Oba starša tudi nasprotujeta odločitvi, s katero je sodišče dekleti ločilo in ju začasno dodelilo vsako enemu od staršev. Vztrajata na tem, da naj ostaneta deklici skupaj, vendar se vsak zavzema za to, da se dekleti dodelita njemu.

11. Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih in njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Za ugotovitev in za razjasnitev, kaj je v največjo korist deklic (ne le za obeh skupaj, pač pa tudi vsake posebej) je sodišče pridobilo tudi potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Sodišče je med postopkom postavilo izvedenko psihiatrične stroke prof. dr. Č. Ta je podala izvedensko mnenje v marcu 2016 (list. št. 61 do 79), dopolnila ga je v septembru 2016 (list. št. 247 do 254) ter je bila v novembru 2016 zaslišana na naroku. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče pridobilo psihološko poročilo psihologinje D. s 25. 3. 2016 (list. št.103), psihiatrično poročilo in mnenje CSD s 13. 4. 2016 (list. št. 155), mnenje CSD z 21. 7. 2016 ter mnenje klinične psihologinje E. iz Zdravstvenega doma ... z 28. 7. 2016. 12. Ob izdaji začasne odredbe 18. 7. 2016 se je prvostopenjsko sodišče oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke Č., ki je ugotovila, da sta deklici v izjemnem stresu in hudi čustveni stiski ter da potrebujeta čim bolj stabilno, domače in predvidljivo okolje. Izvedenka je ocenila, da je oče tisti, ki je bolj sposoben zagotavljati optimalno razmerje za deklici ter jima je sposoben zagotoviti razmere za čim bolj zdrav nadaljnji razvoj. Kot izhaja iz mnenja, je oče tisti, ki izkazuje več stabilnosti, strukturiranosti, konsistentnosti in empatije. Glede matere pa je izvedenka ocenila, da materino osebno doživljanje stvari nadvladuje skrb za otroka in ima slabšo sposobnosti empatije ter je preokupirana s svojo stisko. Izvedenka je zastopala stališče, da je v korist deklic, da se dodelita enemu staršu in da njuna ločitev deklicama ni v korist. Izvedeniško mnenje je bilo podano v marcu 2016. 13. Toženka je v ugovoru zoper začasno odredbo opozorila, da je bila A. v dotedanjem teku postopka prezrta, da se je stiska deklic poglobila in da je ostalo neraziskano dejansko stanje glede A. želja in potreb. Izvedenka je v dopolnilnem izvedenskem mnenju 20. 9. 2016 ugotovila, da je pri A. opaziti nekaj izrazitih značilnosti regresa (umika ali vztrajanja na manj zrelem vedenju) v primerjavi z njeno psihosocialno funkcionalnostjo marca 2016. Zaslišana na obravnavi je pojasnila, da je A. v čustveni stiski in zbegana. Razlogi za regres(1) pri A. so v napetosti, ker ni z materjo in ker vidi motnje v odnosu med mamo in sestro B.. A. dojema očeta kot del skupnosti, ki materi ni naklonjena, sporočila očetove družine pa niso spodbudno za A. odnos do matere. A. je izražala čustveno pripadnost materi in čustvene potrebe, vezane na mamo. Na nekih poljih je v primerjavi z marcem kazala celo korake nazaj. Izvedenka je ocenila, da je A. v čustveni stiski ter je zanjo pomembna pristna čustvena navezanost na mamo. Po oceni izvedenke bi bila hujša ločitev A. od matere kot od sestre B., saj gre pri materi za primarno čustveno navezavo, ki jo oblikujejo vse dimenzije osebnosti otroka in so v A. razvoju že zastavljene. Izid ločitve deklic bi bil po oceni izvedenke v spremembi odnosa med deklicama nepredvidljiv in ne njuno slab. Obstaja celo možnost, da bi ju to na nek način povezalo, saj bi skupno preživljani čas bolj cenili. Ob zadostnih stikih očetom A. ne bi bilo v največjo škodo, če se jo zaupa materi, če bi starša bistveno spremenila svoj odnos, ki neposredno vključuje hčerki.

14. Prvostopenjsko sodišče je po ugovoru toženke in dodatnemu izvedenskemu mnenju svoj sklep o začasni odredbi delno spremenilo tako, da je mlajšo deklico A. začasno dodelilo materi. V 8. točki izpodbijanega sklepa je pojasnilo, da je izhajalo iz načela, da je treba presojati ne le, kaj je v največjo korist obeh otrok, ampak kaj je največja korist vsakega od otrok posebej in ne obeh skupaj. Pritožbeno sodišče se z argumentacijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja in jo sprejema.

15. Prvostopenjsko sodišče je v celoti sprejelo dodatno izvedensko mnenje, to pa je upoštevalo spremembe na slabše, do katerih je prišlo pri A., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča v nasprotju z izvedenkinim mnenjem, izvedenkino mnenje pa v nasprotju samo s seboj. Očitno je celoten razvezni postopek z vsemi spori na A. tako slabo vplival, da je prišlo pri njej do tako hudih posledic, da je pričela v svojem razvoju nazadovati. Tako je ugotovila izvedenka, kot tudi ostale strokovne službe. Iz izvedeniškega mnenja izvedenke izhaja, da je A. v razvojnem obdobju, v katerem bolj potrebuje mater. Po izvedenkinem mnenju bi bila hujša ločitev deklice od matere kot od sestre, saj gre za pri materi za primarno čustveno navezavo. Glede primernosti bivanjskih prostorov pri materi tožeča stranka v pritožbi izpostavila majhnost prostorov, saj naj bi deklica spala skupaj z materjo, kar pa po oceni pritožbenega sodišča (upoštevaje tudi dekličino starost) ne predstavlja razloge, da deklica ne bi mogla biti začasno zaupana materi.

16. Sodišče je upoštevalo izvedenkino mnenje tudi v delu, ki se nanaša na stike in določilo stike tako, da dekleti preživljata vse vikende skupaj, skupaj sta tudi ob stikih med tednom, določeni dnevi v tednu pa so določeni tako, da jih deklici preživljata sami s staršema. Na tak način bosta deklici čim več skupaj, A. pa bo tudi več z materjo. Stiki so določeni vsak prvi in tretji vikend v mesecu, kar je dovolj določljivo, da ne more prihajati do nesporazumov in tožnikova pritožbena navedba, da imajo nekateri meseci pet vikendov, na odločitev nima vpliva. Prvi in tretji vikend v mesecu sta še vedno določena za stike.

17. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o obstoju bistvenih kršitev določb postopka zaradi napačnega pravnega pouka v sklepu z 18. 7. 2016. Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi v pravnem pouku navedlo le pravico do pritožbe (ne pa tudi pravice do ugovora), kar je popravilo s popravnim sklepom. Ne glede na to je tožena stranka zoper izdano začasno odredbo vložila ugovor, ki mu je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo. Zoper zavrnilni del sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo toženkin predlog za izdajo začasne odredbe, je tožena stranka vložila pritožbo, o kateri je odločeno s to odločbo in iz nje izhajajo razlogi za njeno zavrnitev.

18. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče kršilo določila postopka, ker je odločilo mimo predloga pravdnih strank. Obe pravdni stranki sta predlagali izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče začasno zaupa dekleti enemu od staršev v varstvo in vzgojo. Z začasno odredbo ju je sodišče zaupalo očetu. Na ugovor tožene stranke pa je sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da je A. začasno dodelilo materi. S tem ni odločilo mimo predlogov strank. Pa tudi če bi, s tem ne bi kršilo določil postopka. Sodišče lahko med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda začasno odredbo o varstvu in preživljanju skupnih otrok tudi po uradni dolžnosti (411. člen ZPP).

19. Toženkin pritožbeni očitek, da odločitev, s katero je B. začasno zaupana v varstvo in vzgojo očetu, ni v korist otroka, ni utemeljen. B. je med postopkom večkrat izrazila svojo voljo in željo, da bi živela pri očetu, z mamo pa bi imela stike (pri njej bi bila vsak drugi vikend). B. je dovolj stara, da je sposobna izraziti svojo voljo in razumeti njen pomen. To izhaja tudi iz mnenja izvedenke. Izvedenka je v dopolnilnem mnenju pojasnila, zakaj je dekličino izražanje podobno odraslim (primerjaj mnenje na list. št. 254), zato so pritožbeni očitki, da gre za indoktrinacijo in vplivanje s strani očeta, neutemeljen. Neutemeljeni so tudi očitki, da sodišče ni raziskalo vzrokov, ki so pripeljali do take situacije. Kronologija poteka dogodkov med strankama ni sporna, vendar je za odločitev pomembna otrokova korist, ki jo je sodišče ugotavljalo in v skladu z njo odločilo. Odločitev, da je starejša deklica B. začasno zaupana v varstvo in vzgojo očetu, z materjo pa ima redne stike, ti pa so določeni tako, da sta obe dekleti med stiki čim več skupaj, je tudi po oceni pritožbenega sodišča taka, da je z njo zasleduje največja korist otroka, upoštevaje družinske razmere in različne potrebe in voljo obeh deklic.

20. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbe je bilo zato treba zavrniti in izpodbijana sklepa potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Regres se pojavi v neki novi situaciji, ko se otrok ne znajde in se boji sprememb ter se vrne na nižjo raven funkcionalnosti, ki jo je že dosegel.