Jedro

Izpolnitvena obveznost lizingojemalca se spremeni v odškodninsko (plačilo že zapadlih obrokov z zamudnimi obrestmi, plačilo diskontiranih nezapadlih obrokov na čas prenehanja pogodbe ter plačilo stroškov, vse zmanjšano za vrednost predčasno vrnjenega predmeta). Ta obveznost je zapadla v plačilo z dnem, ko je pogodba zaradi odstopa prenehala veljati.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki 2 izreka glede ugotovitve obstoja terjatve zakonskih zamudnih obresti od 20.8.2010 (od terjatve glavnice tožeče stranke do tožene stranke v znesku 41.438,85 CHF v EUR protivrednosti po prodajnem podjetniškem tečaju za CHF na dan plačila) in v točki 4 izreka glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 20.8.2010 od dosojene terjatve glavnice ter v točki 7 izreka glede pravdnih stroškov. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (delno točka 2 in 4 ter točka 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 z dne 20.4.2010 v prvem in tretjem odstavku izreka in se postopek nadaljuje kot po tožbi. V tej zvezi je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 41.438,85 CHF v EUR protivrednosti po prodajnem podjetniškem tečaju za CHF na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.2010 dalje, ne obstoji pa terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 19.753,78 CHF v EUR protivrednosti po prodajnem podjetniškem tečaju za CHF na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.2010 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 56.307,42 EUR, zato je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati 41.438,85 CHF v EUR protivrednosti po prodajnem podjetniškem tečaju za CHF na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.2010 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (zaradi umika tožbe pa je postopek v preostalem delu ustavilo). Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodno odločbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 225,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.5.2010 dalje ter nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.983,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper tisti del sodbe, v katerem ni uspela (delno točka 2 ter točke 3, 4 in 7 izreka), se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da ob odstopu od pogodbe o finančnem lizingu ni bilo jasno, kolikšna je obveznost tožene stranke. Zahtevek ne more zapasti v plačilo pred pravnomočnostjo sodbe. Tudi sodna izvedenka L. ni videla obračuna terjatve po pogodbi o finančnem lizingu, zato je sporno knjiženje oziroma posledično ugotovitev iztoževane terjatve. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ocene sodnega cenilca F., ki je ocenil, da cena, ki jo je pred prodajo predmeta lizinga določil cenilec P., ni v redu. Tožeča stranka je torej prodala predmet lizinga po prenizki ceni, pri čemer tožena stranka sploh ni sodelovala v pogajanjih glede te cene. Odstop od pogodbe o finančnem lizingu pomeni zgolj realizacijo te pogodbe. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo tudi dobropis, s katerim je tožeča stranka toženi stranki priznala denarno terjatev v znesku 56.307,42 EUR. To terjatev je zato tožena stranka v konkretni pravdni uveljavljala v pobot. Dobropis je verodostojna listina in jo bi bilo zato treba upoštevati. Tožeča stranka je bila tista, ki je izjavo pripravila in jo podala v podpis. Za toženo stranko je brezpredmetno, kaj je želela doseči tožeča stranka, izjava oziroma dobropis kot taka zavezujeta. Nesprejemljiva je logika sodišča prve stopnje, da gre za stornacijo prvotnega računa. Prav na podlagi računa in plačila računa temelji terjatev lizingodajalca tako pred, kakor tudi po odstopu od pogodbe. Obrestni zahtevek ni mogel zapasti pred točno ugotovitvijo glavničnega zneska. Pravno zmoten je bil tudi pristop sodišča prve stopnje pri določanju obresti, kot so bile dosojene pod točko 4 izreka. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) zakonskih zamudnim obresti na CHF ne ureja, pač pa določa zakonske zamudne obresti na EUR. Glede na izrek sodbe pa se sicer zmotno dosojeni znesek v CHF preračuna v EUR šele na dan plačila.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Glavna obveznost lizingojemalca je, da redno in pravočasno plačuje lizing obroke. Če to obveznost prekrši, ima dajalec lizinga pravico odstopiti od pogodbe. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (tožeča stranka kot lizingodajalec in tožena stranka kot lizingojemalec) 18.7.2008 sklenili pogodbo o finančnem lizingu premičnin (katere predmet je bilo tovorno vozilo), pri čemer je tožeča stranka 23.10.2009 v skladu s pogodbenimi določili odstopila od te pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke (neplačevanje dogovorjenih lizinških obrokov). Prišlo je torej do prenehanja pogodbe, kar je gotovo najhujša sankcija zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. V skladu s pogodbo (kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) mora lizingojemalec po odstopu od pogodbe vrniti lizingodajalcu predmet lizinga, poleg tega pa je zavezan tudi k plačilu odškodnine. Izpolnitvena obveznost lizingojemalca se torej spremeni v odškodninsko (plačilo že zapadlih obrokov z zamudnimi obrestmi, plačilo diskontiranih nezapadlih obrokov na čas prenehanja pogodbe ter plačilo stroškov, vse zmanjšano za vrednost predčasno vrnjenega predmeta). Ta obveznost pa je zapadla v plačilo z dnem, ko je pogodba zaradi odstopa prenehala veljati, zato nikakor ne drži pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru zahtevek tožeče stranke sploh ne more zapasti v plačilo pred pravnomočnostjo sodbe. Lizingodajalcu gre v skladu s pogodbo o finančnem lizingu v takšnem primeru odškodnina (ki je sicer glede višine med strankama lahko sporna), ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Lizingodajalec mora dobiti povrnjeno tolikšno škodo, da bo spet v položaju, v kakršnem bi bil, če bi lizingojemalec izvajal pogodbo o lizingu v skladu z njenimi določili. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru povsem pravilno uporabilo materialno pravo.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo materialno pravo (pravo, ki sta ga pogodbeni stranki določili v pogodbi) v delu, ki se nanaša na ugotavljanje in izračunavanje obsega škode. Odškodnina namreč škode ne sme presegati, kar pomeni, da lizingodajalec zaradi predčasnega prenehanja pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do odstopa od pogodbe. Ker je lizingodajalec uspel predmet lizinga odtujiti, je moral to korist od odškodnine odbiti (tretji odstavek 243. člena OZ). Seveda pa je treba v tej zvezi upoštevati tudi ugovore lizingojemalca za zmanjšanje odškodnine zaradi opustitve ukrepov, ki bi lahko zmanjšali škodo (četrti odstavek 243. člena OZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo očitku tožene stranke, da je tožeča stranka ravnala malomarno, ker je predmet lizinga prodala za prenizko ceno (tovorno vozilo je bilo prodano za ceno 15.000,00 EUR, priklopno vozilo pa za ceno 7.800,00 EUR, kar je tožeča stranka upoštevala pri zmanjšanju odškodnine).

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka vedela, da namerava tožeča stranka prodati predmet lizinga, saj ji je tožeča stranka po odstopu od pogodbe ponudila možnost odkupa po konkretni informativni ceni ter jo opozorila, da bo predmet lizinga v nasprotnem primeru prodala drugemu kupcu (dopis z dne 6.7.2009 – priloga A8 in informativna ponudba – priloga A9). V splošnih pogojih (točka 17.4) je namreč določeno, da določita prodajno ceno predmeta lizinga stranki sporazumno (v 8 dneh po odstopu od pogodbe), sicer pa se kot vrednost vzame vrednost, ki jo določi sodni izvedenec, imenovan s strani lizingodajalca. V tej zvezi je zato tožeča stranka po odstopu od pogodbe upravičeno imenovala sodnega izvedenca in cenilca avtomobilske stroke D.P., ki je v cenitvi z dne 5.8.2009 določil prodajno ceno predmeta lizinga: za tovorno vozilo znesek 27.882,00 EUR brez DDV, za priklopno vozilo pa znesek 21.687,00 EUR brez DDV. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki v splošnih pogojih v okviru lizing pogodbe tudi dogovorili, da v primeru, če predmeta lizinga v 30 dneh po začetku prodaje ni mogoče prodati za vrednost, kot je bila ugotovljena s strani sodnega izvedenca oziroma cenilca, je lizingodajalec upravičen zniževati ceno po 10 % za vsak nadaljnji mesec prodaje. To je tožeča stranka tudi storila, saj je (upoštevaje pogodbeno določeno okvirje) 20.8.2010 tovorno vozilo prodala za ceno 12.500,00 EUR brez DDV, priklopno vozilo pa za ceno 6.500,00 EUR brez DDV, oziroma skupaj za ceno 19.000,00 EUR brez DDV. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča sploh ni pravno pomembna vrednost predmeta lizinga na dan prodaje, ki jo je izdelal sodni cenilec mag. D.F., kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da je tožeča stranka pred prodajo še enkrat pridobila cenitev sodnega izvedenca in cenilca avtomobilske stroke D.P., ki je ugotovil, da znaša tržna vrednost tovornega vozila in priklopnega vozila na dan 6.7.2010 19.000,00 EUR brez DDV (za to vrednost sta bili vozili nato tudi prodani).

V predmetni zadevi je bila predmet tožbenega zahtevka terjatev, ki je nastala tožeči stranki zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o finančnem lizingu št. 1 po krivdi tožene stranke. V tej zvezi je bila v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje imenovana sodna izvedenka finančne stroke dr. I.L., ki je v svojem izvidu in mnenju ugotovila, da tožena stranka dolguje tožeči stranki na dan odstopa od pogodbe (23.10.2009) 29.650,73 CHF iz naslova zapadlih neplačanih obveznosti in 75.710,99 CHF iz naslova nezapadlih diskontiranih terjatev, upoštevaje ob tem tudi zamudne obresti in stroške (skupaj torej 105.361,72 CHF). Sodišče prve stopnje je temu izvedenskemu mnenju (ki je bilo podano tako v pisni kot tudi v ustni obliki) upravičeno sledilo, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča narejeno z vso potrebno strokovno skrbnostjo in natančnostjo. Zlasti je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sodna izvedenka pri izračunu sporne terjatve v zvezi s pogodbo o finančnem lizingu št. 1 upoštevala dejstvo, da sta imeli stranki sklenjeno še eno pogodbo o finančnem lizingu št. 2 (ki pa ni predmet zahtevka v tej pravdi) in v tej zvezi sklenjen dogovor, da bo tožeča stranka na podlagi prejetih plačil s strani tožene stranke zapirala tiste terjatve po obeh pogodbah, ki so najprej zapadle v plačilo. Sodna izvedenka je izračun sporne terjatve po pogodbi št. 1 lahko ugotovila ne glede na okoliščino, da ni razpolagala s knjigovodsko kartico obračuna po pogodbi št. 2, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Sodna izvedenka je namreč razpolagala s knjigovodsko kartico obračuna po pogodbi št. 1 ter z anuitetnima načrtoma po obeh pogodbah, poleg tega pa je imela na voljo tudi podatke o vseh prilivih, ki jih je tožeča stranka dobila od tožene stranke v spornem obdobju (izpoved sodne izvedenke, listovna številka 217 do 221 spisa). Iz tega razloga je tudi po oceni pritožbenega sodišča pri izračunu terjatve v zvezi s pogodbo št. 1 lahko upoštevala dejstvo, da sta imeli stranki sklenjeni dve pogodbi in da je tožeča stranka pri plačilih s strani tožene stranke pravilno zapirala tiste terjatve po obeh pogodbah, ki so prej zapadle v plačilo.

Povsem pravilna in zakonita je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 56.307,42 EUR. V tej zvezi je bil resda izdan dobropis, v katerem pa je navedeno, da se izdaja zaradi stornacije oziroma znižanja računa z dne 9.9.2008 (račun je bil izstavljen lizingojemalcu za nabavno vrednost predmeta lizinga). Izdaja tega dobropisa, torej ne pomeni zmanjšanja obveznosti tožene stranke iz naslova obračuna razmerja ob odstopu od pogodbe (saj med strankama ni prišlo do denarnega toka, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje), marveč je bila izdaja takšnega dokumenta potrebna zaradi preknjižbe predmeta lizigna iz poslovnih knjig tožene stranke v poslovne knjige tožeče stranke. Do predčasnega prenehanja pogodbe o finančnem lizingu je namreč tožena stranka predmet lizinga knjižila kot svoje osnovno sredstvo. V povezavi s tem (in v skladu s splošnimi pogoji, točka 17.7) je bila podana tudi izjava strank v zvezi z ustreznim zneskom obračunanega in plačanega DDV (stornacija omenjenega računa zaradi predčasnega prenehanja pogodbe v minus znesku 46.999,85 EUR in minus znesku 9.348,57 EUR, oziroma skupaj minus znesku 56.307,42 EUR).

Iz teh razlogov (in upoštevaje pogodbeno dogovorjeno pravo) je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 41.438,85 CHF v EUR protivrednosti po prodajnem podjetniškem tečaju za CHF na dan plačila in je zato (ker je ugotovilo tudi, da ne obstoji v pobotu uveljavljena terjatev) toženi stranki tudi pravilno naložilo, da mora tožeči stranki plačati tako ugotovljeni glavnični znesek. Glede ugotovitve, da obstoji poleg glavničnega zneska tudi terjatev zakonskih zamudnih obresti od glavničnega zneska od 20.8.2010, oziroma da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od glavničnega zneska od 20.8.2010, pa pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko, da je tožbeni zahtevek v tem obrestnem delu povsem nedoločen. Obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti, izražene v domači valuti, je namreč določena v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju: ZPOMZO-1), medtem ko se za pristne in nepristne valutne terjatve uporablja določba drugega odstavka 387. člena OZ, po kateri je določena 8 % letna obrestna mera. V konkretnem primeru pa tožeča stranka tudi ni opredelila, kateri tečaj (CHF-EUR) se bo upošteval pri plačilu natečenih zamudnih obresti. V tem delu je torej po oceni pritožbenega sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, spričo česar je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje ( v katerem bo moralo sodišče prve stopnje pozvati tožečo stranko, da v tem obrestnem delu določno opredeli tožbeni zahtevek).

Glede na povedano je pritožbeno sodišče torej odločilo, kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.