Jedro

Domneva, da je odločilna okoliščina za začasno zaupanje otrok v vzgojo in varstvo materi nizka starost otrok, ki daje prednost materi pred očetom, ne more pomeniti legitimne podlage sodni odločitvi.

Izrek

Pritožbi proti sklepu z dne 7.9.2010, opr. št. II P 143/2009-54 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi proti sklepu z dne 16.7.2010, opr. št. II P 143/2009-40 v delu v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe (7. točka izreka sklepa) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16.7.2010 izdalo začasno odredbo s katero je mld. otroka pravdnih strank zaupalo v začasno varstvo in vzgojo tožnici do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, določilo mesečno obveznost toženca za plačilo preživnine ter določilo stike med tožencem in mld. otrokoma. Hkrati je zavrnilo toženčevo začasno odredbo za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo njemu.

Toženec je proti odločitvi o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe vložil pravočasno pritožbo, proti izdani začasni odredbi pa ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7.9.2010 zavrnilo glede odločitve o začasnem zaupanju otrok v vzgojo in varstvo materi ter glede preživnine, glede določitve stikov pa delno spremenilo. Toženec je tudi proti tej odločitvi vložil pravočasno pritožbo. Pritožbene navedbe toženca v pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe in odločitvi o zavrnitvi njegovega ugovora zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, uveljavlja iste pritožbene razloge in sicer pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani odločitvi tako, da ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo nikakršnega tehtnega razloga za to, da se otroka začasno dodelita v varstvo in vzgojo tožnici in ne njemu. Sporno, neargumentirano in pavšalno, je stališče sodišča prve stopnje, da je splošno znano in v večini primerov slovenske sodne prakse sprejeto izhodišče, da za manjše otroke zaradi svoje narave in potreb takšnih otrok bolje in ustrezneje poskrbijo matere kot pa očetje, če sicer materam ni mogoče očitati pomanjkljivosti dosedanjega starševstva. Gre za posplošeno in stereotipno obravnavanje vprašanja dodelitve otrok v varstvo in vzgojo. Hkrati pomeni neenakopravno obravnavanje obeh staršev pri odločitvi o varstvu in vzgoji otrok, kar je celo protiustavno. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, ko je izpoved toženca iztrgalo iz konteksta in ji pripisalo drugačno vsebino, kot jo je izpoved dejansko imela. Toženec je s svojo izpovedjo pojasnil, da je seznanjen z zakoreninjenim stališčem, da je prav, da se otroci dodelijo v vzgojo in varstvo materi, vendar to zakoreninjeno stališče v konkretnem primeru ne vzdrži, saj tožnica ne kaže potrebne skrbnosti za otroke, ki se sicer materam tradicionalno pripisuje, po drugi strani pa je toženec nadpovprečno skrben oče. Sam je od rojstva otrok dalje v večji meri kot tožnica skrbel za otroka, ju vozil v šolo in vrtec, ju hodil iskat in se z njima ukvarjal, medtem, ko je imela tožnica številne službene obveznosti, izobraževanja, popoldneve pa je izkoriščala za svoj prosti čas. Izvedenčeva ugotovitev o prednosti matere zaradi majhne starosti otrok nima prav nobene podlage v dejanskem stanju. Soglaša s stališčem sodišča, da otroka potrebujeta čim več reda in stalnosti v preživljanju običajnega dne, pri tem pa izpodbijana sklepa ne ponudita nikakršnih razlogov o tem, zakaj takšnega reda in stalnosti v življenju otrok ne bi mogel zagotavljati toženec. Izvedenec niti v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni odpravil nerazumljivosti stališča, da naj bi bila kronološka starost otrok odločilni razlog za dodelitev otrok materi. Meni, da je za slabo komunikacijo odgovorna tožnica, saj ona ves čas „spreminja pravila igre“. Z vnaprej načrtovanimi situacijami ustvarja vtis, da je odnos pravdnih strank izjemno konflikten. Pritožuje se tudi zoper določitev preživnine, sodišče mu je naložilo plačilo preživnine za čas, ko sta otroka preživela po polovico časa pri obeh starših. Prereka tožničine očitke o nasilju toženca in njegovega očeta, o omejevanju razvoja otrok s strani toženca, ker ne razume pomena šolskih in izvenšolskih dejavnosti ter o prepuščanju otrok staršem toženca. Sodišču nadalje predlaga, izvedbo številnih dokazov.

Tožnica je odgovorila na pritožbo zoper prvonavedeni sklep in navedla, da so toženčevi pritožbeni razlogi v celoti protispisni.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po določilu 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izvršujeta oba starša roditeljsko pravico sporazumno v skladu z otrokovo koristjo. Tudi, ko starša ne živita več skupaj, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj sporazumno v skladu z otrokovo koristjo. Tako se morata sporazumeti tudi o vzgoji in varstvu skupnih otrok in sicer bodisi tako, da oba obdržita varstvo in vzgojo otrok ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju (105. člen ZZZDR). Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, če pa se ne sporazumeta niti ob pomoči centra za socialno delo, odloči o tem sodišče (3. odstavek 105. člena ZZZDR), ki pri svoji odločitvi kot edini kriterij upošteva največjo korist otroka. Ugotovitev največje koristi otroka je posledica sodnikove skrbne presoje vseh okoliščin neke družinske situacije, ne pa uporabe neke splošne domneve. Prav v slednje pa je usmerjen bistven pritožbeni očitek toženca. Po stališču izpodbijane sodbe je odločilna okoliščina za začasno zaupanje otrok v vzgojo in varstvo materi, nizka starost otrok, ki daje prednost materi pred očetom, saj je, kot je navedlo sodišče prve stopnje splošno znano in v slovenski sodni praksi sprejeto izhodišče, da za manjše otroke, zaradi svoje narave in potreb takšnih otrok bolje in ustrezneje poskrbijo matere kot pa očetje, če sicer materam ni mogoče očitati pomanjkljivosti dosedanjega starševstva. Gre za stereotipno in splošno domnevo, ki po mnenju Ustavnega sodišča (prim. odločba št. Up-3/00) ne more pomeniti legitimne podlage sodni odločitvi. Pri tem ni odveč opozoriti na izvedensko mnenje dr. T. P., ki sicer ni moglo biti podlaga izpodbijanima odločitvama, saj ga je podal po njuni izdaji in v katerem je navedel, da tudi glede na starost obeh otrok ni možna razlaga in podpora mnenju, da bi bila mati bolj sposobna zadovoljitve potreb otrok, saj otroka biološko že nekaj časa nista odvisna od nje. Izpodbijana odločitev o ugoditvi tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe in hkratni zavrnitvi toženčevega predloga za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga ni pravilna in ju je bilo treba razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Starševske pravice in dolžnosti so dane staršem v korist otroka, zato se predpostavlja, da so jih starši pripravljeni in sposobni uresničevati v ta namen. Tako morata starša kot primarna varuha otrokovih koristi najti načine, s katerimi bosta čim bolj omilila posledice prenehanja njune življenjske skupnosti, kar otroku, ki je do ločitve staršev živel v urejenem družinskem okolju navadno poslabša njegov položaj. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki to poskušala z nekakšnim skupnim starševstvom, ko sta bila otroka pri vsakem od njiju v varstvu in vzgoji po dva dni. Njun poskus se je izjalovil zaradi medsebojne konfliktnosti, ki izhaja iz njunega nepredelanega partnerskega odnosa. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da sta prav starša s svojim konfliktnim odnosom povzročila stanje, ki ni v prid zdravemu psihosocialnemu razvoju obeh otrok. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je korektno in uspešno izvrševanje roditeljske pravice, ki se prvenstveno izkazuje v dolžnosti vsakega od staršev, da svojemu otroku omogoči pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, najprej odvisno od staršev samih, od njihovega medsebojnega sodelovanja in uvida v otrokove interese ter potrebe. Vsa razmerja in odnosi, ki pri tem med obema staršema in njunimi otroci nastajajo ne morejo biti prepuščena oblastnim odločitvam. V obravnavanem primeru je zato predvsem na obeh starših mld. M. in Ma. odgovornost, da s pripravljenostjo in sodelovanjem otrokoma čim bolj omilita posledice prenehanja njune življenjske skupnosti in jima s tem omogočita pogoje za njun optimalen psihosocialni razvoj.

V obravnavani zadevi oba starša izpolnjujeta pogoje za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo. V takšnih primerih je odločitev, da se otrok dodeli enemu, ne pa drugemu staršu vselej težka ter za enega starša predstavlja izgubo. ZZZDR določa tudi skupno vzgojo in varstvo (1. odstavek 105. člena), ki pa je možno samo v primerih, ko ni konflikta med staršema oziroma sta ga sposobna zrelo reševati, upoštevajoč koristi otroka. Če to ni mogoče se sodišče izbiri med staršema ne more ogniti. Pri tem mora izbrati tisto možnost za katero govori več razlogov. Ti so tako objektivni kot subjektivni in se nanašajo na presojo vseh okoliščin neke družinske situacije, na koncu pa jih, kot je bilo že navedeno, legitimira največja otrokova korist. V odvisnosti od nadaljnjega postopanja pravdnih strank glede na navedene razloge bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o začasnih odredbah oziroma pri svoji končni odločitvi upoštevati izpostavljena materialnopravna izhodišča za odločitev o varstvu in vzgoji skupnih otrok.