Jedro

Tožnik je zlorabil bolniško odsotnost s tem, ko je potoval na Poljsko brez dovoljenja osebnega zdravnika; gre za odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta temelji na ugotovitvi, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

Četudi sta bili stranki zakonca oziroma družinsko povezana, je pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedena okoliščina zato ne izključuje pravil, ki veljajo za delovno razmerje. Delodajalec ima pravico preverjati, ali delavec svoje pravice, konkretno pravice iz zdravstvenega zavarovanja, izvršuje v skladu s predpisi, in če jih ne, ustrezno ukrepati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2024. Posledično je zavrnilo tudi zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške postopka.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 232/2017 oziroma posebnosti delovnega razmerja, ki izhajajo iz družinske povezave med tožnikom in direktorico toženke. Če je menilo, da navedeni sklep v konkretni zadevi ni upošteven, bi moral biti odstop zadostno argumentiran. V nasprotnem primeru neupoštevanje odločitve pomeni neenako obravnavo tožnika in s tem kršitvi 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče je zadevo dokazno "podcenilo", ko je neupravičeno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem skupnih otrok tožnika in direktorice toženke ter prič. Ker sodišče ni ugotavljalo okoliščin glede običajnega teka delovnega razmerja, ni moglo ugotoviti, da je prišlo do prekinitve zaupanja med strankama. V zvezi s pooblastilom toženke detektivki oziroma njenim mandatom za delo (v resnici je šlo za tajno sledenje in fotografiranje) ter izpolnitvijo edicijske dolžnosti sodišče ni podalo relevantnih dogovorov in jih nezadostno razloguje (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), čeprav gre za pomembna ustavnopravna (35. člen Ustave RS) in konvencijska (8. člen EKČP) vprašanja. Zaključek sodišča, da zaradi popolnega razpada zaupanja nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče do izteka odpovednega roka, temelji na enostranski dokazni oceni izpovedi direktorice toženke, in zanemari celoten kontekst razmerja med strankama. V času pred podajo odpovedi ni prišlo do sprememb v komunikaciji. Ta je potekala nemoteno, direktorica toženke ni izrazila nezadovoljstva s tožnikovim delom. Do porušenega zaupanja je prišlo kvečjemu že ob razpadu zakonske zveze in ne ob enem konkretnem ravnanju, ki je bil del ustaljene, dolgoletne in s strani direktorice toženke tolerirane prakse. Tožnikovo ravnanje je bilo del običajne in ustaljene prakse med njim in direktorico toženke, ki je tudi običajno potovala v času njenih bolniških odsotnosti. Sodišče je kršilo določbe postopka, ko je s tem v zvezi prepovedalo vprašanje tožnika direktorici toženke, kar je grajal v postopku na prvi stopnji. Dokazna ocena sodišča ne dosega standarda vestne in celovite presoje dokazov po 8. členu ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo načela stopnjevitosti delovnopravnih sankcij. Raziskati bi moralo, ali bi bilo pretrganje zaupanja mogoče sanirati z milejšo sankcijo. Izredna odpoved ne predstavlja sorazmernega ukrepa. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bilo potovanje na poslovni sestanek v kraj A. izvedeno zgolj iz tožnikovih zasebnih interesov in ni imelo povezave s poslovanjem toženke. Sodišče se ni opredelilo do nasprotnih navedb direktorice toženke v postopku glede delitve skupnega premoženja, da je bila toženka tista, ki je priskrbela finančna sredstva za ta poslovni projekt oziroma, da je tožnik poslovni delež družbe B. pridobil zanjo, tj. da je šlo za skupen poslovni projekt. Ker sodišče te očitne nekonsistentnosti v navedbah direktorice toženke ni upoštevalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditve direktorice toženke v drugem sodnem postopku dokazujejo, da je tožnikovo pot "odobravala" tudi v poslovni sferi in da je tožnik ravnal po njenih navodilih oziroma z njeno vednostjo. Tožniku zagovor pred odpovedjo dejansko ni bil omogočen oziroma je bil zgolj navidezen. Sodišče zanemari življenjski kontekst (da tožnik ni imel ustreznega dostopa do službene pošte, da mu direktorica toženke zagovora ni omenila po nobenem drugem komunikacijskem kanalu ...).

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi sodišče prve stopnje tožniku ne dovolilo postaviti vprašanja direktorici toženke, ali je v preteklosti kršila pravila bolniškega staleža tako, da je brez dovoljenja pristojnega zdravnika odšla na potovanje v tujino. Iz zapisnika in prepisa zvočnega posnetka naroka, na katerem je bila zaslišana direktorica toženke, izhaja, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek v skladu z 289. členom ZPP. Ta med drugim predpisuje, da predsednik senata prepove stranki določeno vprašanje, če se ne nanaša na zadevo. Pri tem je pravilno pojasnilo, da se navedeno vprašanje ne nanaša na obravnavano zadevo, v kateri se presoja tožnikova zloraba bolniškega staleža. Tudi sicer ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, tudi če bi bila direktorica toženke v delovnem razmerju s toženko in bi na podoben način kršila svoje obveznosti.

6.Ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in sicer v zvezi s sprejeto dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je določbo 8. člena ZPP uporabilo pravilno. O tem, katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot je jasno razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost iz drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor. Citirana določba izrecno določa, da se pisna seznanitev lahko opravi tudi po elektronski pošti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Pisna seznanitev je bila tožniku poslana 17. 7. 2024, to je po zaključku bolniškega staleža, ki je bil tožniku odobren do 30. 6. 2024, na njegov službeni elektronski naslov, do katerega je v spornem obdobju imel dostop preko mobilnega telefona. Pisna seznanitev z očitano kršitvijo, ki je vsebovala tudi vabilo na zagovor, je bila tožniku poslana v času, ko ni bil v bolniškem staležu niti ni imel odobrenega letnega dopusta. Iz izpovedi direktorice toženke izhaja, da jo je tožnik po prejemu elektronskega sporočila poklical in izrazil svoje nestrinjanje, kar dodatno potrjuje, da je vabilo na zagovor dejansko prejel in bil z njegovo vsebino seznanjen. Tožnik je imel glede na ugotovljene relevantne okoliščine tudi dejansko možnost, da se izjavi o očitani kršitvi. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil zagovor zgolj navidezen.

8.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik zlorabil bolniško odsotnost s tem, ko je 26. 6. 2024 potoval na Poljsko brez dovoljenja osebnega zdravnika, in da gre za odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta temelji na ugotovitvi, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Ob siceršnjem priznanju kršitve s strani tožnika samega so nepomembne in neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik na poti v tujino ravnal po navodilih direktorice toženke oziroma z njeno vednostjo in soglasjem. Tožnik je zaslišan namreč sam potovanje označil kot kratko zasebno poslovno zadevo in priznal, da poslovni sestanek v kraju A. ni bil povezan s toženko in njeno dejavnostjo. Da ni nikakršne povezave med družbo B. in toženko, je potrdila priča C.C. Pritožba s sklicevanjem na trditve direktorice toženke v drugem sodnem postopku neutemeljeno oporeka ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bilo potovanje na Poljsko izvedeno zgolj iz tožnikovih zasebnih interesov in ni imelo povezave s poslovanjem toženke. Spregleda, da se trditve direktorice v postopku delitve skupnega premoženja, da naj bi toženka priskrbela denarna sredstva za nakup poslovnega deleža v družbi D., nanašajo na poslovni delež družbe v Nemčiji in ne na nakup poslovnega deleža v družbi B., zaradi katerega se je tožnik v svojem interesu udeležil poslovnega sestanka v kraju A. Zato ne drži pritožbeni očitek o nekonsistentni izpovedi direktorice toženke in posledični kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne podaja razlogov oziroma nezadostno razloguje glede izpolnitve edicijske dolžnosti v zvezi s pisnim pooblastilom detektivu, ki ga sicer zahteva 25. člen Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1). Ne glede na to, da se v sodnem spisu ne nahaja pisno pooblastilo toženke detektivki, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo veljavno dano in da je vsebovalo tudi pooblastilo. Navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljevalo na izpovedi detektivke. Prav tako tudi iz poročila detektivke z dne 11. 7. 2024 izhaja, da je kot naročnik opredeljena toženka, navedena pa je tudi številka in datum pooblastila. Sodišče prve stopnje je torej pravilno dokazno ocenilo, da je bilo pisno pooblastilo detektivki podano.

10.Glede očitane nezakonitosti ravnanja detektivke je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da je bil nadzor izveden skladno z ZDD-1. Do navedb s tem v zvezi se je opredelilo (18. točka obrazložitve); zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Detektivka je zakonito po pooblastilu direktorice toženke pridobivala informacije o zlorabi pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe (9. alineja drugega odstavka 26. člena ZDD-1). Nadzor se je opravljal z javnih površin (na letališču), fotografije so bile posnete zgolj z namenom dokazovanja kršitve bolniškega staleža. Tako ni šlo za kontinuirano opazovanje in sledenje tožniku ter s tem za prikrite preiskovalne ukrepe - tajno sledenje in opazovanje in tudi v tožnikovo zasebnost ni bilo nezakonito poseženo. Glede na tožnikovo priznanje potovanja v tujino brez dovoljenja osebnega zdravnika so brezpredmetne navedbe o kršitvi pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

11.Ob ugotovljeni kršitvi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bil izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

12.Pritožbeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 232/2017 z dne 20. 2. 2018 ni ustrezno, saj se ta zadeva ne nanaša na enako problematiko. V tej zadevi je delodajalec odpovedal delavki pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena člena ZDR-1, v obravnavanem primeru pa je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi drugega odpovednega razloga, ki ga opredeljuje osma alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi kot bistveno izpostavilo, da delavcu ni mogoče očitati kršitve delovne obveznosti, če to stori z védenjem in v soglasju z zakonitim zastopnikom družbe, zlasti ker sta tožnica in direktor zakonca, toženka pa kot pravna oseba njuno družinsko podjetje, v katerem sta oba tudi družbenika. Za vprašanje, ali je mogoče ravnanje delavke opredeliti kot kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, torej z vidika presoje obstoja odpovednih razlogov na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in ne na izpolnitev drugega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka), je ključnega pomena prav njuno medsebojno razmerje in razmerje do pravne osebe ter dosedanja praksa in dogovori glede razpolaganja s premoženjem pravne osebe. Te okoliščine so bile torej pomembne za presojo očitane kršitve nezakonitega razpolaganja s premoženjem družinskega podjetja (izdajanja računov), česar toženka tožniku, ki ni njen družbenik, v tem sporu ne očita. Kršitev in ugotovljene spremljajoče okoliščine torej niso enake, zato neupoštevanje navedenega judikata v obravnavanem primeru ne predstavlja odstopa od sodne prakse in posledično kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP.

13.V pritožbi izpostavljeno načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu sicer res pomeni, da vsaka kršitev delovnih obveznosti ne utemeljuje najstrožje sankcije v obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar če delavec zlorabi bolniški stalež in obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj teh pogojev, je posredno pravilno uporabilo navedeno načelo.

1.V zvezi s presojo, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na iz izpovedi direktorice toženke ugotovljeno popolno izgubo zaupanja zaradi v odpovedi očitanega in ugotovljenega ravnanja tožnika. V izpodbijani sodbi je izpoved povzelo; direktorica toženke je izpostavila naravo tožnikovega delovnega mesta, za katero je zaupanje ključno. Toženka je že v odpovedi navedla, da tožnikova kršitev bolniškega staleža zanjo predstavlja ravnanje, ki je popolnoma porušilo zaupanje med strankama. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za delovno mesto pomočnika direktorja, ki se glede na pristojnosti delavca šteje za vodilno delovno mesto. Iz izpovedi direktorice toženke izhaja, da je tožnik opravljal naloge finančnega, računovodskega in operativnega nadzora, da je bil kot njena desna roka in da njegovo ravnanje ni vzor zaposlenim pri toženki. Zaradi narave njegovega dela se od tožnika pričakuje sodelovanje s poslovodno osebo pri vodenju družbe ter večja stopnja zaupanja in lojalnosti. Medsebojno zaupanje med pomočnikom in direktorico je ključnega pomena za dobro in uspešno sodelovanje. Na podlagi izpovedbe direktorice in okoliščin obravnavanega primera je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika, ter svojo presojo zadosti in ustrezno obrazložilo. Nad ugotovljeno izgubo zaupanja zaradi zlorabe bolniškega staleža s potovanjem v tujino ne pretehtajo dejstva, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi, da na delu pred odpovedjo ni imel nobenih težav, da naj bi komunikacija potekala nemoteno po drugih kanalih in ni bilo sprememb v komunikaciji med tožnikom in direktorico toženke.

2.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da odločitev toženke ne upošteva celotnega konteksta razmerja med strankama oziroma običajnega teka delovnega procesa v luči družinske povezave med tožnikom in direktorico toženke. Četudi sta bili stranki zakonca oziroma družinsko povezana, je pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedena okoliščina zato ne izključuje pravil, ki veljajo za delovno razmerje (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2012). Delodajalec ima pravico preverjati, ali delavec svoje pravice, konkretno pravice iz zdravstvenega zavarovanja, izvršuje v skladu s predpisi, in če jih ne, ustrezno ukrepati. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je bilo njegovo ravnanje "del ustaljene, dolgoletne in s strani direktorice toženke tolerirane prakse", saj je ta v nasprotju s predpisi zdravstvenega zavarovanja o bolniškem redu (233. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Tudi sicer iz listine (zapisa tožnika) izhaja, da je tožnik v času bolniškega staleža zaradi poškodbe noge v letu 2021 nemoteno nadaljeval z opravljanjem del za toženko, torej drugače kot v obravnavanem primeru, ko se je udeležil sestanka v svojem imenu in ne na račun toženke. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnika z zaslišanjem prič in skupnih otrok.

3.Glede na vse obrazloženo je izpodbijana odpoved zakonita, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

4.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

5.Tožnik s pritožbo ni uspel, kljub temu pa toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.