Jedro

Vseskozi je bilo na dlani, da mora tožeča stranka navesti dejstva, ki utemeljujejo višino tožbenega zahtevka. Ker tega ni storila pravočasno, pravilo o materialnem pravdnem vodstvu ne more prebijati pravila o prekluziji.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/02370 z dne 12.2.2009 se razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 813,89 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja vračilo stroškov šolanja. Podlaga zahtevka je podana v pogodbi o štipendiranju.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu naložilo plačilo 3.574,79 EUR z obrestmi. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne ali pa naj jo vsaj razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Bistvo pritožbe je v stališču, da je tožeča stranka prepozno navedla trditveno podlago glede višine tožbenega zahtevka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

ZPP (1) v 1. odst. 286. čl. določa, kdaj mora stranka navesti dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov. Določeno je, da mora to storiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. V skladu s 6. odst. 286. čl. ZPP se dejstva, ki so navedena prepozno, ne upoštevajo.

V obravnavani zadevi se zastavlja vprašanje, ali ni sodišče tega procesnega pravila prekršilo. Na kršitev pravila o prekluziji je tožena stranka opozarjala že v času prvostopnega postopka in to sedaj v pritožbi le ponavlja. Teza tožene stranke je, da tožeča stranka dejstev, ki bi utemeljevala višino zahtevka, ni navedla pravočasno. To pomeni, da je bil tožbeni zahtevek nesklepčen in ga bi bilo treba zavrniti. Obstoj te procesne kršitve je zato pritožbeno sodišče preizkusilo ob procesnem gradivu.

Procesna dejstva so tako naslednja. Že v ugovoru je toženec navedel, da zahtevku nasprotuje tudi po višini. Poudaril je, da iz samega bremepisa (ki je obenem verodostojna listina v tem postopku) zahtevka po višini ni mogoče preizkusiti (glej list. št. 6 tega spisa). Sodišče je nato 17.12.2007 izdalo sklep po 108. čl. ZPP ter tožečo stranko pozvalo, naj navede trditveno podlago in jo opozorilo, da bo sicer tožbo zavrglo. S pripravljalno vlogo 8.1.2008 (list. št. 19) je tožeča stranka podala trditveno podlago, ob kateri je bil tožbeni zahtevek sedaj jasno identificiran. Glede same višine pa je ostala na pavšalni ravni. Iz trditvene podlage še vedno ni razvidno, zakaj zahteva prav takšen znesek, kot ga uveljavlja. Ob takšnih procesnih dejstvih tožba sicer ni bila več nepopolna (njena identifikacija ni več sporna), je pa še vedno nesklepčna. V pripravljalni vlogi 11.6.2008 je tožeča stranka priložila „nekaj finančnih izračunov, iz katerih izhaja določitev višine vtoževanega zneska“. Te listine (A35-A42) ne ustrezajo standardu trditvene podlage ne po obliki ne po vsebini. Glede zatrjevanja o višini zahtevka se na prvem naroku ni zgodilo nič. Na drugem naroku (list. št. 65) je sodišče tožečo stranko pozvalo, naj navede dejstva, s katerimi bo utemeljena višina zahtevka. Vsebinskega odgovora tožeča stranka tedaj ni dala, marveč je prišla na plan s poravnalno ponudbo. Sodišče je dalo podredni poziv v smislu 286. a člena ZPP. V danem roku je nato tožeča stranka vložila vlogo z navedbami o višini. Tožena stranka je procesno kršitev pravila o prekluziji navedla na naroku 5.3.2009 (list. št. 96). Zastavlja se torej vprašanje, ali je trditvena podlaga, podana v pripravljalni vlogi po drugem naroku, pravočasno predložena ali ne.

Odgovor pritožbenega sodišča je, da je tožeča stranka dejstva o višini zahtevka navedla prepozno, in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Jasno namreč je, da so bile te navedbe podane po roku iz 1. odst. 286. čl. ZPP. Tožeča stranka tudi ni navedla, zakaj teh trditev ni mogla podati že prej. Pravilo iz 286. čl. ZPP bi bilo tako mogoče pribiti edino ob upoštevanju pravila o materialnopravdnem vodstvu iz 285. čl. ZPP. Vendar pa bi bilo tako le, če bi bilo sodišče dolžno opraviti materialnopravno vodstvo glede ugotavljanja dejstev, ki utemeljujejo višino tožbenega zahtevka. Če pogojev zato ne bi bilo, potem s pravilom o materialnopravdnem vodstvu ni mogoče prebiti pravila o prekluziji. Nasprotno pravno stališče bi namreč pomenilo, da pravila o prekluziji sploh ni.

Materialno pravdno vodstvo (2), sodna razjasnjevalna oblast (3) ali odprto sojenje (4) ni samostojno in temeljno procesno načelo, marveč gre za metodo sojenja (vodenja postopka), ki omogoča, da se ostala procesna (tudi ustavno procesna) načela znajdejo v ustreznem medsebojnem sorazmerju. Materialnopravdno vodstvo je procesna aktivnost sodišča pri povezovanju zgornje in spodnje premise sodniškega silogizma. Njegovo izhodišče je v tem, da je sodišče tisto, ki pravo pozna (Iura novit curia) in ne le to, da ga pozna – sodišče je tisto, ki bo pravo tudi uporabilo in z njim zavezalo stranki. Ker je pravo vrednoten pojav, je na eni strani pomensko odprto in na drugi strani lahko tudi razmeroma kompleksno. Iz tega razloga je realno pričakovanje, da se bo strankam v primeru kompleksnega vrednotnega in normativnega sveta, ki utegne priti ob reševanju spora v poštev, kakšna prvina normativnega sveta izmaknila. Posledično se jim utegne celo zgoditi, da sploh ne bodo uvidele celotne vrednotne normativne zgradbe, ki jo ima ob reševanju spora pred očmi sodišče. To se lahko pripeti eni stranki, drugi stranki ali pa obema. V vsakem primeru pa je takšno stanje za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, lahko usodno. Če stranka namreč ne ve, kakšen je za pravdo relevantni vidik normativnega sveta, tudi ne more dobro vedeti, kakšno procesno gradivo naj sodišču ponudi. Čisto razpravno načelo namreč temelji na iluziji, da sta zgornja in spodnja premisa sodniškega silogizma dani v naprej ter da njuno oblikovanje ni v medsebojni zvezi. Vztrajanje pri takšni iluziji lahko povzroči, da je sodba za stranki presenečenje. Temu, da se to ne bi zgodilo, je namenjena metoda odprtega sojenja. Teorija poleg tega vidika poudarja tudi pozitiven učinek materialnega pravdnega vodstva na hitrost postopka. Tudi v tem, naj bi bil njegov namen (5). V praksi (6) bo sodišče materialno pravdno vodstvo dolžno opraviti, če je strankina trditvena ali dokazna ponudba pomanjkljiva. Pogoj, da takšna dolžnost nastopi, pa je poleg tega tudi to, da sodišče takšno pomanjkljivost objektivno gledano lahko opazi. V nasprotnem primeru bi preiskovalno načelo prevladalo nad razpravnim, omajana bi bila nepristranskost sodišča, sodnik v takšnem položaju pa bi se pretirano prelevil v strankinega pomočnika ter s tem izgubil svojo glavno, osrednjo funkcijo. Nadaljnji primer, ko je materialno pravdno vodstvo potrebno v praksi, je, ko stranka dejstva navaja posplošeno ali pa ko dejstvo opisuje že s pravnimi izrazi. Velja tudi, da v primeru, ko stranka življenjski dogodek, ki ga uveljavlja kot dejansko podlago tožbenemu zahtevku, z vidika v poštev prihajajočih pravnih norm celovito in dovolj konkretno predstavi, postavljene trditve pa ne vodijo k ugoditvi tožbenemu zahtevku, ni razloga za sodnikovo intervencijo (7).

Poleg navedenih primerov je materialnopravdno vodstvo tudi nujno tedaj, ko stranka zastopa očitno napačno pravno stališče, dalje, če namerava sodnik odstopiti od ustaljene sodne prakse ali če se sodnik med pravdo premisli ter je s prejšnjim stališčem stranki na izrecen ali konkludenten način seznanil (8).

Tisto kar je bistveno za obravnavano zadevo, je, da meje materialnemu pravdnemu vodstvu postavljajo procesna načela. To velja tako za tista načela, ki jih samo materialno pravdno vodstvo mehča (npr. razpravno načelo (9)), kakor tista načela, katerih odraz je pravilo o materialnem pravdnem vodstvu. Gre za načela, ki materialnemu pravdnemu vodstvu dajejo vsebino (predvsem načelo enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS (10)). Meje materialnemu pravdnemu vodstvu poleg tega pomembno postavlja celoten ustroj pravdnega postopka (ki bi se sicer lahko porušil) s pomembnim pravilom o pravočasnem navajanju dejstev in predlaganih dokazov s kasnejšo prekluzijo. Med obema praviloma (pravilom o prekluziji, ki je konkretizacija temeljnega načela iz 11. člena ZPP, ter pravilom o materialnem pravdnem vodstvu) je treba v pravdi vzpostaviti ustrezno ravnovesje.

Ob takšni abstraktni koncepciji se zastavlja vprašanje, ali bi torej sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v okviru materialnega pravdnega vodstva tožečo stranko moralo pozvati, naj navede dejstva, ki utemeljujejo višino tožbenega zahtevka (11). Odgovor pritožbenega sodišča je, da ne. Nesklepčnost tožbe glede višine je izključna posledica pravdne malomarnosti tožeče stranke. Nobene skrivnosti ni bilo o uporabi pravne norme, ki bi tožeči stranki zastirala pogled na potrebno trditveno podlago. Sodišče tako ni bilo dolžno tožeče stranke opozarjati na pravno normo, ki bi ji nalagala, da navede dejstva o višini zahtevka. To je bilo in bi moralo biti tožeči stranki znano samo po sebi. Še posebej pa to velja ob dejstvu, da je tožena stranka na problem nesklepčnosti glede višine zahtevka že povsem jasno opozorila v samem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Zaradi zagotovitve potrebe po enakem varstvu pravic in zagotovitve pravice do kontradiktornega sojenja torej ni bilo potrebe po opravi materialnega pravdnega vodstva v tej smeri. Pravilo 285. čl. ZPP zato v tej zadevi glede tega dejanskega vprašanja ne more in ne sme prebijati pravila o prekluziji iz 286. čl. ZPP. Prav nasprotno: s takšno razlahljano (stihijsko) razlago pravila o prekluziji v korist tožeče stranke je tožena stranka tista, v katere škoda je bila kršena pravica do enakega varstva pravic.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prekršilo procesno pravilo iz 6. odst. 286. čl. ZPP. Ta kršitev je vplivala na zakonitost sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

To procesno kršitev je pritožbeno sodišče lahko odpravilo na seji senata. Dejstva, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala višino tožbenega zahtevka, so neupoštevna. Ker torej mora sodišče šteti, da tožeča stranka dejstev glede višine zahtevka ni navedla, je tožbeni zahtevek nesklepčen in ga je torej treba zavrniti. V skladu s 6. alinejo 358. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

V skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Tožena stranka je torej s svojo obrambno držo v celoti uspela ter ji je zato tožeča stranka, ki je pravdo sprožila, dolžna povrniti njene pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Priglašene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo in priznalo v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Toženi stranki je priznalo 300 točk za ugovor, 300 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za prisotnost na prvem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za prisotnost na obravnavi 4.11.2008, 100 točk za trajanje le te, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV. Zahtevek glede povračila taks ni specificiran in ga sodišče ni upoštevalo. Enako velja glede stroškov, priglašenih za obravnavo 5.3.2009. Poročilo stranki je sestavni del ostalih procesnih opravil, zato teh stroškov sodišče toženi stranki ni priznalo. Prvostopni stroški postopka tako skupaj znašajo 1037 točk, kar znese 475,98 EUR. Na pritožbeni ravni pa je sodišče toženi stranki priznalo 300 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV ter plačano takso. Stroški pritožbenega postopka znesejo 337,91 EUR. Tako se izkaže, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 813,89 EUR pravdnih stroškov.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 4572008).

(2) Uzakonjeno predvsem v 285. čl. ZPP.

(3) Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1961, stran 63. (4) Siniša Triva, Esej o otvorenom pravosuđenju, Novo parnično procesno pravo, Zagreb 1977, stran 209-225. (5) Tako Lojze Ude, civilno proseno pravo, Ljubljana 2002, stran 60. (6) Podrobneje glej: Mile Dolenc, od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku, PP 14/2007, stran 24 in naslednje.(7) Tako Mile Dolenc, Navedeno delo.(8) Ibiden.(9) Kot je bilo že rečeno: materialnopravdno vodstvo ne sme biti tako paternalistično in ne sme iti tako daleč, da bi preiskovalno načelo prevladalo nad razpravnim načelom. (10) Gre torej za pošten postopek, ki naj stranki omogoča, da dopolnjuje dejstvo v smeri pravne koncepcije spora, kakršno ima (ob razpoložljivem in procesnem upoštevnem procesnem gradivu) pred očmi sodišče.(11) Ne gre za vprašanje, ali bi to lahko storilo, vendar v časovnih mejah 286. člena ZPP. To namreč lahko stori vselej, razen če s tem ne poseže v načelo enakega obravnavanja strank. Odločilno vprašanje je, ali je bilo to sodišče dolžno storiti. Če je bilo namreč to dolžno storiti, potem pasivnost sodišča stranko rešuje neugodnih posledic pravila o prekluziji.