Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za vsak jubilej se nagrada izplača le enkrat. Tožnik je v letu 2003 prejel jubilejno nagrado skladno s takrat veljavno SKPgd, ker je dopolnil pogoj desetih let zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen od 16. 12. 1985 do 20. 2. 1994 in od 2. 7. 2001 dalje. Tako je v letu 2003 izpolnil pogoj po 2. točki 51. člena SKPgd, saj je bil pri toženi stranki zaposlen skupno deset let (v obdobju med 20. 2. 1994 in 2. 7. 2001 ni bil zaposlen pri toženi stranki), v letu 2011 pa je bil pri toženi stranki zaposlen nepretrgano deset let in je s tem izpolnil pogoj za pridobitev pravice do izplačila jubilejne nagrade po 55. členu PKP. Ker gre za dva različna pogoja, po dveh različnih pravnih podlagah, je tožnik upravičen do izplačila jubilejne nagrade v skladu s to določbo.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki izplača jubilejno nagrado za deset let neprekinjenega dela pri toženi stranki v znesku 460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2011 dalje do plačila (točka I izreka) ter da ji povrne stroške postopka v znesku 114,00 EUR v roku 8 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka II izreka), drugačen zahtevek iz naslova obresti je zavrnilo.
Zoper ugodilni del sodbe (točki I in II izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo vseh toženi stranki nastalih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je tožniku dne 29. 4. 2003 že izplačala jubilejno nagrado za deset let delovne dobe, zato mu ta ne pripada, pri čemer je nepomembno, da jo sedaj vtožuje na podlagi druge kolektivne pogodbe in sicer na podlagi 55. člena KP tožene stranke. Po stališču tožene stranke se za vsak jubilej nagrada izplača le enkrat, pri čemer poudarja, da stranke KP tožene stranke pri oblikovanju določb o jubilejni nagradi niso zasledovale namena delavcem priznati novo pravico, temveč gre za eno samo pravico do jubilejne nagrade, v zvezi s katero so se poostrili kriteriji za izplačilo. Tako ni mogoče slediti stališču, da gre za pravici, ki izhajata iz različnih pravnih podlag. Namen jubilejne nagrade je v tem, da se delavca nagradi za tako imenovano stalnost in iz tega razloga nagrade ne more prejeti dvakrat. Glede na navedeno tožeča stranka do vtoževanega zneska nima pravice, zato odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj tožena stranka tožeči stranki ni dolžna plačati ničesar. Posledično tudi ne stroškov postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je ugotovilo, da je tožnik v letu 2003 prejel jubilejno nagrado za deset let delovne dobe na podlagi 52. člena takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS št. 40/97), ki je v drugi točki 52. člena (pravilno 51. člen) določala, da delavcu za deset let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu pripada jubilejna nagrada v višini ene izhodiščne plače I. tarifnega razreda, sedaj pa uveljavlja pravico do jubilejne nagrade na podlagi 55. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke iz leta 2011, po katerem delavcu pripada jubilejna nagrada za deset let neprekinjene delovne dobe v banki v višini 460,00 EUR. Tožnik ne uveljavlja pravice do jubilejne nagrade, ki jo je prejel po SKPgd, ampak pravico po Kolektivni pogodbi tožene stranke, ki jo je pridobil na novo.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še odgovarja: Pravilno je stališče tožene stranke v pritožbi, da se za vsak jubilej nagrada izplača le enkrat. Tožnik je v letu 2003 prejel jubilejno nagrado skladno s takrat veljavno SKPgd, ker je dopolnil pogoj desetih let zaposlitve pri toženi stranki. Iz tožnikove delovne knjižice (A/1 in B/1) izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 16. 12. 1985 do 20. 2. 1994 in od 2. 7. 2001 dalje. Tako je v letu 2003 izpolnil pogoj po 2. točki 51. člena SKPgd, saj je bil pri toženi stranki zaposlen skupno deset let (v obdobju med 20. 2. 1994 in 2. 7. 2001 ni bil zaposlen pri toženi stranki), v letu 2011 pa je bil pri toženi stranki zaposlen nepretrgano deset let in je s tem izpolnil pogoj za pridobitev pravice do izplačila jubilejne nagrade po 55. členu KP tožene stranke. Ker gre za dva različna pogoja, po dveh različnih pravnih podlagah, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do izplačila jubilejne nagrade v skladu s to določbo in tožbenemu zahtevku ugodilo.
Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.
O pritožbenih stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo skladno s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.