Jedro

Podpis na oporoki z dne 25.1.2002 ni oporočiteljev lastnoročni podpis. S pomočjo dveh izvedencev grafološke stroke sta sodišči ugotovili, da je zapis oporočiteljevega podpisa naredil nekdo drug. Kdo je to storil, za potrebe tega pravdnega postopka ni pravno pomembno. Zato je materialnopravno pravilna in skladna z določbama 64. člena ZD presoja obeh sodišč, da sporna oporoka ni veljavna pisna oporoka pred pričama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženca morata povrniti tožnikom 618,52 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da pisna oporoka z dne 25.1.2002 oporočitelja F. R. ni veljavna, ker oporočiteljev podpis na njej ni pristen. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o neverodostojnosti oporočnih prič in z razlogi o prepričljivosti in skladnosti mnenj dveh izvedencev grafološke stroke. Zato je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti drugostopenjski sodbi sta toženca vložila tri pravočasne revizije po treh različnih odvetnikih. V prvi uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava, povzemata razloge pritožbenega sodišča, nato pa v zvezi z njimi zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava iz 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007 - UPB3), ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje obeh izvedencev zaradi možnosti odprave nesoglasij, podrobno opisanih v pritožbi, zavrnilo pa je tudi predlog za pritegnitev novega izvedenca. V zvezi s tem je tudi pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, med drugim z razlogi, da je ob tehtanju dokazne vrednosti izpovedi obeh oporočnih prič in strokovnimi pravili grafološke stroke dalo slednjim večjo dokazno težo in pomen. Nadaljevanje te vloge pomeni prepis pritožbenih navedb o okoliščinah, ki naj bi utemeljevale, da je treba dati prednost skladnima izpovedbama oporočnih prič.

V drugi reviziji toženca uveljavljata poleg zmotne uporabe materialnega prava tudi procesno kršitev, ki pa je ne obrazložita. Poudarjata, da sta obe priči potrdili, da je oporočitelj pred njima podpisal oporoko, nato pa trdita, da je sodišče v svoji dokazni oceni odvzelo verodostojnost temu pričanju "in v smislu reševanja predhodnega vprašanja (?), smiselno ugotovilo (?)", da naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje krive izpovedbe oziroma kaznivo dejanje ponarejanja listin. Zato je ocena sodišča prve stopnje odprto vprašanje. Toženca trdita, da sta izvedenski mnenji drugo z drugim v nasprotju. Omenjata, da je vprašljiva tudi ocena, da naj bi toženca pritegnila izvedenca pred pravdo ter navajata datume.

V tretji vlogi, v kateri tudi uveljavljata procesno kršitev ter zmotno uporabo materialnega prava, se toženca podrobneje ukvarjata z omenjenimi datumi (in pri tem navedeta napačne letnice), ki da dokazujejo, da je izvedenka T. M. podala svoje mnenje po začetku pravdnega postopka in tudi po nastopu obstoja pravde. Sodišče bi to mnenje moralo upoštevati, saj so stranke tiste, ki priskrbijo procesno gradivo. Načelo dispozitivnosti je sodišče spremenilo v načelo oficialnosti in je zbiralo gradivo po preiskovalnem načelu, "stranke v postopku pa niso bile obveščene v smislu omilitve pravila tako imenovanega materialnega procesnega vodstva". V nadaljevanju je mogoče razbrati, da se toženca ne strinjata z dokazno oceno o neverodostojnosti izpovedi obeh oporočnih prič, saj polemizirata z razlogi prvostopenjskega sodišča o tem ter dodajata nove trditve, ki naj bi potrdile resničnost izpovedi. Sodišču očitata, da je samo izbralo oba izvedenca, tej izbiri stranke niso mogle ugovarjati, saj so za osebo izvedenca izvedele šele s podajo izvedenskega mnenja. Sicer pa bi se toženca strinjala z izvedencema, če bi sodišče ugodilo zahtevi po njunem zaslišanju in bi izvedenca konkretno dokazala jasnost svojih trditev. Toženca pojasnjujeta okoliščine, zaradi katerih nimata zaupanja v prvega sodnega izvedenca in nato še z iztrganjem posameznih delov stavkov iz celote skušata prikazati nedoslednosti v njegovem mnenju. Omenjata tretje drugačno mnenje in o tem reviziji prilagata nove listine. Prvi izvedenec je zbral dokumente, ki so bili že sami sporni, kot na primer aneks k najemni pogodbi. Izvedenec bi lahko pridobil več primerjalnega gradiva pri upravni enoti, ki ga toženca sedaj prilagata reviziji. Sodišče ni dopustilo razjasniti njegove analize. Drugi izvedenec je uporabil enak material in ni mogel oporekati svojemu kolegu. Tudi glede njegovega mnenja bi moralo sodišče dopustiti zaslišanje. Toženca trdita, da "sodišče kot ustavno pravico ni dalo možnosti izjave tožencema za odgovor na tožbo z zaslišanjem izvedencev kot neposrednega dokazovanja, kar ni bilo novo dokazovanje ampak ugotavljanje dejstev". Omenjata, da ju je sodišče zmedlo in si vzelo pravico dokaze oziroma nova dejstva opredeliti kot prepozne. Procesna kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče na zadnjo obravnavo vabilo le enega odvetnika, čeprav sta toženca zastopala dva odvetnika, kar tudi pomeni grobo kršitev.

V vseh treh revizijah toženca predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V nadaljevanju revizijsko sodišče vse tri vloge obravnava kot eno revizijo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnikom, ki v odgovoru obrazloženo predlagajo njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Že iz povzetka revizijskih trditev tožencev izhaja, da z njimi izpodbijata dokazno oceno obeh sodišč o verodostojnosti izpovedb obeh oporočnih prič o tem, da naj bi oporočitelj po slučajnem srečanju in odhodu na kavo pred njima v gostilni podpisal oporoko z dne 25.1.2002. S tem se toženca ukvarjata v vseh treh revizijskih vlogah. Zato revizijsko sodišče poudarja, da po izrecni in jasni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti ali popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Razlogov za neupoštevanje izpovedi obeh prič je bilo več, pritožbeno sodišče jim je v celoti pritrdilo in zato so revizijsko sodišče in stranke na tako sprejeto in potrjeno dokazno oceno v sedanji fazi postopka vezani. Oporočitelj torej ni podpisal oporoke pred navedenima oporočnima pričama v okoliščinah in na način, kot sta zatrjevala toženca.

Podpis na oporoki z dne 25.1.2002 pa tudi ni oporočiteljev lastnoročni podpis. S pomočjo dveh izvedencev grafološke stroke sta sodišči ugotovili, da je zapis oporočiteljevega podpisa naredil nekdo drug. Kdo je to storil, za potrebe tega pravdnega postopka ni pravno pomembno (kot zmotno nakazujeta toženca v svoji drugi revizijski vlogi). Zato je materialnopravno pravilna in skladna z določbama 64. člena Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS št. 15/76 in nadaljnji) presoja obeh sodišč, da sporna oporoka ni veljavna pisna oporoka pred pričama.

Toženca sicer skušata ugotovitev o nepristnosti podpisa oporočitelja izpodbiti z opozarjanjem na domnevne nepravilnosti in nezakonitosti v postopku izdelave obeh mnenj, vendar tudi po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno. Na mnoge revizijskim enake ali zelo podobne pritožbene trditve je pravilno in obširno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zato revizijsko sodišče odgovarja le na nekatere od pomembnejših in na nekatere od novih trditev, ki doslej niso bile zatrjevane in ki so dovolj razumljive. Zlasti iz tretje revizijske vloge ni mogoče vedno razbrati, kaj želita toženca s takimi trditvami doseči, revizijsko sodišče pa nejasnih revizijskih trditev ne sme razlagati, saj jim lahko s svojo razlago da drugačen pomen od dejanskega.

Zavajajoče so revizijske trditve o neupoštevanju dokaznega predloga za zaslišanje vsakega od sodnih izvedencev po podaji pisnega izvedenskega mnenja. Iz podatkov spisa jasno izhaja, da sta toženca po prejemu mnenja prvega izvedenca z dne 12.10.2003 v svoji prvi vlogi z dne 22.10.2003 temu mnenju očitala nepravilnosti, ga označila za neuporabno in takoj predlagala drugega izvedenca. V tej vlogi in tudi na naslednjem naroku 7.10.2004 nista predlagala dodatnega zaslišanja izvedenca, čeprav bi bil le tak predlog skladen z drugim odstavkom 254. člena ZPP. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče ugodilo predlogu za določitev novega izvedenca. Po prejemu mnenja drugega izvedenca z dne 22.12.2004, ki je bilo zanju spet neugodno, sta toženca v vlogi z dne 19.1.2005 ob zatrjevanju domnevnih nasprotij v obeh mnenjih na prvem mestu in poudarjeno predlagala novega (tretjega) izvedenca, nato pa še zaslišanje izvedencev (množina, torej tudi izvedenke, ki je po njunem naročilu izdelala mnenje), ki so doslej podali svoja mnenja. Vendar je sodišče na zadnjem naroku te dokazne predloge zavrnilo in tako odločitev utemeljilo v razlogih na šesti strani svoje sodbe. Pravilni so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da in zakaj ni bilo treba neposredno zaslišati obeh sodnih izvedencev (v mnenjih ni bilo bistvenih razlik, nejasnosti ali nepopolnosti v smislu drugega odstavka 254. člena ZPP), sploh pa ne izvedenke, ki je podala svoje mnenje izven pravde.

Iz podatkov spisa tudi izhaja, da sta obe stranki sodelovali pri zbiranju primerjalnih podpisov oporočitelja, po naročilu sodišča pa ga je dodatno na pošti in pri upravni enoti poiskal tudi izvedenec. Oba izvedenca sta ocenila, da zbrano primerjalno gradivo zadošča za izdelavo mnenja. Med primerjalnimi podpisi ni aneksa k najemni pogodbi, kot nekorektno očitata toženca prvemu izvedencu. Nekorektno zato, ker sta prav ta aneks toženca ponudila sodišču na zadnjem naroku zaradi izpodbijanja mnenja drugega izvedenca, pa ga je sodišče po toženčevi izjavi, da ga je imel ves čas doma v arhivu, zavrnilo kot prepozen dokaz. Teh razlogov z revizijo ni več mogoče izpodbijati, saj toženca v pritožbi nista uveljavljala ustrezne relativne procesne kršitve (primerjaj prvo in drugo točko prvega odstavka 370. člena ZPP).

Ni jasno, kaj želita toženca doseči s trditvami, kdaj se je začel pravdni postopek, od kdaj obstoji pravda in kdaj je podala izvedenka T. M. svoje mnenje. Če nakazujeta na kakšno procesno kršitev, je tako stališče neutemeljeno. Dejstvo, da je sodišče to mnenje označilo kot predpravdno, čeprav je takrat pravda že tekla, ni odločilno. Ne glede na čas izdelave gre za mnenje, pridobljeno izven pravde, na pobudo samo ene od pravdnih strank. Ker se tožniki s takim načinom pridobitve mnenja niso strinjali, ga sodišče ne samo ni moglo, ampak tudi ni smelo obravnavati kot sodno izvedensko mnenje. Nasprotno stališče, da ga je bilo sodišče dolžno upoštevati, je torej povsem zgrešeno.

Sodišče je o izbranih osebah za izvedenca odločilo s posebnim sklepom, ki ga je vročilo obema strankama. Ob sprejemu sklepa sta tako stranki obakrat vedeli, kdo je določen za izvedenca, obveščeni pa sta bili tudi o možnosti in pogojih za izločanje izvedenca (razlogi sklepa z dne 11.6.2003). Zato je neresnična revizijska trditev, da sta toženca za osebo izvedenca izvedela šele s prejemom izvedenskega mnenja in da ga nista mogla izločati. Navajanje razlogov, zaradi katerih dvomita v nepristranskost prvega izvedenca, je v revizijski fazi postopka prepozno.

Kadar ima stranka več pooblaščencev, po drugem odstavku 137. člena ZPP zadostuje, da se sodno pisanje vroči le enemu izmed njih. Toženca zato neutemeljeno uveljavljata, da je z vročitvijo vabila na zadnji narok le enemu izmed pooblaščencev prišlo "do grobe kršitve PP".

Zaradi že omenjene prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so neupoštevne vse nove listine, ki sta jih toženca priložila reviziji.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo tožencev zavrnilo in z njo tudi njune priglašene revizijske stroške. Odločitev o revizijskih stroških tožnikov temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP ter določbah Odvetniške in Taksne tarife.