Jedro

Garant, ki se je z garancijsko izjavo zavezal, da bo blago pravilno predano namembni carinarnici, pa to namembni carinarnici ni bilo predano, je dolžan plačati uvozne dajatve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Carinarnice Koper št. št. Up/I-2061 z dne 26.1.1993, po kateri je bilo tožniku kot garantu za predajo blaga namembni carinarnici, zaradi izkazane nepredaje, naloženo plačilo uvoznih dajatev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se je tožnik s pisno izjavo obvezal, da bo tranzitno blago 20.196 kg surove kave pravilno predano namembni carinarnici Gornja Radgona - carinska izpostava Dolga vas do dne 13.2.1992. V evidenci prijav pri namembni carinski izpostavi niti carinski izpostavi Obrežje ne vodijo predmetnega blaga po navedeni prijavi (odgovor z dne 22.3.1992 in 22.4.1992 v spisu). Ker tožnik niti v pritožbi ni predlagal oziroma predložil dokaza o izstopu blaga iz države je tožena stranka zaključila, da predmetno blago ni izstopilo iz države in je bilo dano v prost promet pred plačilom uvoznih dajatev, ki bremenijo blago (2. odstavek 249. člena carinskega zakona). Dokazu tožnika s kopijo faxa firme C., kot naročnika s katero potrjuje, da je predmetno blago prišlo do prejemnika, tožena stranka ni mogla slediti, ker ni prepričljiv, zlasti pa, ker Carinarnica Koper razpolaga z močnejšim dokazom, da blago ni izstopilo iz države pri namembni carinski izpostavi Dolga vas.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb carinskega zakona (CZ) in ni upoštevala temeljnih načel zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnik meni, da ni zavezan k plačilu carine in drugih uvoznih davščin ter prometnega davka samo zaradi tega, ker blago, prijavljeno z UCP št. 1461 z dne 12.02.1992 Carinske izpostave CC Koper ni bilo predano namembni carinarnici, saj je vendar s telefaxom firme C. Munchen z dne 26.02.1993 dokazal, da blago ni bilo uporabljeno v Republiki Sloveniji, temveč da ga je prevzel tuj prejemnik podjetje H. Niš iz Republike Srbije. Res je, da prevoznik ni predal blaga namembni carinarnici, vendar je tudi res, da je prevoznik šel čez nek mejni prehod, kjer so tudi cariniki, ki izvajajo kontrolo vstopa in izstopa blaga ter ljudi in blago izročil prejemniku, navedenemu v fakturi, ki je bila priloga k UCP in katero poseduje tudi tožena stranka. Tožnik tudi smatra, da ima carinski zakon le določila, da je potrebno plačati carino za blago, ki se uvaža oziroma, ki je uporabljeno na ozemlju Republike Slovenije, medtem ko ta obveza za tranzitno blago ne obstaja. Zaključek tožene stranke, da predmetno blago iz države ni izstopilo in da je bilo dano v prost promet pred plačilom uvoznih dajatev, ki bremenijo blago je neutemeljeno, saj je tožnik ponudil dokaz, da je blago bilo izročeno tujemu prejemniku, t.j. podjetju H. Niš iz Republike Srbije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, dodaja pa, da dokazoma s fotokopijama telefaxa izjave pošiljatelja ni poklonila vere, ker sta neoverjena, poleg tega pa ni mogoče preveriti njune avtentičnosti in vsebine. Tožnik ni uspel predložiti carinskih ali katerih drugih listin države uvoznice, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo blago prijavljeno ali uvozno ocarinjeno v državi prejemnika ali tranzitnih listin države, skozi katere je blago tranzitiralo, niti pri carinskih organih Republike Slovenije nima potrjenega izstopa blaga.

Tožba ni utemeljena.

Tožbene navedbe, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb carinskega zakona in ni upoštevala temeljnih načel ZUP niso utemeljene. Sodišče je po vpogledu spisov in na podlagi dejanskih okoliščin ugotovljenih v upravnem postopku presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi pravilno uporabila materialni zakon, v tem primeru CZ (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 36/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90 in 34/90 p.b.). V obrazložitvi odločbe tožena stranka na podlagi zbranih dokazov v spisu pravilno ugotavlja, da niti v evidenci prijav pri namembni carinski izpostavi Dolga vas, niti carinski izpostavi Obrežje ne vodijo blaga po že navedeni prijavi. Iz priloženih spisov je tudi razvidno, da tudi tožnik nasprotnega dokaza sam ni priskrbel kljub temu, da ga je upravni organ z dopisom k temu pozval. Res je sicer, da je tožnik k pritožbi priložil kopijo faxa firme C. iz Munchna kot naročnika, s katero potrjuje, da je predmetno blago prišlo do prejemnika, vendar se sodišče pri tem strinja z razlogi, ki jih navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, zakaj tem dokazom ni verjela.

Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP, ZUS in CZ je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).