Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje, v skladu z določbo 1. odstavka 51. člena ZUS, odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Izpodbijano dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 746/2001-8 z dne 13.6.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 11.4.2001, s katero je bila zavrnjena njena vloga za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V navedeni odločbi je bilo tudi določeno, da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju ter da je strah tožnice pred preganjanjem neutemeljen in zato ne izpolnjuje pogojev določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (v nadaljevanju ZAzil). Pravtako ni ogrožena njena fizična integriteta ali varnost ob primeru vrnitve na Hrvaško ali v Zvezno Republiko Jugoslavijo (tožnica je državljanka Republike Hrvaške in državljanka Zvezne Republike Jugoslavije). Zato tudi ni pogojev za priznanje azila na podlagi 3. odstavka 2. člena ZAzil. Tožnica ne v prošnji za politični azil, ne na zaslišanju, niti v tožbi ne navaja, da je bila s strani policistov oziroma kriminalistov na Hrvaškem deležna kakršnihkoli groženj zaradi svoje narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ne zatrjuje, da bi bila subjektivno in objektivno ogrožena s strani uradnih organov Republike Hrvaške ali Zvezne Republike Jugoslavije v primeru svoje vrnitve. Strah pred bratom, ki naj bi jo ubil, izvira iz spora premoženjske narave zaradi stanovanja v S. in ni razlog v smislu 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, kar bi utemeljevalo priznanje azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po stališču sodišča prve stopnje je bil postopek za priznanje azila tožnice korekten, saj je upošteval tudi njeno zdravstveno in psihično stanje. Postopek je bil prekinjen, tožnica pa je bila napotena v ustrezno organizacijo za psihosocialno pomoč oziroma za pripravo za nadaljnje zaslišanje. V nadaljevanju postopka je tožnica izjavila, da ne želi nadaljevanja, ker želi oditi v Kanado. Iz dopisa z dne 9.11.2000 pa izhaja njena želja, da naj se deportira v državo, kjer je bila rojena. V tožbi sicer navaja, da naj bi bile vse te navedbe plod njenih zdravstvenih težav, vendar v potrditev tega ni predložila nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bil upravni postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je navedena odločba pravilna in utemeljena na zakonu in je zato tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica v pritožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila določb ZAzil. Poleg tega je bila kršena Ustava Republike Slovenije in mednarodno pravni predpisi, ki urejajo položaj beguncev oziroma prosilcev za azil. Z določbo, da mora zapustiti ozemlje Republike Slovenije v določenem roku, pa je bila kršena prepoved nevračanja. Tožnica je dokazala, da je bila v svoji domovini ogrožena in da jo je zato morala zapustiti. Ogrožena pa bi bila tudi sedaj ob vrnitvi v domovino. Tožena stranka ni dovolj natančno ugotavljala dejstev v zvezi z njeno ogroženostjo v domači državi, ki formalno res velja za varno državo, vendar zanjo ni. Njen primer bi moral biti obravnavan bolj individualno. Takšno odločbo je z zavrnitvijo tožbe potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da se ji prizna pravica do azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v pritožbi ne navaja, kateri pritožbeni razlog iz 1. odstavka 72. člena ZUS uveljavlja. Iz vsebine izhaja, da izpodbija dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v upravnem postopku in na katerem temelji tudi izpodbijana sodba.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje, v skladu z določbo 1. odstavka 51. člena ZUS, odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Izpodbijano dejansko stanje tako ni bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS.

Tožnica v pritožbi le nasplošno ponavlja tožbene navedbe, vendar konkretno ne navaja, glede česa je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZAzil, Ženevske konvencije in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Splošnih navedb, brez konkretizacije zmotne uporabe materialnega prava, pa pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da nista podana razloga, iz katerih tožnica sodbo izpodbija, ker enega ni dopustno uveljavljati, glede drugega pa nič ne navaja. Spoznalo je tudi, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.