Jedro

Z založniško pogodbo avtor založniku sicer lahko prenese (svojo) avtorsko pravico oziroma pravico do objave avtorskega dela (fotografij kot takih, ki predstavljajo individualno intelektualno stvaritev avtorja), ne more pa z njo (brez soglasja) prenašati pravic tretjih oseb vključno z osebnostno pravico do varovanja lastne podobe.

Toženec ni imel soglasja tožnice za objavo izzivalnih fotografij, kar mu je bilo znano pred samo objavo, in je fotografije kljub temu objavil. Toženčevo dejanje predstavlja nedopusten poseg v tožničine osebnostne pravice, ki je pri tožnici povzročil duševne bolečine, zaradi katerih je upravičena do primerne safisfakcije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je v reviji M. z dne 23.4.1998 brez soglasja takrat še mld. tožnice, kar mu je bilo znano, objavil tri njene fotografije z razgaljenim oprsjem. Nedopustna objava je zaradi negativnega odziva okolice in domačih tožnici povzročila duševne bolečine, zato je v tej pravdi vtoževala nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi nedopustnega posega v njeno osebnostno pravico do zasebnosti in osebnega dostojanstva, s katerim sta bila prizadeta njena čast in dobro ime. Prvostopenjsko sodišče ji je prisodilo 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) satisfakcije z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je glede odločitve o povrnitvi nepremoženjske škode pritožbo toženca zavrnilo, pritožbi tožnice pa je delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 2.921,04 EUR (prej 700.000 SIT). V ostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje, podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da za objavo fotografij, ki jih je pridobil po veljavni založniški pogodbi, ne potrebuje soglasja modela, in da je zato pomembno, kako in od koga je prejel prepoved objave in koliko fotografij je bilo prepovedanih. Odvetnikova prepoved objave se je nanašala na eno sliko in tudi tožnica je prepovedala objavo samo ene slike, to je slike, ki je bila dejansko izločena. Pritožbeno sodišče je samo ugotavljalo dejansko stanje, ko je na podlagi dopisa z dne 7.4.1998 sklepalo, da je razvidno, da je šlo za nesporazum med pooblaščencem in pooblastiteljem in se prepoved nanaša na vse slike. Nesporazuma ni nihče potrdil ali ugotavljal in ne izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjega sodišča. Sodbi nižjih sodišč sta si v tem delu v nasprotju, sodba pritožbenega sodišča pa je nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nobeno od nižjih sodišč ni zavzelo stališča o dopisu toženca z istega dne, čeprav je povzet v dokaznem sklepu prvostopenjskega sodišča, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Objavo je tožencu prepovedal le pooblaščenec fotografa in še to objavo ene slike. Toženec je imel pravno podlago za objavo fotografij, ustni dogovor s fotografom oziroma založniško pogodbo iz 93. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 in nasl. - ZASP). Drugačno stališče nižjih sodišč, da gre za njegovo nepogodbeno odškodninsko odgovornost, ker naj bi vedel za prepoved objave, je zmotno in je zaradi tega tudi dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Izpovedbi tožnice in fotografa si nasprotujeta v bistvenih delih, zato tožnici ne gre verjeti. Soglasje glede nekaterih fotografij je bilo nedvomno doseženo, saj iz spornega dopisa izhaja, da je izostalo le glede ene fotografije. Stališče pritožbenega sodišča, da je nepomembno, od koga je toženec zvedel za prepoved objave, je napačno. V dopisu tudi ni govor o nestrinjanju z objavo, temveč le o izostanku soglasja. Nižji sodišči bi morali odgovoriti na vprašanje, kdaj in kako je tožnica izrecno prepoved naslovila na toženca. Pritožbena sodba je v delu glede zvišanja odškodnine pomanjkljivo obrazložena in se je ne da preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zvišanje odškodnine za več kot 100% pomeni odstop od ustaljene sodne prakse, kar bi moralo pritožbeno sodišče še posebej obrazložiti. To predstavlja tudi kršitev 22. in 14. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/91 in nasl. - URS) in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni utemeljilo razlogov, ki upravičujejo zvišanje odškodnine. S tem, ko se je tožnica slikala gola z namenom objave, je prevzela tudi tveganje oziroma verjetnost, da bo njena izpostavljenost lahko povzročila negativne posledice, kar vsekakor vpliva na obseg škode oziroma vsaj delno soprispeva k njenemu nastanku. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, da sta opustitev šolanja in depresija v neposredni vzročni zvezi z objavo spornih fotografij.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O temelju odškodninske odgovornosti: Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo vseh tistih revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb. Iz istega razloga so neupoštevne tudi vse (obširne) revizijske navedbe, ki pomenijo le nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in ponujajo lastno dokazno oceno, saj pomenijo grajo dejanskih ugotovitev.

Revizijska očitka, da je pritožbeno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, ko je na podlagi dopisa z dne 7.4.1998 sklepalo, da je šlo za nesporazum med pooblaščencem in pooblastiteljem in se prepoved nanaša na vse slike, zaradi česar naj bi bila storjena bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nista utemeljena. Pritožbeno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je skušalo v obrazložitvi sodbe odgovoriti na pritožbeni (sedaj že revizijski) očitek, da naj bi iz spornega dopisa izhajalo, da se prepoved oziroma pomanjkanje soglasja za objavo nanaša na eno samo fotografijo. Očitek je zavrnilo z dodatnim argumentom, da je iz vsebine sporne listine nedvoumno zaključiti, da je šlo za nesporazum med pooblaščencem in pooblastiteljem, s čimer je potrdilo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, temelječe na spornem dopisu. Ob tem velja še dodati, da omenjeni nesporazum, o katerem pritožbeno sodišče tudi sicer sme sklepati na podlagi presoje listine (arg. iz 2. točke 358. člena ZPP), niti ni pravno relevantno dejstvo za rešitev konkretne zadeve. Pravno relevantno je dejstvo, da je toženec vedel za pomanjkanje soglasja tožnice za objavo vseh fotografij. Navedeno pa tudi po oceni revizijskega sodišča izhaja iz spornega dopisa, zato tako imenovana protispisnost ni podana. Iz odvetnikovega dopisa jasno izhaja, da se prepoved objave, kljub dejstvu, da je odvetnik govoril samo o eni sliki, nanaša na vse slike. Objavo je sicer glede na dopis prepovedal fotograf, vendar iz nje jasno izhaja, da je to storil, ker ni pridobil soglasja za objavo s strani tožnice in njenih staršev.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da nobeno od nižjih sodišč ni zavzelo stališča o dopisu toženca z istega dne kot sporni dopis, iz katerega izhaja, da je bil govor samo o eni fotografiji. Prvostopenjsko sodišče je dokaz izvedlo in ga ni spregledalo, vendar mu ni sledilo. To izhaja iz tega, da ni verjelo toženčevi izpovedbi glede poteka in vsebine telefonskega pogovora s fotografom, na dopis toženca pa se je oprlo le toliko, da je ocenilo, da vsebina potrjuje ugotovitev sodišča, da se toženec na soglasje tožnice ni oziral. Pritožbeno sodišče je v celoti sledilo razlogom prvostopenjskega sodišča. Po presoji revizijskega sodišča sodbi nižjih sodišč nimata takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi dali preizkusiti, in imata zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Tako imenovana protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če se sodišče na listino ne sklicuje ali če jo napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

ZASP ureja avtorske in sorodne pravice (1. člen ZASP). Ščiti pravice avtorjev in nosilcev sorodnih pravic, ki jih imajo na svojih avtorskih in drugih delih. Povedano drugače, ureja razmerje med avtorji in nosilci sorodnih pravic na eni ter različnimi uporabniki teh pravic na drugi strani. Založniška pogodba (85. do 94. člen ZASP) tako ureja le razmerje med avtorjem in založnikom. Tožencu je že pritožbeno sodišče v zadnjem odstavku na 4. in prvem na 5. strani pritožbene sodbe pojasnilo, da navedeno razmerje v konkretni zadevi ni pravno relevantno. Revizijsko sodišče dodaja, da z založniško pogodbo avtor založniku sicer lahko prenese (svojo) avtorsko pravico oziroma pravico do objave avtorskega dela (fotografij kot takih, ki predstavljajo individualno intelektualno stvaritev avtorja), ne more pa z njo (brez soglasja) prenašati pravic tretjih oseb, vključno z osebnostno pravico do varovanja lastne podobe.

Ugotovitev o odsotnosti soglasja tožnice za objavo fotografij je zadostna podlaga za odločitev o temelju toženčeve odškodninske odgovornosti, zato se revizijskemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati glede očitka, da je prepoved posredoval fotograf, ne pa tožnica osebno. Pripomniti je treba, da ustno zagotovilo avtorjev izzivalnih fotografij, da so pridobili predhodno soglasje modela za objavo fotografij, ne more razbremeniti založnika pred morebitno odškodninsko odgovornostjo zaradi izostanka soglasja, saj takšna praksa izraža najmanj njihovo malomarnostno ravnanje.

Poleg zagotovljenega splošnega varstva osebnostnih pravic v URS (34. in 35. člen) obravnava osebnostne pravice v zvezi s povzročitvijo škode tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki poleg določb o ukrepih za preprečitev škode (156. in 157. člen ZOR) vsebuje tudi določbe o reparaciji že povzročene škode (199. in 200. člen ZOR). Ob upoštevanju navedene pravne podlage in konkretnih okoliščin primera je pravilna presoja nižjih sodišč, da dejanje toženca predstavlja nedopusten poseg v tožničine osebnostne pravice, ki je pri tožnici povzročil duševne bolečine, zaradi katerih je upravičena do primerne satisfakcije.

O višini prisojene odškodnine: Revizijski očitek, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, da sta opustitev šolanja in depresija v neposredni vzročni zvezi z objavo spornih fotografij, ne drži. Tožnica je bila glede posledic, ki so ji nastale zaradi objave fotografij, zaslišana, njeno izpovedbo pa sta potrdili tudi priči, njena mama in bivši fant. Pritožbeno sodišče je potrdilo dejanski obseg tožničine nepremoženjske škode, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vendar se je postavilo na stališče, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, zato je skladno z 200. členom ZOR tožnici odmerilo višjo odškodnino. Po presoji revizijskega sodišča takšna obrazložitev omogoča preizkus izpodbijane sodbe, zato ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odmeri višine odškodnine gre za uporabo materialnega prava, ki jo toženec neutemeljeno izpodbija še z navideznimi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki imajo skupni imenovalec v napačnem revizijskem stališču, da konkretno zvišanje odškodnine odstopa od ustaljene sodne prakse. Odločbe nižjih sodišč in še manj pravna stališča strank ne predstavljajo ustaljene sodne prakse. Revizijsko sodišče je odmerjeno odškodnino primerjalo z odločbami Vrhovnega sodišča in ugotovilo, da ne odstopa od podobnih primerov nepremoženjskih škod. Pritožbeno sodišče torej glede na dejanski obseg tožnici nastale nepremoženjske škode, ki je razviden iz razlogov na šesti strani prvostopenjske sodbe in ga zato revizijsko sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, pri odmeri odškodnine ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka niti ni zmotno uporabilo materialnega prava (200. člena ZOR).

Neutemeljen je tudi nadaljnji revizijski očitek, da je tožnica, s tem ko se je slikala gola z namenom objave, prevzela tudi tveganje oziroma verjetnost, da bo njena izpostavljenost lahko povzročila negativne posledice, kar vsekakor vpliva na obseg škode oziroma vsaj delno soprispeva k njenemu nastanku. Že pritožbeno sodišče je pojasnilo, da tožnica s samim fotografiranjem z namenom objave ni doprinesla k višini škode, ki ji je nastala z objavo fotografij, glede katere si je premislila. Toženec se neutemeljeno zavzema za uporabo teorije o naravni vzročnosti, po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Navedena teorija je v pravni teoriji in praksi že dalj časa opuščena, saj je preširoka, v določenih primerih odpove in ne razlikuje med bolj ali manj pomembnimi vzroki. Glede vzročne zveze je (praviloma) treba uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti, po kateri je izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok potrebno šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Ni dvoma, da fotografiranje z namenom objave, glede katere si fotografirani premisli, v skladu z rednim tekom stvari ne more pripeljati do posledic, ki jih fotografirani utrpi zaradi objave.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.