Jedro

Res je, da neenaka sodna praksa lahko prizadene ljudi. Vendar pa se pritožnik ne more uspešno sklicevati na morebitne nepravilnosti v drugih primerih ter v imenu načela enakosti pred zakonom (14. čl. Ustave Republike Slovenije) tudi zase zahtevati enakost "v nepravnosti".

Izrek

Pritožbi obd. D.Ž. in zagovornika obd. M.P. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. odst. 205. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na predlog preiskovalne sodnice obd. D.Ž. in M.P. podaljšal pripor še za mesec dni iz pripornega razloga po 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP: in sicer obd. D.Ž. do 10.2.2000 do 8.20 ure, obd. M.P. pa do 9.2.2000 do 14.15 ure.

Proti navedenemu sklepu sta se pritožila obd. D.Ž. brez navedbe pritožbenih razlogov in zagovornik obd. M.P. zaradi kršitve določb kazenskega postopka ter podrejeno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Oba sta predlagala, da naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolžencema pripor ne podaljša, zagovornik obd. P. pa je podrejeno predlagal, da naj se pripor nadomesti s hišnim priporom.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Višje sodišče deli mnenje s prvostopenjskim sodiščem, da so pri obd.

D.Ž. in M.P. še vedno izpolnjeni zakonski pogoji za podaljšanje pripora: podan je utemeljen sum, da sta storila kazniva dejanja, ki so predmet zahteve za preiskavo, kot tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti (3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP). Po mnenju višjega sodišča so v izpodbijanem sklepu navedeni zadostni in konkretni razlogi za takšno oceno.

Okoliščine, na katere se v svoji pritožbi sklicuje obd. D.Ž. (skrb za bolnega otroka, na katerega je, kljub temu, da sedaj živi z drugo partnerico, močno navezan, urejene socialne razmere, prebivališče in možnost zaslužka z lastnim tovornjakom), so obstajale že v času, ko naj bi ta obdolženec izvrševal kazniva dejanja goljufije. Kritična presoja teh pritožbenih navedb narekuje dvom, da bi prav te okoliščine obdolženca odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. Na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa je mogoče utemeljeno domnevati, da tudi obdolženčeva dosedanja nekaznovanost ponovitvene nevarnosti ne izključuje.

Zmotno je pritožnikovo prepričanje, da ni ogrozil varnosti ljudi, ker so bile z njegovim ravnanjem oškodovane samo "velike pravne osebe", katerim je njegovo podjetje pripravljeno škodo poravnati. Pojem "varnosti ljudi" (čl. 20 Ustave Republike Slovenije) je treba namreč razlagati širše, saj po dosedanji sodni praksi ne obsega le varnost premoženja posameznika, pač pa tudi varnost premoženja pravnih oseb in tudi družbene lastnine. Veliko število oškodovancev, velik obseg povzročene škode ter način storitve obravnavanih kaznivih dejanj nedvomno pritrjujejo oceni izpodbijanega sklepa, da je v tem primeru pripor neogibno potreben za varnost ljudi.

V zvezi s pritožbenimi navedbami obd. Ž., da so bili na prostost izpuščeni storilci veliko hujših kaznivih dejanj in da so bila v času tranzicije povzročena velika oškodovanja premoženja, pa pripor ni bil odrejen niti v enem primeru, je pritožniku načelno treba pritrditi, da neenaka sodna praksa res lahko prizadene ljudi. Vendar pa se pritožnik ne more uspešno sklicevati na morebitne nepravilnosti v drugih primerih in v imenu načela enakosti tudi zase zahtevati "enakost v nepravnosti".

Po navedbah zagovornika obd. M.P. ni podana ponovitvena nevarnost glede na to, da je bila dejavnost obdolžencev "obelodanjena v sredstvih javnega obveščanja ob prijetju obdolžencev". To sicer drži, vendar pa ta podatek po mnenju višjega sodišča bistveno ne zmanjšuje nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Še posebej, če se upošteva, da je obd. P. doslej že bil dvakrat sodno kaznovan zaradi kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin, da zoper njega tečeta še dva kazenska postopka zaradi enakih kaznivih dejanj, pa tudi zaradi tega, ker naj bi sedaj obravnavana kazniva dejanja storil v preizkusni dobi po prejšnji pogojni obsodbi. Navedene okoliščine, kot tudi obseg in način storitve kaznivih dejanj, katerih je obd. P. osumljen, ob upoštevanju sodobnih tehničnih možnosti komuniciranja, ne dovoljuje ocene, da bi bilo mogoče tudi z milejšim ukrepom (hišnim priporom) doseči, da ta obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče na podlagi določbe 3. odst. 402. čl. ZKP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.