Jedro

Pogoj za uspešno uveljavljanje ugovora neizpolnitve je ta, da sta obveznosti nasprotni (vzajemni).

Če višje sodišče spremeni izpodbijano odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka tako, da mu ugodi, mora razveljaviti odločitev o podrejenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: – v I. točki izreka spremeni tako, da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da je pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža v družbi K. T. d.o.o. Ljubljana, sklenjena v notarskem zapisu notarja M. K. iz Ljubljane, SV 583/09 z dne 23.3.2009, razvezana; – razveljavi v II. točki izreka, torej v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo podrejeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža v družbi K. T. d.o.o. Ljubljana; – v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 12.841,94 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila;

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 6.064,74 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža v družbi K. T. d.o.o. Ljubljana, sklenjena v notarskem zapisu notarja M. K. iz Ljubljane, SV 583/09 z dne 23. 3. 2009 razvezana“ (I. točka izreka), zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža v družbi K. T. d.o.o. Ljubljana, sklenjena v notarskem zapisu notarja M. K. iz Ljubljane, opr. št. SV 583/09 z dne 23. 3. 2009, se razveljavi“ (II. točka izreka)˝. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.435,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku petnajstdnevnega roka za plačilo (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot edina družbenica ustanovila družbo K. T. d.o.o., pri čemer je bil osnovni kapital v višini 1.790.223,10 EUR v celoti vplačan v obliki stvarnega vložka, ki so ga predstavljale nepremičnine. V poročilu takratnega družbenika (tožeče stranke) o stvarnih vložkih z dne 22. 9. 2008 (priloga B4 spisa) so bile te nepremičnine ocenjene na vrednost 1.790.223,10 EUR, kolikor je znašala višina osnovnega kapitala družbe, ta vrednost pa je izhajala tudi iz revizorjevega poročila o ustanovitvi družbe K. T. z dne 20. 8. 2008 (priloga A7 spisa). Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da zemljiškoknjižni prenos nepremičnin, ki so bile izročene kot stvarni vložek K. T. d.o.o., še ni bil izveden. Nato sta pravdni stranki dne 23. 3. 2009 sklenili pogodbo o odplačnem prenosu poslovnega deleža v omenjeni družbi (priloga A3 spisa). V pogodbi sta se dogovorili, da bo tožeča stranka prodala celoten poslovni delež v tej družbi v nominalni višini 1.790.223,10 EUR, tožena stranka pa ji bo zanj plačala 3.025.000,00 EUR.

6. Tožeča stranka je utemeljevala, da pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža ne velja več, ker naj bi tožena stranka odstopila od te pogodbe, oziroma je bila ta sporazumno razvezana (56. člen Obligacijskega zakonika – OZ), čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Tudi po prepričanju višjega sodišča dopisa tožene stranke z dne 21. 2. 2011 (priloga A11 spisa) ni mogoče šteti za odstop od pogodbe (niti kot predloga za sporazumno razvezo obličnih pogodb), saj iz slednjega ne izhaja izrecna izjava tožene stranke, da odstopa od pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža. Tožeča stranka v pritožbi sicer pravilno povzema dopis tožene stranke, da se je „glede na pravno in dejansko situacijo odločila, da od nameravanega nakupa odstopi, saj v danih razmerah ne more več zagotoviti, da bo lahko uspešno zagotovila kupnino“, vendar pa je tožeča stranka prezrla pomembno besedo, ki sledi navedenemu stavku, in sicer kupnino „ za nepremičnine“. Njena izjava, da ne bo mogla zagotoviti plačila kupnine za nepremičnine, govori v prid temu, da vsebine tega dopisa tožene stranke, ki se tudi sicer v celoti nanaša na nepremičnine (ne pa na poslovni delež), ni mogoče šteti kot odstop tožene stranke od pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža. Ni odveč pripomniti, da tožena stranka tudi ni imela razloga za odstop od pogodbe o prenosu poslovnega deleža, saj tožeča stranka ni v ničemer kršila pogodbenih zavez.

7. Jih je pa kršila tožena stranka. Med pravdnima strankama je bilo namreč nesporno, da tožena stranka ni plačala kupnine za poslovni delež. Tožeča stranka je zato s pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2011 uveljavljala odstop od pogodbe brez naknadnega roka (107. člen Obligacijskega zakonika – OZ), saj iz ravnanj tožene stranke izhaja, da svoje obveznosti tudi v dodatnem roku ne bo izpolnila. Sodišče prve stopnje je presodilo, da te izjave tožeče stranke ni mogoče šteti za odstop od pogodbe o prenosu poslovnega deleža niti v smislu 105. člena OZ, ker tožeča stranka toženi stranki ni dala naknadnega roka za izpolnitev, niti po 106. členu OZ, saj tožena stranka utemeljeno uveljavlja ugovor neizpolnitve (in ni v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti). Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je ta presoja sodišča prve stopnje napačna oz. je posledica zmotne uporabe materialnega prava.

8. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se tožena stranka utemeljeno upira plačilu kupnine za poslovni delež (in torej utemeljeno uveljavlja ugovor neizpolnitve), ker tožeča stranka ne uredi zemljiškoknjižnega prenosa nepremičnin na družbo K. T. d.o.o. (nepremičnine, ki so bile vplačane kot stvarni vložek).(1) Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je namen ugovora neizpolnjene pogodbe v spoštovanju načelnega pravila o sočasnosti izpolnitve pri dvostranskih pogodbah (prvi odstavek 101. člena OZ). Prvi pogoj za njegovo uspešno uveljavljanje je ta, da morata biti obveznosti sočasno izpolnjeni, kar v konkretnem primeru ni bilo podano, saj je obveznost tožene stranke plačati kupnino zapadla kasneje kot obveznost tožeče stranke, da nanjo prenese poslovni delež. Če bi bil ta izpolnjen, je drugi pogoj ta, da nasprotna stranka (v tem primeru tožeča stranka) ne izpolni svoje obveznosti. Vendar ne katerekoli, temveč tiste, ki je vzajemna (nasprotna) obveznosti stranke, ki ne izpolni svoje obveznosti in se sklicuje na ugovor neizpolnitve. Tožeča stranka se je s pogodbo o prenosu poslovnega deleža zavezala, da bo na toženo stranko pravno učinkovito prenesla svoj poslovni delež, kar je nesporno tudi storila, saj je tožena stranka vpisana kot družbenik družbe K. T. d.o.o. Tožeča stranka je torej svojo obveznost iz dvostranske pogodbe (prva) izpolnila, zato se tožena stranka ne more upirati plačilu kupnine za ta poslovni delež, češ da (tudi) tožeča stranka ne izvede zemljiškoknjižnega prenosa nepremičnin, ki so bile kot stvarni vložek vplačane v družbo K. t. d.o.o. Zemljiškoknjižni prenos nepremičnin, vloženih kot stvarni vložek, se tičejo drugega pogodbenega razmerja (druge dvostranske pogodbe), in sicer med tožečo stranko in družbo K. T. d.o.o., tožena stranka pa tudi ni uveljavljala, da ima poslovni delež stvarno oz. pravno napako, ker osnovni vložek zanj ni bil vplačan v obliki stvarnega vložka, kar jo izpostavlja tveganju, da bo morala sama kot pridobitelj poslovnega deleža vplačati vrednost vložka (459. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

9. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da se tožena stranka utemeljeno sklicuje na (domnevno) neizpolnitev tožeče stranke (prvi odstavek 101. člena OZ). Ker je tožeča stranka že izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o prenosu poslovnega deleža, bi moralo šteti, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom kupnine, zaradi česar je tožeča stranka pridobila upravičenje do odstopa od pogodbe (ki ga je tudi izkoristila), in sicer brez da bi toženi stranki pustila dodatni rok za izpolnitev pogodbe (106. člen OZ). Tožeča stranka namreč pravilno opozarja, da iz ravnanj in stališč tožene stranke izhaja, da obveznosti tudi v dodatnem roku ne bi izpolnila, saj (zmotno) meni, da se utemeljeno sklicuje na ugovor neizpolnitve (prim. dopis na prilogi B9 z dne 22. 3. 2010, opomin z dne 14. 1. 2010 (priloga B11 spisa) in opomin z dne 6. 1. 2010 (priloga B13 spisa). Ve torej, da tožeča stranka zahteva izpolnitev, vendar se ji upira, zaradi česar določitev dodatnega roka ne bi imela nobenega smisla.(2) V trenutku, ko je tožena stranka prejela pripravljalo vlogo tožeče stranke, s katero je le–ta uveljavila svoje odstopno upravičenje, je pogodba o prenosu poslovnega deleža prenehala veljati (je bila razvezana).

10. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža razvezna, utemeljen. Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da je pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža v družbi K. T. d.o.o. Ljubljana, sklenjena v notarskem zapisu notarja M. K. iz Ljubljane, SV 583/09 z dne 23.3.2009, razvezana, ugodilo (četrta alineja 358. člena ZPP).

11. Ker je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodeno, ni podlage za odločanje o tožbenem zahtevku za razveljavitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža, ki ga je tožeča stranka uveljavljala podrejeno (prim. list. št. 34). Ta je bil namreč postavljen za primer, če sodišče primarnemu tožbenemu zahtevku ne bi ugodilo. Zato je višje sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o podrejenem tožbenem zahtevku, ki je vsebovana v II. točki izreka izpodbijane sodbe (357. člen ZPP). Če namreč sodišče ugodi primarnemu zahtevku, se v podrejeni (eventualni) zahtevek sploh ne sme spuščati in mu v izreku sodbe ne sme niti ugoditi, niti ga ne sme zavrniti, sicer gre sicer za prekoračitev tožbenega zahtevka.(3)

12. Glede na navedeno se višje sodišče tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb tožeče stranke, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o (ne)obstoju čezmernega prikrajšanja po 118. členu OZ (s katerimi je utemeljevala razveljavitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža) in s katerimi poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravo vrednost nepremičnin, ne pa njihove knjigovodske vrednosti, in da je ravnala skrbno, ko se je zanesla na podatke o vrednosti nepremičnin iz revizorjevega poročila ob ustanovitvi družbe (priloga A7 spisa). Enako velja tudi za navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da je bila v bistveni zmoti o vrednosti predmeta pogodbe. Kot že navedeno, sodišče ne sme odločati o podrejenem tožbenem zahtevku na razveljavitev pogodbe, zato za ta pritožbeni postopek niso pravno pomembne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka glede na izveden dokazni postopek (sodni cenilec) utemeljeno pričakovala, da bo sodišče prve stopnje njenemu podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, zaradi česar izpodbijana odločitev zanjo predstavlja sodbo presenečenja.

13. Sprememba odločitve o tožbenemu zahtevku terja tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v višini 12.841,94 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče ji je priznalo zgolj tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člen ZPP) in ki imajo podlago v tarifi ZOdvT in ZST–1. To velja za nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 1.654,90 EUR, sodno takso za postopek na prvi stopnji v višini 3.225,00 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 1.527,60 EUR, nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 2.036,80 EUR, sodno taksa za pritožbo v višini 3.225,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, ter 22 % DDV na odvetniško nagrado (in izdatke). Tožena stranka naj tožeči stranki plača pravdne stroške v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Višje sodišče ocenjuje, da stroški sodnega izvedenca niso bili za pravdo potrebni stroški, saj izvedba tega dokaza ni v ničemer pripomogla k odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku, s katerim je uspela (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ni ji tudi ne mogoče priznati priglašenih stroškov za narok v višini 1.527,60 EUR, saj naroka na pritožbeni stopnji ni bilo, v kolikor pa ga tožeča stranka priglaša za narok pred sodiščem prve stopnje pa je pojasniti, da ji gre samo ena (enotna) nagrada za narok, ne glede na to, koliko je teh narokov dejansko bilo. Nadalje je višje sodišče zavrnilo tudi stroškovni zahtevek po tar. št. 6002 ZOdvT, v kolikor presega 20,00 EUR. V tarifi namreč ni podlage za stroškovno zahtevo tožeče stranke, po kateri bi za vsako posamezno nagrado (npr. za postopek, za narok, ....) lahko zahtevala tudi pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT. Pavšal se odmerja od seštevka celotne nagrade (20%), vendar ne sme preseči 20,00 EUR. To je tudi najvišji znesek, ki ga stranka lahko po tej tarifni številki prejme v posameznem postopku.

15. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 6.064,74 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče ji je priznalo zgolj tiste stroške, ki so bili potrebni za pritožbeni postopek (prvi odstavek 155. člen ZPP) in ki imajo podlago v tarifi ZOdvT in ZST–1. To velja za nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 2.036,80 EUR, sodno takso za pritožbo v višini 3.555,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, ter 22 % DDV na odvetniško nagrado (in izdatke). Tožena stranka je dolžna odmerjene stroške plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZPP).

Op. št. (1) prim. dopis na prilogi B9 z dne 22. 3. 2010, opomin z dne 14. 1. 2010 (priloga B11 spisa) in opomin z dne 6. 1. 2010 (priloga B13 spisa).

Op. št. (2) M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 577 Op. št. (3) A. Galič in drugi v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 170.