Jedro

V določbah ZGD ni določb, po katerih bi bili družbeniki avtomatično aktivno legitimirani kot oškodovanci za škodo, ki jo utrpi gospodarska družba. Uporaba določb 72. in 73. člena Zakona o prevzemih (ZPre) ne pride v poštev za družbe z omejeno odgovornostjo, saj se navedeni zakon nanaša zgolj na delniške družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje vtoževane denarne terjatve v višini 279.936.000,00 SIT, s katero bi se toženi stranki kot zastopniku družbe A d.o.o. prepovedalo voditi posle in zastopati to družbo, prepovedalo dostop do poslovnih prostorov te družbe ter določilo novega začasnega zastopnika za navedeno družbo kot tudi izvršitelja v tej zadevi, pri čemer bi se ta začasna odredba zaznamovala v sodnem registru in bi veljala do izteka 60 dni po pravnomočnem zaključku te zadeve, določene pa so bile tudi sankcije kršitve te začasne odredbe. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da tožeči stranki nista aktivno legitimirani za vložitev tožbe zoper toženo stranko.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki sicer priznava, da Zakon o gospodarskih družbah nima takšnih določb, po katerih bi bili družbeniki avtomatično legitimirani za uveljavljanje škode, ki jo utrpi gospodarska družba. Sklicuje pa se na Zakon o prevzemih (ZPre), ki takšno tožbo izrecno dopušča (72. in 73. člen ZPre). Takšna analogija je po mnenju pritožbe ustrezna in dopustna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so: oba tožnika (J.J. in F.F.) in toženec (M.M.) družbeniki družbe A d.o.o., pri čemer je toženec tudi zastopnik te družbe. S tožbo uveljavljata tožnika v imenu in za račun družbe A d.o.o. (torej ne v svojem imenu) od toženca kot tretjega družbenika zaradi njegovega protipravnega ravnanja povrnitev škode v višini 279.936.000,00 SIT (ki jo mora plačati družbi A d.o.o.).

Ob vložitvi tožbe sta tožnika predlagala zoper toženca tudi izdajo začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), torej v zavarovanje denarne terjatve. Z izdajo začasne odredbe sta tožnika predvsem zahtevala, da se tožencu prepove voditi posle in zastopati družbo A d.o.o, da se mu prepove dostop do poslovnih prostorov te družbe, obenem pa sta zahtevala postavitev drugega začasnega zastopnika, postavitev izvršitelja ter določene sankcije v primeru, da toženec začasne odredbe ne bi spoštoval. Prvostopno sodišče je izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da ni podan že prvi pogoj, ki se zanjo po 1. odst. 270. člena ZIZ zahteva, torej obstoj verjetnosti terjatve. Postavilo se je pritožbeno sodišče strinja. Pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega izvrševanja se določijo z družbeno pogodbo, v koliko pa družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, se uporabljajo določbe 439. do 444. člena ZGD (glej 1. in 2. odst. 438 ZGD). O čem lahko odločajo družbeniki, je posebej navedeno v 439. členu ZGD. Niti določbe družbene pogodbe družbenikov niti določbe ZGD pa tožnikoma ne dopuščajo, da bi bila lahko kot družbenika avtomatično (kot oškodovanca) aktivno legitimirana za škodo, ki jo utrpi gospodarska družba. Tako je pravilna ugotovitev izpodbijanega sklepa, da tožnika za takšno vloženo tožbo na povračilo škode družbi A d.o.o. nista aktivno legitimirana (glej še odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 74/2002 z dne 15.11.2001).

Tožeča stranka kot pritožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na Zakon o prevzemih, saj ta velja zgolj za delniške družbe, ne pa tudi za družbe z omejeno odgovornostjo (glej 1. do 3. člen ZPre). Zato v tem primeru ni mogoča uporaba 72. in 73. člena omenjenega zakona. V 456. členu ZGD je predpisano, v katerih posameznih primerih se lahko uporabljajo za družbe z omejeno odgovornostjo določbe ZGD o delniški družbi. Le v teh primerih je analogija dopustna. Analogija uporabe povsem drugega zakona, ki se nanaša zgolj na delniške družbe, kot jo ponuja tožnica v pritožbi, pa za družbe z omejeno odgovornostjo ni mogoča.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti.

Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi v skladu z 2. točko 365. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije v skladu s 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.