Jedro

Ker tožnik ni dokazal zadnje mirne posesti na vikendu, ki ga je toženec kot lastnik parcele porušil, je bilo treba tožbeni zahtevek na motenje posesti in gradnjo novega vikenda zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po spremembi tožbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja na nepremičnini ID parcela št. 000 tako, da postavi nazaj objekt in premične stvari, kot je vpisano v I. izreka. Zavrnilo je tudi zahtevek iz II. izreka, da se prepove v bodoče posegati v tožnikovo posest premičnin in nepremičnin na tej nepremičnini. Iz prvotnega zahtevka pa je zavrnilo tudi zahtevek iz IB izreka, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani zemljo in travo iz armirane betonske plošče kleti in okrog zidu kleti. Naložilo je tožniku plačilo pravdnih stroškov.

2.Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik je predložil ključe stanovanjske stavbe in fotografije, ki so bile narejene spomladi 2019. Predložil je dopis z dne 2. 7. 2019, v katerem piše tožencu, da je izvedel, da je lastnica prodala parcelo njemu in da stoji tam zgradba, ki jo je sam zgradil pred 30 leti in jo še danes uporablja. Med drugim piše, da je po zakonu motenje posesti tožencu prepovedano vstopiti v njegovo stavbo. Tožena stranka pa v zvezi s tem ni podala substanciranih prerekanj in torej to priznava. To vse pomeni, da tožnik ni opustil posesti. To so potrdile fotografije in priče A. A. in priča B. B. Tem trditvam toženec ni ugovarjal. Sodišče o tem dopisu v obrazložitvi nič ne navaja. Tožena stranka ni prejela ključev od lastnice nepremičnine. Toženec je nasilno zamenjal ključavnico. Tožnik ni prihajal redno in vsakodnevno, vendar živi v Monaku. V stanovanje je prihajal, na to ga vežejo spomini z otroštva in tam je imel tudi svoje stvari (plakate, gume, kozmetične izdelke, reklamne izdelke in vinsko klet). Toženec tega ni zanikal. Tako stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je v nasprotju z I Cp 3198/2009. Po tej odločbi je opustitev o posesti stanovanja le, če bi posestnik odnesel svoje stvari, oddal ključe in opustil vsako voljo uporabljati stanovanje. Tožnik pa ni odnesel svojih stvari, toženec si je prilastil žleb in uničil pohištvo, ni oddal ključev, ni opustil volje bivanja. Sodišče iztrga iz konteksta tožnikovo izpovedbo o tem, da ga nikoli ni bilo v X. To je bil le odgovor na vprašanje, ali ga sokrajani „marajo“ in zato je odgovoril, da ga nikoli ni bilo v X. Gre za odnos sokrajanov do tožnika. Tožnik je opisal, da je spomladi 2019 prespal v hiši, da je imel ključe in naredil fotografije. Sodišče zavrne zahtevek tudi, ker naj bi oče v 2010 iz objekta odnašal stvari, ki so bile še vredne in da se je C. C. obračala glede sporne nepremičnine na očeta in ne na tožnika. Sodišče te sklepe podaja brez trditvene podlage in v nasprotju z določilom 7. člena ZPP. Sodišče zavrne tudi zahtevek, ker vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča in da bi bilo to v nasprotju z načelom sorazmernosti. Fotografije nasprotujejo izjavi toženca in priče D. D. Hiša je bila lepo urejena in ni bila prepadajoča. D. D. je zet toženca. Tožnik je tožbo vložil 10. 6. 2020, toženec je odgovoril 16. 7. 2020. Toženec bi lahko v tem času fotografiral stanje in to dokazne namene predložil sodišču. Kljub temu se je odločil za rušenje. Postavitev hiše v prvotno stanje je mogoča in ni nesorazmerna. Sodišče bi lahko odredilo prepoved nadaljnjega motenja. V dopolnitvi pritožbe tožnik še navaja, da je sodišče spregledalo elektronsko pošto policije z dne 3. 6. 2020, ko je tožnik izvedel za motenje posesti in obvestil policijo, ki je opravila zaslišanje in tožnika napotila na pravdo za motenje posesti. Če bi opustil posest, ne bi prišel 3. 6. 2020 iz Monaka na policijo. Priča B. B. ni izpovedala, da so v sobah mišji iztrebki, ampak da je prostor zatohel. Sodišče v točki 26 napačno oceni čustveno navezanost tožnika na objekt, saj je to potrdila priča A. A.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Vztraja, da je bila sprememba tožbe nedovoljena. Tožena stranka je prerekala vsebino dopisov in se ni strinjala z navedbami tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago za presojo tega spora in sicer 33. člen SPZ in 426. člen ZPP. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo iz dveh razlogov: ugotovilo je, da tožnik ni dokazal zadnje mirne posesti (pred prvim in drugim motenjem) in da vzpostavitev prejšnjega stanja v obsegu, kot ga zahteva tožnik v spremenjeni tožbi, ni mogoča. Tožnik v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil v tujini in da je v hiši prespal spomladi 2019, v dopisu 2. 7. 2019 pa toženca opozoril, da hišo uporablja in ga svaril, naj ne vstopa v hišo. Tožeči stranki je treba odgovoriti, da je sodišče vezano na trditveno podlago tožeče stranke. Tožnik je trdil, da je pred 33. leti na parceli 000 k. o. X zgradil stavbo - vikend, ga vseskozi uporabljal, imel v posesti skupaj z družinskimi člani in svojci. Trdil je tudi, da je fotografij (A5 in A6) posnel junija oziroma julija 2019, da pa sicer živi v Monte Carlu in da v zadnjem času bolj redko pride v hišo. Tožnik je predložil tudi ključe in trdil, da ni nikoli opustil posesti in se je še pri zadnjem obisku 2019 dogovarjal za odkup parcele. Nato se je lastnica odločila, da parcelo proda tožencu. Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik teh trditev ni dokazal.

6.V pritožbi tudi tožnik priznava, da je sporni vikend zgradil njegov oče in ne on, kot trdi v tožbi. Sodišče je tudi ugotovilo, da predložene fotografije nimajo datuma in da so fotografije starejše, saj ima tožnikov sin, ki je rojen 1988, dve leti, kar je bistveno prej. Tako tem fotografijam ni mogoče slediti, da izkazujejo stanje pred prvim motilnim dejanjem. Tožnik je trdil, da je spomladi 2019 prespal v hiši, da so se v hiši nahajale omare, stol, sedežna garnitura, postelja, vodovodna napeljava in telefon in da je tožnik spomladi 2019 prišel v objekt s ključem. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem zlasti neprizadetih prič (E. E. in F. F.) ugotovilo, da tožnika v zadnjih 20-tih letih niso videli priti na sporno nepremičnino, očeta pa so videli s traktorjem odvažati stvari iz spornega objekta (izpovedba toženca, žene, hčerke, zeta, sestre). Priča F. F., policist v X, se je dnevno vozil mimo po cesti in je imel vtis, da se bo sporna stavba vsak čas podrla. Priča E. E., ki 50 let živi na drugi strani ceste, kjer so imeli hlev za živino in 50 metrov stran od sporne hiše, je vsak dan hodila mimo tega objekta in je izpovedala, da so šipe bile razbite, streha poškodovana, da tožnik ni nadomeščal poškodb z novimi deli. Tudi tožnikov sin G. G. je izpovedal, da je zob časa načel polkna in jih razrahljal. Priča H. H. pa je izpovedal, da je pred 30-mi leti tožnikovemu očetu pomagal pri obnovi spornega objekta in da že 15 oziroma 20 let nihče ni živel v tem objektu in da je bil nazadnje v tem objektu, ko je tožnik kupil BMW okoli leta 1990, zagotovo pa ne okoli leta 2000. Fotografije BMW pa so po izpovedbi tožnika nastale leta 1992 in zato je sodišče sklepalo, da je bil H. H. nazadnje v spornem objektu leta 1992. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila odklopljena voda in elektrika in tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje. Sodišče ni sledilo tožniku, da je prespal v objektu 2019 v spalni vreči, ker pri njegovi mami v hiši ni bilo prostora. Dokazni oceni tega zaslišanja ni kaj dodati, saj je narejena ob analizi zaslišanja tožnikovega sina. Sledilo je v tem delu tožencu, da ko je vstopil prvič v objekt 2019, ni bilo stanje takšno, kot ga opisuje tožnik, ampak da sta bila v prostoru dva kavča v razpadajočem stanju, urinirana od glodalcev, miza brez stolov, brez omarice. To je potrdil tudi njegov zet, D. D. Tako se izkaže, da tožniku ni uspelo dokazati trditev, na katere je oprl trditve o izvajanju zadnje mirne posesti.

7.Sodišče sledi toženi stranki in pričam, katere je tožena stranka predlagala, da je bil objekt v fazi propadanja, brez gospodarja in vzdrževanja. Objekt je bil v tako slabem stanju, da je ogrožal zdravje toženca in njegove družine, saj je hiša oddaljena od objekta 1,8 metrov. Zmotno meni pritožba, da sodišče ni ocenilo pravilno izvedenih dokazov in da ni tožencu uspelo dokazati, da je njegov oče leta 2012 iz sporne stavbe izpraznil vse, kar je bilo njihovega in stavbo zapustil. Toženec je izpovedal, da je pravna prednica toženca, C. C., to naročila toženčevemu očetu, ko sta se pogovarjala o spornem objektu. Tožnik je upal, da bo parcelo odkupil od C. C., vendar pri ceni nista prišla skupaj. Toženec je tudi izpovedal, da je C. C. njemu prodala parcelo zato, ker že vrsto let ni bilo nikogar blizu. Ko se je občasno oglasila pri tožencu in mu je ponudila odkup, mu je tudi dovolila parkirati vozilo na tej parceli. Sodišče pravilno sklepa, da če bi tožnik izvrševal posest na spornem objektu, bi zahteval od toženca, da vozilo umakne pred spornim objektom (točka 25).

8.Sodišče verjame tožniku in priči B. B., da sta bila na objektu leta 2019, vendar se zadeva ni odvijala tako, kot trdi tožnik. Predvsem tožnik ni dokazal, da bi tedaj prespal v hiši in v hiši imel lastne premičnine. Priča B. B. je izpovedal, da si je želel odkupiti sporno stavbo in sta šla s tožnikom leta 2020 na ogled. Po odkimavanju tožnika, je svojo spremembo izpovedal, da je to bilo 2019. Pri tem pritožba zmotno meni, da je sodišče napačno presojalo izpovedbo priče B. B. in da priča ni izpovedala, da so bili v hiši kakšni iztrebki od miši. Pri tem prezre, da je priča to izpovedala na list. št. 43. Sodišče je pravilno naredilo dokazno oceno zaslišanja te priče. Enako velja za oceno zaslišanja priče A. A., toženčevega sina. Ta je izpovedal, da so šli sporni objekt gledati šestkrat na leto in da je tožnik nazadnje prespal v objektu leta 2019. Takih trditev, kot je povedal tožnikov sin, tudi tožnik ni zatrjeval. Gre za neskladne izpovedbe. Pač pa so bile izpovedbe prič tožene stranke skladne z izpovedbami nepristranskih prič, kar sta zlasti E. E. in F. F.

9.Tako se izkaže, da tožniku ni uspelo dokazati trditev, na katere je oprl trditve o izvajanju zadnje mirne posesti. Tako na te ugotovitve ne more vplivati dejstvo, da je predložil sodišču na koncu postopka tudi ključe. Tudi dopis tožencu pred vložitvijo tožbe ne dokaže, da je tožnik izvrševal zadnjo mirno posest na spornem objektu. Pravilno sodišče presodi zaslišanje tožnika in tudi njegovo izpoved o tem, da ga sokrajani niso marali oziroma da je v tem kontekstu povedal, da ga nikoli ni bilo v X.

10.Pritožba še trdi, da je sodišče zaključke o naročilu pravne prednice toženca, C. C., toženčevemu očetu glede izpraznitve prostora, ugotavljalo brez trditvene podlage tožene stranke. Sodišče je opravilo dokazno oceno zaslišanja, v tem primeru toženca in iz te dokazne ocene napravilo sklepe o tem, da tožnik ni dokazal, da bi v sporni nepremičnini imel svoje predmete. Zato ne gre za kršitev 7. člena ZPP.