Jedro

Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja.

Neizkazanost pravnega interesa zaradi odpravljenih pravnih posledic s pravnomočnim posamičnim upravnim aktom in nezmožnost izboljšanja pravnega položaja velja tudi za vtoževano akcesorno denarno terjatev, ki v okoliščinah konkretnega primera ne more obstajati kot samostojna terjatev, temveč le v povezavi s pravico do pokojninske dajatve. Nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, je postala pravnomočna. S pravnomočno odločbo tožniku niso bile priznane obresti, temveč izplačilo razlike pokojnine v dveh obrokih. Zato tožnik ne more samostojno uveljavljati zakonskih zamudnih obresti po določbi 378. člena OZ. Tožena stranka je namreč sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj, pri čemer pa ZOPRZUJF ni določil, da tožena stranka izplača tudi zakonske zamudne obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom umik tožbe v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike znižane pokojnine, vzelo na znanje. Tožbeni zahtevek, da se tožniku izplačajo zakonske zamudne obresti na 20 % že izplačani znesek znižane pokojnine in na 80 % znesek znižane pokojnine, ki bo izplačan meseca maja 2014, pa je zavrnilo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede izplačila zakonskih zamudnih obresti pravno neutemeljena. Tožnik je že z vložitvijo tožbe in pa z vlogami uveljavljal kršitev procesne zakonodaje, ki jo je s sprejetim ZUJF povzročila tožena stranka. Sodišče pa se na omenjene kršitve ni odzvalo, temveč po približno dveh letih dobesedno sprejema predloge tožene stranke, češ da ZOPRZUJF ni predvidel izplačila zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu razlik v pokojninah in da zato ni podan dejanski stan za izplačilo zamudnih obresti, kot ga določa 378. člen Obligacijskega zakonika. Ustavno sodišče RS v odločbi, ki jo je sprejelo v zvezi z določbami ZUJF nikjer ne navaja, da gre v predmetni zadevi za usklajevanje pokojnin, kot to ves čas zagovarja tožena stranka. Ustavno sodišče RS je razveljavilo usklajevanje pokojnin po ZUJF in toženi stranki naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe o odmeri pokojnine, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Na zakonodajalcu pa je bilo, da zakonsko uredi odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj, kar je zakonodajalec tudi storil in je z ZOPRZUJF določil izplačilo protiustavno znižane pokojnine tudi za nazaj, vendar brez izplačila zakonskih zamudnih obresti, pa čeprav je izplačilo znižane pokojnine bilo opravljeno z zamudo in sicer od maja meseca 2012 do maja meseca 2014. Tožnik še opozarja na ureditev v določbah ZPIZ-2, ki se nanašajo na nastanek zavarovalnega razmerja ter nadaljevanje obveznega zavarovanja. Podlaga za izplačilo pokojnin je sklenjena pogodba iz delovnega razmerja, na podlagi katere država zakonsko zagotavlja obvezna zavarovanja z določanjem stopnje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pa je podlaga, da tožena stranka po izpolnitvi zakonskih pogojev za upokojitev izda odločbo o izplačilu pokojnine. V predmetni zadevi je tožena stranka kot organ države protiustavno znižala pokojnino tožniku za več kot 20 % in je zato z ZOPRZUJF določila zamudno izplačilo protiustavno znižane pokojnine brez izplačila zamudnih obresti. Podlaga za izplačilo zamudnih obresti pa ni v Zakonu o uravnoteženju javnih financ, temveč v določbi 378. člena OZ, kjer je določeno, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. To pa pomeni, da je tožena stranka ex lege dolžna izplačati zamudne obresti, saj je zamuda izplačila glavnice protiustavno znižane pokojnine, ki je pridobljena iz plačnih prispevkov na podlagi pogodbe iz sklenjenega delovnega razmerja, enaka zamudi izpolnitve denarne obveznosti. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da glede zakonskih zamudnih obresti v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje, ki je razsodilo, da tožena stranka ni dolžna tožniku izplačati zakonske zamudne obresti na izplačane zneske znižane pokojnine. Tožniku je bila namreč z odločbo št. ... z dne 26. 11. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012 pokojnina znižana na podlagi določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/12). Potem, ko je bila sprejeta odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, je bilo toženi stranki naloženo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila odmerjena pokojnina na podlagi razveljavljenih določb, izda nove odločbe o odmeri pokojnine, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljeni način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj. Na podlagi omenjene odločitve je zakonodajalec sprejel Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013). Za vse uživalce pokojnin, ki so bile usklajene po določbah razveljavljenega drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF, je določil način odprave posledic razveljavitve navedenih določb ter roke in način poračuna razlike in sicer na takšen način, da se vsem uživalcem pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb, usklajenih po določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF, izplača razlika med zneski pokojnin, ki bi jim pripadali za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF, za obdobje do 22. marca 2013 oziroma do 31. 12. 2012 za dele pokojnin z upoštevanjem obdobij pokojninske dobe do 31. marca 1992 pri nosilcih zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ. Na takšen način se je opravil poračun tudi uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča RS. Tem uživalcem je tožena stranka izplačala razliko v dveh obrokih in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Tožena stranka je bila dolžna uživalcem izdati odločbe najpozneje do konca junija 2013. Ta odločba se šteje za odločbo, s katero je organ ugodil pritožbi uživalca za izplačilo pokojnine brez uskladitve po ZUJF, če o njej še ni odločil. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, je tožena stranka izdala odločbo št. ... dne 24. 6. 2013, s katero je odločila, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnik od 23. marca 2013 znaša 895,96 EUR na mesec. Pripadajoča razlika v znesku 291,37 EUR se izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.165,48 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Navedena odločba, ki se nahaja v dokumentaciji spisa (v prilogah B/3) je očitno postala pravnomočna. Posledično je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike znižane pokojnine.

Pritožbeno sodišče je doslej že v številnih zadevah kot npr. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013, Psp 480/2014 zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako povsem v skladu z ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča. Neizkazanost pravnega interesa zaradi odpravljenih pravnih posledic s pravnomočnim posamičnim upravnim aktom z dne 24. 6. 2013 in nezmožnost izboljšanja pravnega položaja velja tudi za vtoževano akcesorno denarno terjatev, ki v okoliščinah konkretnega primera ne more obstajati kot samostojna terjatev, temveč le v povezavi s pravico do pokojninske dajatve. Bistveno za odločitev o zadevi je, da je nova odločba izdana na podlagi določb ZOPRZUJF postala pravnomočna. S pravnomočno odločbo pa tožniku niso bile priznane obresti, temveč izplačilo razlike pokojnine v dveh obrokih. Glede na tako pravnomočno odločitev, torej tožnik ne more samostojno uveljavljati zakonskih zamudnih obresti po določbi 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Tožena stranka je namreč z odločbo 24. 6. 2013 sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj, pri čemer pa ZOPRZUJF ni določil, da tožena stranka izplača tudi zakonske zamudne obresti. Glede na pravnomočno odločitev toženi stranki ni mogoče očitati, da je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.