Jedro

Zaradi morebitnih psihičnih zdravstvenih težav prva tožnica pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in zaslišanju morda ni mogla ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v postopku. Morebitne psihične zdravstvene težave prve tožnice bi lahko vplivale na njene odgovore pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in pri zaslišanju. Zato je vprašanje psihičnega zdravja prve tožnice lahko relevantno za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve) z dne 21. 7. 2011 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 7. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Ker na podlagi 5. alineje tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ ni bila ugotovljena splošna verodostojnost polnoletnih tožnikov zaradi njunih kontradiktornih izjav, tožena stranka ni upoštevala informacij o izvorni državi na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZMZ.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so izjave prve tožnice in drugega tožnika med sabo nekonsistentne, kontradiktorne in nejasne, teh nejasnosti in nasprotij pa nista uspela zadovoljivo pojasniti. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovila, da glede na neskladne ter nasprotujoče si izjave tožnikov v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. V izvorni državi prosilcev – Srbiji tudi ni situacije mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Varnostna situacija ni takšna, da bi predstavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

3. Tožniki v obširni pritožbi zoper izpodbijano sodbo (ki jo vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov) uveljavljajo predvsem nezakonitost odločbe zaradi nepostavitve izvedenca za prvo tožnico. V tožbi je bila predlagana postavitev izvedenca, da bi se razjasnilo vprašanje stopnje sposobnosti prve tožnice za dajanje konsistentnih izjav in da bi se na podlagi mnenja izvedenca potem te izjave ovrednotile. Za korektno in zakonito vrednotenje tega, zakaj je na nekaterih mestih prosilka navajala tudi stvari, ki tudi po mnenju njenega partnerja ne držijo (kakor tudi premajhne jasnosti nekaterih drugih njenih izjav), je nujno poprej dobiti ustrezno izvedensko mnenje. Vse domnevne (zatrjevane) kontradiktornosti so posledica napačnega pristopa tožene stranke in pomenijo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 21. člena ZMZ mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Po določbi tretjega odstavka 21. člena ZMZ kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva naslednje pogoje: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje; da je podal utemeljene razloge zakaj ni mogel predložiti dokazov; da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom; da je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil; da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. Po določbi prvega odstavka 44. člena ZMZ, če je za ugotovitev in presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev prošnje v postopku po tem zakonu, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga, je treba pridobiti ustrezno izvedensko mnenje.

7. Kot izhaja iz predloženih spisov, je prva tožnica v času bivanja v azilnem domu že večkrat obiskala psihoterapevta, ki ji je predpisal medikamentozno terapijo, katero pa je morala zaradi osebnih (zdravstvenih) okoliščin prekiniti. Psihiater je v svojem mnenju z dne 8. 10. 2010 priporočil hospitalizacijo v psihiatrični bolnici, kjer naj bi se naredila bolj detajlna psihiatrična diagnostična obravnava (psihološko testiranje, slikanje glave – CT). Zaradi tega mnenja psihiatra je Pravno – informacijski center nevladnih organizacij – PIC predlagal v upravnem postopku postavitev izvedenca v primeru prve tožnice. Zaradi psihičnih težav, ki jih je psihiatru navajala, se je prva tožnica na to sklicevala v tožbi in to ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

8. Nasprotno kot sodišče prve stopnje in tožena stranka pa v tem primeru Vrhovno sodišče meni, da je pritožbeni ugovor o postavitvi izvedenca, ki bi ugotovil pri prvi tožnici stopnjo sposobnosti za dajanje konsistentnih izjav, utemeljen. Zaradi morebitnih psihičnih zdravstvenih težav prva tožnica pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in zaslišanju morda ni mogla ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v postopku. Morebitne psihične zdravstvene težave prve tožnice bi lahko vplivale na njene odgovore pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in pri zaslišanju. Zato je vprašanje psihičnega zdravja prve tožnice lahko relevantno za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe tožene stranke. Enako stališče je sprejelo Ustavno sodišče v odločbi Up-771/06 z dne 23. 5. 2006. 9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 1. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek. V novem postopku bo morala tožena stranka odpraviti navedene nepravilnosti, in sicer s postavitvijo izvedenca, ki naj ugotovi stopnjo sposobnosti prve tožnice za dajanje konsistentnih izjav, nato pa naj ponovno oceni, ali so v tem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito.

10. V obravnavani zadevi je tožena stranka (po združitvi upravnih zadev v en postopek) v svoji odločbi skupaj obrazložila razloge za nepriznanje statusa begunca in statusa subsidiarne oblike zaščite tožnikom, čeprav sta polnoletna prva tožnica in drugi tožnik v svojih prošnjah navajala vsak svoje razloge za preganjanje v izvorni državi. Zato je Vrhovno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na drugega tožnika ter na mladoletne otroke obeh polnoletnih tožnikov.

11. Glede na v tej sodbi sprejeto odločitev in navedena stališča se Vrhovno sodišče ni posebej opredeljevalo do drugih pritožbenih ugovorov.