Jedro

Ker tožnica od davčnega urada pred potekom predpisanega zastaralnega roka ni zahtevala izvršitve preplačila oz. vračila zneska, ki je bil kot preplačilo dohodnine določen v odmerni odločbi, tožena stranka ni imela podlage, da bi njeni zahtevi z dne 20.1.2009 ugodila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu sodbe je Davčni urad Nova Gorica ugotovil, da je za davčno zavezanko A.A. zastarala pravica do vračila letnega poračuna dohodnine za leto 2000, knjiženega na računu 2001 z valuto zapadlosti 26.6.2001, v znesku 75,05 EUR (točka I. izreka). Navedeni znesek pa se po II. točki izreka preknjiži v posebno evidenco razreda 8 na račun 207 z valuto 1.1.2009. V obrazložitvi navaja, da je bilo pri razčiščevanju knjigovodske evidence davčne zavezanke ugotovljeno, da je preplačilo nastalo na podlagi odločbe o odmeri dohodnine za leto 2000 z dne 21.6.2001. Ker iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi davčna zavezanka od vročitve odločbe dne 1.8.2001 do dne 1.8.2006 zahtevala vračilo v odločbi ugotovljenega preplačila, je po presoji davčnega urada prišlo do zastaranja na podlagi 125. člena ZDavP-2 (Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08). Po določbi 3. odstavka 125. člena ZDavP-2 namreč pravica zavezanca do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati. V nadaljevanju s citiranjem 126. člena ZDavP-2 pojasnjuje kdaj nastopi pretrganje zastaranja pravice do preveč plačanega davka, kako začne teči rok v takem primeru in rok, po katerem v nobenem primeru ni več mogoče te pravice uveljavljati. Zaradi zastaranja pravice do vračila letnega poračuna dohodnine za leto 2000, se v skladu s 3. točko 1. odstavka 107. člena ZDavP-2 preveč plačana dohodnina preknjiži v posebno evidenco razreda 8. Ministrstvo za finance je z odločbo z dne 20.9.2010 zavrnilo tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo. Po povzemanju nespornih dejstev, na katerih temelji odločba davčnega urada in s sklicevanjem na 95. in 96. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 in 97/01 – ZDavP), ki je veljal do 1.1.2005, tožnici pojasnjuje dolžnosti davčnega urada pri vračanju preveč plačanega davka in njegovo vezanost na rok, v katerem zastara pravica zavezanca do vračila plačanega davka. Trditev tožnice, da je davčni organ glede na določbo 341. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – UPB1 – OZ), dolg pripoznal, pa je po presoji ministrstva, ki se sklicuje na določbe 2. člena ZDavP-2 in 1., 2., 3. in 4. člena OZ, neutemeljena zato, ker v davčnem postopku ne velja načelo o dispozitivni naravi obligacijskih razmerij, ki je določeno v OZ. Tožnici pojasnjuje, da je davčni organ s pošiljanjem obvestila predpisanega v 4. odstavku 34. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 57/04), dolžan zavezance obveščati o stanju terjatev in obveznosti. Priznanje takega dejstva, ki ni pravica, pa po mnenju pritožbenega organa, ni izjava volje, ki ima za pripoznanje dolga konstitutiven pomen. Ob upoštevanju dejstva, da je bila tožnici odločba o odmeri dohodnine za leto 2000 veljavno vročena, z njo pa je bila seznanjena tudi o vračilu dohodnine, je neutemeljena tudi navedba o nekorektnem ravnanju davčnega urada, ki naj bi jo obvestil o preplačilu šele v letu 2008. Tožnica s tožbo izpodbija navedeno dokončno odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe postopkovnih in materialnih določb zakona. Zatrjuje, da z dejstvom, da ima davčno preplačilo, v celotnem obdobju ni bila seznanjena, saj bi sicer predlagala pobot s tekočimi davčnimi obveznostmi do višine preplačila. Navaja, da preizkus izpodbijane odločbe, s katero se ugotavlja preplačilo za nazaj, brez ugotavljanja drugih bistvenih okoliščin (ugotovitev davčnega preplačila, zaradi štetja roka, seznanitev tožnice s preplačilom in dejstev ter okoliščin zaradi katerih se šteje zastaranje za pretrgano), ni mogoč. Z načinom tolmačenja navedenega v odločbi pritožbenega organa, se ne strinja. V zvezi s tem opozarja na dolžnosti, ki jih ima država do davčnih zavezancev in na njeno odgovornost, če le-teh ne izpolnjuje. Toženi stranki očita malomarno ravnanje in kršitev načel pravne države, kot temeljnih načel davčnega postopka. Ob dejstvu, da je tožena stranka že z ugotovitvijo davčnega preplačila, pretrgala zastaranje, bi po mnenju tožnice moral izrek odločbe vsebovati tudi sankcijo zoper uradnika, ki je dopustil takšno zastaranje z opustitvijo predpisanih dejanj. Zatrjuje, da za preplačilo davka ni vedela in da po takrat veljavnem zakonu o davčnem postopku ni imela niti možnosti, da sama zahteva vračilo preplačanega davka, pač pa je bilo vračilo preplačanega davka v višini 17.984,00 tolarjev (75,00 EUR) le obveznost davčnega organa. Ker z odločbo o dohodnini, ki ji je bila vročena dne 1.8.2001, ni bila obveščena niti o preplačilu in niti o dolžnosti zahtevati njegovo vračilo, tožnica meni, da je od 1.8.2001 upravičena zahtevati tudi zakonske zamudne obresti. Po navedbah tožnice iz obvestila o stanju medsebojnih terjatev (davčni urad jih je moral pošiljati zavezancem šele od leta 2007) izhaja le, da terjatev tožnice obstaja. Meni, da bi tožena stranka, če bi menila, da do tožnice nima nobenih obveznosti, preplačano dohodnino lahko preknjižila brez izpodbijane odločbe in bi tožnico le obvestila o preknjižbi tega zneska na drugo knjigovodsko postavko. Ker je tožnica izvedela za svojo terjatev šele 24.10.2008, je zatrjevano zastaranje neutemeljeno, saj zastaranje prične teči od trenutka, ko je upnik imel prvič možnost terjati izpolnitev. Ker je s pripoznanjem dolga v obvestilu, nastalo med davčno upravo in tožnico dolžniško – upniško razmerje (obligacijsko razmerje), meni, da je treba uporabiti institut pripoznave dolga, ki je določen v 364. členu OZ. To pa pomeni, da je z obvestilom o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti, davčni urad dolg do tožnice pripoznal. Sodišču na podlagi navedenega predlaga, da obe odločbi odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi, navaja da predstavljajo tožbene navedbe v zvezi s plačilom zamudnih obresti za preplačano dohodnino tožbeno novoto in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane prvostopne odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami na katere se sklicuje.

Izpodbijana odločitev davčnega urada temelji na ugotovitvi, da je bila tožnici izdana in vročena odločba o odmeri dohodnine za leto 2000, s katero je bilo ugotovljeno tudi preplačilo dohodnine v višini 17.984 SIT. Za tožnico ni sporno dejstvo, da ji je bila navedena odločba vročena dne 1.8.2001 navaja pa, da je za preplačilo dohodnine v višini 17.984 SIT zvedela šele s prejemom obvestila z dne 24.10.2008. Iz podatkov v predloženih spisih in niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da tožnica dohodnine za leto 2000 ne bi plačala že pred prejemom odločbe o odmeri dohodnine. Trditev, da v odločbi o odmeri dohodnine za leto 2000 z dne 21.6.2001 ni bil naveden znesek vračila preveč plačane dohodnine, pa nima podlage v izreku navedene odločbe, ki je v upravnih spisih. Ker je izrek odločbe o odmeri dohodnine že po določbi 128. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 in 97/01 – ZDavP), ki je veljal v obdobju do 1.1.2005, moral vsebovati tudi znesek preveč plačane dohodnine, tožnica pa odločbe o odmeri dohodnine za leto 2000 tožbi ni priložila, tudi sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da je bil znesek preplačila dohodnine določen šele z izpodbijano odločbo in da je tožnica zanj zvedela šele z obvestilom o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti na dan 31.8.2008. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnica dohodnino za leto 2000 plačala in preplačala v znesku 17.984 SIT (75,00 EUR) že v letu 2000 in določbe 3. odstavka 96. člena ZDavP, po kateri pravica zavezanca do vračila preveč plačanega davka zastara v petih letih po poteku leta v katerem jih je plačal, je ugotovitev davčnega organa o zastaranju tožničine pravice do uveljavljanja preplačanega zneska, pravilna.

Trditev tožnice, da zavezanec po določbah ZDavP sam ni smel zahtevati vračila preplačane dohodnine so brez dejanske in pravne podlage. Prav iz določb 95., 96. in 97. člena navedenega zakona namreč izhaja, da je zavezanec to možnost imel (zakonite obresti od pravnomočnosti dohodninske odločbe, zastaranje pravice in dejanja zavezanca, ki zastaranje pretrgajo). Ker iz podatkov v spisih in tožbenih navedb ne izhaja, da je tožnica od davčnega urada pred potekom predpisanega zastaralnega roka zahtevala izvršitev preplačila oz. vračilo zneska, ki je bil kot preplačilo dohodnine določen v odmerni odločbi, tožena stranka tudi po presoji sodišča ni imela podlage, da bi njeni zahtevi z dne 20.1.2009 ugodila. Zato je z izpodbijano odločbo lahko le ugotovila, da je tožničina pravica do vračila preplačane dohodnine zastarala.

V zvezi z uporabo instituta pripoznave zastaranega dolga po določbi 364. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – ur. preč. bes. - OZ), pa sodišče tožnici pojasnjuje, da je davčni organ vezan na predpise, s katerimi je urejen davčni postopek in je pristojen za odločanje le v okviru pooblastil, ki so v njih določena. Zakaj uporaba institutov OZ v zadevah vračila preveč plačanega davka, ni mogoča je tožnici že pojasnila tožena stranka v obrazložitvi drugostopne odločbe. Zato tudi po presoji sodišča niso pravno pomembna dejstva in okoliščine, s katerimi tožnica utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ker s posebnim zakonom ni določeno, da je za odločanje iz civilno pravnega razmerja med davčnim organom in davčnim zavezancem pristojen davčni organ, to pomeni, da tožnica morebitni zahtevek iz takega razmerja uveljavlja v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da tožbeni ugovori niso utemeljeni. Zato je tožbo zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.