Jedro

Postopek se je začel z vložitvijo izvršilnega postopka, kar pomeni, da je tekel šest let.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Kot relevantno v pritožbi navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi dne 22.12.2000, z izvršilnim postopkom pa zavlačevalo več kot štiri leta tako, da se je postopek nadaljeval šele v letu 2005. Izvršilnemu sodišču je bil naslov tožničinega prebivališča znan najmanj od 7.6.2001. Tako se je postopek končal s sodbo šele 16.6.2006. Navaja, da se v podobnih primerih strankam priznava denarno zadoščenje, tako pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, kot tudi pred slovenskimi sodišči. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov, zato, ker naj bi bile zatrjevane duševne bolečine tožnice zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku oz. brez nepotrebnega odlašanja pravno nepriznana vrsta nepremoženjske škode in pa zato, ker naj bi postopek ne trajal šest let, temveč naj bi začel teči šele dne 7.3.2005, ko je bil dolžnici vročen sklep o izvršbi. Od tedaj dalje pa je postopek tekel tekoče in brez zastojev. Tako naj bi ne bil podan niti drug element odškodninske odgovornosti, nedopustno ravnanje sodišča. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo v skladu s takrat veljavno sodno prakso, še preden je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo z dne 18.3.2010 pod opr. št. U-I-207/08-10 ugotovilo, da je 25. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katere kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodnem sodišču. Ustavno sodišče je odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledice domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1.1.2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabljajo določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na takšno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije torej ni več pravna podlaga za določitev odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja 26. člen Ustave in na tej podlagi določbe Obligacijskega zakonika o odškodninski odgovornosti države za škodo, ki jo posamezniku stori državni organ ali oseba, ki opravlja tako službo. Ni torej potrebno ugotavljati obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, temveč je treba ugotavljati obstoj predpostavk oz. meril za odločanje, kot so opredeljena v 4. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Treba je torej upoštevati okoliščine posamezne zadeve, njeno zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, uporabo postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanja pravil o vrstnem redu reševanja zadev, zakonske roke za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, način, po katerem je bila zadeva obravnavana ter vrsto zadeve in njen pomen za stranko. Vseh teh elementov prvo sodišče ni ugotavljalo. Ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje dejanskih ugotovitev glede obstoja meril iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče tudi ne more samo odločati o pravici do odškodnine. S tem bi namreč prevzelo vlogo prvostopnega sodišča, strankam pa vzelo pravico do pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku naj prvo sodišče ugotovi okoliščine, ki so pomembne za odločanje na podlagi 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri tem pa ni mogoče mimo navedb tožnice v vlogah v prvostopnem postopku, da je za vložitev izvršilnega predloga v postopku pod opr. št. I 2000/19085 izvedela že neposredno po vložitvi izvršilnega predloga in ne šele z vročitvijo sklepa o izvršbi. V takšnem primeru nedvomno ne more biti sprejemljivo stališče prvega sodišča, da se je postopek začel šele z vročitvijo sklepa o izvršbi tožnici. Postopek se je začel z vložitvijo izvršilnega postopka, kar pomeni, da je tekel šest let in ne le eno leto, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Treba bo tudi ugotoviti, zakaj se je sklep o izvršbi vročal praktično pet let in ali so razlogi za tako dolgotrajno vročanje na strani tožnice ter ali je sodišče prve stopnje pri vročanju sklepa o izvršbi delovalo kontinuirano skozi celotno obdobje od izdaje sklepa o izvršbi pa do dejanske vročitve.