Jedro

V času odločanja v upravnem sporu zakon vojnega nasilja porušenja domov še ni določal kot dejansko podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Šele novela (Ur.l. RS, št. 43/99) je uredila primere, med katere bi lahko bil uvrščen primer tožnice).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 618/99-8 z dne 10.4.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.1999, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava M. P. z dne 20.11.1997. Z njo je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvi upravnih organov, da tožnica ni dokazala, da izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN), veljavnega v času izdaje prvostopne odločbe, po katerem se za žrtev vojnega nasilja - begunca šteje ob pogojih iz 1. člena navedenega zakona oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 (1. odstavek 2. člena) oziroma oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (2. odstavek 2. člena). Navedeno določbo je po presoji sodišča prve stopnje treba razlagati tako, da lahko pridobijo stutus žrtve vojnega nasilja le osebe, ki so bile zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov izpostavljene neposredno grozečim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Zapustitev domačije v vasi J., še predno je okupator v juniju 1942 začel z rušenjem hiš v obmejnem pasu med nemškim in italijanskim zasedbenim območjem, zato po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče oceniti kot posledico neposredno grozečega nasilja ali prisilnega ukrepa izselitve. Zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero njenemu zahtevku ni bilo ugodeno. Pravno podlago za priznanje uveljavljanega statusa bi po mnenju sodišča prve stopnje lahko predstavljala novela ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99, ZZVN-D), ki je bila uveljavljena dne 19.6.1999. Ker pa se zakonitost v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta presoja po dejanskem stanju in predpisih, ki so veljali v času izdaje prvostopne odločbe, je sodišče ni moglo uporabiti.

Tožnica v pritožbi navaja, da se z izpodbijano sodbo ne strinja.

Številnim prosilcem, ki so živeli v obmejnem pasu med nemškim in italijanskim zasedbenim območjem, je bil status žrtve vojnega nasilja - begunca priznan. Zato meni, da je do uveljavljanega statusa upravičena. Ker ni pravni strokovnjak, prosi za napotek pri nadaljnem ravnanju. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, kot izhaja iz odločbe tožene stranke, izpodbijane v tem upravnem sporu, in ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, med strankama ni sporno. Na takšni dejanski podlagi tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na določbe 1. in 2. člena ZZVN, ki so veljale v času odločanja v upravnem postopku, tožnici ni bilo možno priznati uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja. Medtem ko je 1. člen navedenega zakona splošen, pa je 2. člen podrobno urejal posamezne kategorije žrtev vojnega nasilja. Zlasti naštevanje je bilo takšno, da ni dopuščalo širše razlage. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šele novela zakona, ki je bila uveljavljena dne 19.6.1999, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pravno uredila primere, med katere bi lahko bil uvrščen tudi tožničin primer.

Vendar pa tožnica ne more uveljavljati statusa in pravic na tej spremenjeni pravni podlagi že v tem upravnem sporu. Pač pa tožnica lahko, če je še ni, vloži zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja pri pristojnem upravnem organu na podlagi novele ZZVN, ki je bila uveljavljena dne 19.6.1999, torej po tem, ko je bil upravni postopek že končan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.