Jedro

V tožnikovem primeru ne pride v poštev določba tretjega odstavka 116. člena ZDR, po kateri delavcu, ki je v bolniškem staležu v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preneha delovno razmerje šele z zaključkom bolniškega staleža oz. po šestih mesecih, saj mu je delovno razmerje prenehalo po specialni določbi ZSSloV, ker v predvidenem času ni zaključil temeljnega vojaškega usposabljanja (pri čemer tudi ni bistveno, iz katerega razloga usposabljanja ni zaključil), ne pa zaradi nesposobnosti ali iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala s sklepom št. ... z dne 1. 9. 2011, nezakonita in se odpravi (I./1. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da je odločba št. ... z dne 19. 10. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila ugovor zoper sklep št. ... z dne 1. 9. 2011, nezakonita in se odpravi (I./2. točka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da tožniku dne 19. 10. 2011 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja (I./3. točka), ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje od 20. 10. 2011 dalje in mu obračunati in nato izplačati od dne 20. 10. 2011 dalje pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja vse zapadle plače in ostale prejemke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od dneva prenehanja pa do ponovne reintegracije v delovno razmerje, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (I./4. točka). Prav tako je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od prenehanja delovnega razmerja pa do ponovne reintegracije prijaviti v evidenco pokojninske dobe, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (I./5. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna, pri čemer je sodišče oprlo svojo odločitev na ugotovitev, da tožnik ni uspešno opravil temeljnega vojaškega usposabljanja v skladu s pogodbo o zaposlitvi, zato pa mu je tožena stranka enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne glede na razlog, zaradi katerega vojaška oseba ni opravila temeljnega vojaškega strokovnega usposabljanja. Res je, da tožnik ni opravil temeljnega in osnovnega vojaškega usposabljanja, saj se zaradi poškodbe kolena, ki jo je dobil pri vojaškem urjenju 14. 4. 2011 na vadišču B., v kritičnem času, ko so ostali vojaki iz njegove enote opravljali drugo fazo preizkusa temeljne vojaške usposobljenosti, bil v bolniškem staležu in se usposabljanja ni mogel udeležiti. To pa ne pomeni, da po prenehanju bolniškega staleža tožnik ne bi mogel opraviti druge faze preizkusa vojaške usposobljenosti. Tožena stranka bi mu morala ponuditi naknadni rok za opravo preizkusa, ne pa mu odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje tožene stranke je neetično, saj tožnik k preizkusu druge faze usposabljanja, sploh ni mogel pristopiti. Tožena stranka je ravnala tudi v nasprotju z določili Konvencije št. 158 MOD in je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez tehtnega razloga, ko je bil tožnik v bolniškem staležu. Zakonodajalec ni želel tako restriktivno opredeliti pravne podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to storila tožena stranka. Tožnik je pri usposabljanju moral skočiti z bremenom težkim 20 kg v globino cca 1,5 m, pri čemer se je pri doskoku poškodoval. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo, pri tem pa se tožena stranka v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe v postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju tožnika, pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil 8. točke 1. odstavka 62. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 s sprem. – ZSSloV), ki določa, da poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu Zakona o obrambi, se vojaški osebi lahko pogodba o zaposlitvi enostransko odpove tudi v primeru, če vojaška oseba ne opravi temeljnega vojaškega usposabljanja – v 30 dneh po izpolnitvi razveznega pogoja iz pogodbe o zaposlitvi, ne glede na razlog, zaradi katerega vojaška oseba ni opravila temeljnega vojaškega usposabljanja. ZSSloV v 49. členu ureja pogoje za poklicno delo v vojski in določa, da za sklenitev trajne in odpoved pogodbe o zaposlitvi vojaških oseb, ki poklicno opravljajo delo v Slovenski vojski, pogoje, pravice in obveznosti določata Zakon o obrambi in ta zakon (1. odstavek 49. člena ZSSloV), pri čemer 2. odstavek 49. člena ZSSloV določa, da kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, mora izpolnjevati posebne pogoje, določene z Zakonom o obrambi. 88. člen Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 s sprem. - ZObr) določa, da mora oseba, ki nima odsluženega vojaškega roka opraviti predhodno temeljno vojaško strokovno usposabljanje v skladu s pogodbo o zaposlitvi, če ta zakon ne določa drugače. Kdor ne opravi uspešno temeljnega vojaškega strokovnega usposabljanja, se mu pogodba o zaposlitvi prekine.

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik s toženo stranko sklenil 6. 10. 2010 pogodbo o zaposlitvi, ki v 3. členu izrecno določa, da pogodbeni stranki ugotavljata, da pripadnik še nima ustreznega vojaškega znanja, zato mora v enem letu od dneva sklenitve pogodbe uspešno opraviti temeljno in osnovno vojaško strokovno usposabljanje. Tako sta stranki pogodbo o zaposlitvi sklenili z razveznim pogojem, pri čemer 2. odstavek 3. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno določa, da pogodbeni stranki soglašata, da pripadniku, ki ne izpolni pogoja temeljnega in osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, pogodba preneha veljati v roku 30 dni od datuma, določenega za zaključek usposabljanja. Tako med strankama v postopku tudi ni bilo sporno, da bi tožnik moral v roku enega leta opraviti temeljno vojaško usposabljanje, ki pa ga ni opravil. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da razlogi zaradi katerih tožnik temeljnega vojaškega usposabljanja ni opravil, niso pomembni, tako da ni mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov tožnika, da bi tožnik po zaključenem bolniškem staležu zaradi poškodbe pri usposabljanju lahko pričel opravljati drugo fazo vojaške usposobljenosti in da bi mu morala tožena stranka ponuditi naknadni rok za opravo preizkusa. Prav tako na rešitev predmetne zadeve ne vpliva dejstvo, da je tožnik moral z bremenom težkim preko 20 kg skočiti v globino cca 1,5 m, pri čemer naj tožena stranka ne bi dovolj poskrbela za varno usposabljanje.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe tožnika, da je tožena stranka pri svoji odločitvi ravnala v nasprotju s Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS št. 54/92, mednarodne pogodbe št. 15/92) in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez tehtnega razloga, ko je bil tožnik v bolniškem staležu. Tožnik neutemeljeno graja tudi, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času bolniškega staleža. Navedeno ne velja pri specialnem določilu iz 8. točke 1. odstavka 62. člena ZSSloV. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2006) v 116. členu sicer določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dne, ko se vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka, vendar navedeno določilo ZDR za zaposlene v Slovenski vojski ne velja, pač pa kot že navedeno, gre za odpoved po specialnem predpisu, to je ZSSloV, ki pa takšnega določila ne vsebuje. V konkretnem primeru neizpolnjevanje pogojev za opravljanje poklicnega dela vojaške službe, ki ga določa specialni predpis – temeljno in osnovno izobraževanje po določilih ZSSloV, po oceni pritožbenega sodišča pomeni tehten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po določilih Konvencije št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, pri čemer navedeni razlog, kot že navedeno izrecno določa 8. točka 1. odstavka 62. člena ZSSloV, prav tako pa je navedeni razlog izrecno določen v pogodbi o zaposlitvi. Iz določil Konvencije MOD št. 158 izhaja tudi pravica do zagovora, ki je tudi ustrezno varovana z dvostopnim postopkom pri delodajalcu, saj ima delavec možnost, da zoper prvostopno odločitev ugovarja in mu tako delovno razmerje ne preneha, preden mu je omogočeno, da poda svoj zagovor. Tožnik je vložil ugovor zoper sklep, o katerem je tožena stranka tudi odločala. Tako je tožnik imel tudi pravico do zagovora v smislu določil Konvencije MOD št. 158. Takšno stališče je zavzelo VS RS v sodbi opr. št. VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.