Jedro

Pritožnik mora navesti oziroma se izrecno sklicevati na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost prakse sodišč druge stopnje. Zgolj pavšalno zatrjevanje o neenotni sodni praksi ne zadošča.

Izrek

Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrže. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še razliko odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 1.817,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevala nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v neto namesto v bruto znesku.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.375,85 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri izračunu osnove za odmero odpravnine nepravilno uporabilo materialno pravo, delno pa je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti, ki jih s tožbo ni vtoževala. Hkrati je sklenilo, da se revizija ne dopusti.

3. Tožena stranka je vložila pritožbo in v naslovu navedla, da jo vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje. Iz same vsebine pritožbe in iz pritožbenega predloga pa izhaja, da izpodbija tudi sklep o nedopustitvi revizije. Graja vsebinsko odločitev sodišča druge stopnje in meni, da je potrebno revizijo dopustiti. Odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, po kateri sodišče odloča samo v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče bi moralo glede vprašanja upoštevanja nadomestil in vprašanja, ali je potrebno v tožbi pravilno navesti firmo tožene stranke, dopustiti revizijo, saj je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju oziroma poenotenje pravne prakse v skladu s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sodbo ni dovoljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

6. Tožena stranka je vlogo poimenovala kot pritožbo zoper sodbo in grajala meritorno odločitev sodišča druge stopnje. V skladu s prvim odstavkom 333. člena ZPP je pritožba redno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožbe ni mogoče vložiti, ampak so dovoljena le še izredna pravna sredstva. Tudi ZDSS-1 v 32. členu omogoča pritožbo le zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije. Glede na navedeno je sodišče pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje kot nedovoljeno zavrglo (343. člen v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP).

7. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije dovoljena pritožba iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih oziroma uveljavlja prvo alinejo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, kar glede na določbo tretjega odstavka navedenega člena, ni dovoljen pritožbeni razlog. Presoja pogoja za dopustitev revizije iz prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je namreč prepuščena izključno sodišču druge stopnje in takšne presoje stranka s pritožbo ne more izpodbijati.

9. Glede dovoljenih pritožbenih razlogov po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče (npr. v sklepu VIII Pri 79/2007 z dne 4. 12. 2007), da mora pritožnik navesti oziroma se izrecno sklicevati na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost prakse sodišč druge stopnje. Zgolj pavšalno zatrjevanje o neenotni sodni praksi ne zadošča. 10. Ker tožena stranka navedenim zahtevam ni zadostila, saj v pritožbi ni navedla nobene ustrezne sodne odločbe, s katero bi dokazala, da odločitev v zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, oziroma da v praksi sodišč druge stopnje glede bistvenih vprašanj za odločitev ni enotnosti, pritožbi ni mogoče ugoditi. Zato je sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.