Jedro

Če očitno previsoko ali prenizko navedena vrednost spornega predmeta ne odpira vprašanja o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, ni razlogov za intervencijo sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 85,40 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo ničnost obeh pogodb o zastavi nematerializiranih vrednostnih papirjev z dne 15. 10. 2010 za 403.798 delnic oznake P. in za 100.000 delnic oznake T. ter obeh aneksov z dne 6. 12. 2011 (točka I. izreka sodbe). Odločilo je, da se iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev izbrišejo vpisane zastavne pravice in pravice do prepovedi razpolaganja, ustanovljene z navedenimi ničnimi pravnimi posli (točki II. in III. izreka). Zavrnilo je ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 24. 7. 2013 (točka IV. izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 89.719,60 EUR (točka V. izreka).

2. Tožena stranka se je pritožila le zoper sklep o stroških postopka iz V. točke izreka in se je izrecno odpovedala pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz I. - IV. točke izreka, ker bi bila taka pritožba po njenem mnenju neekonomična zaradi nizke trenutne vrednosti spornih delnic. Navaja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2013 opozorila, da se v skladu s 43. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1)) v sporih glede zavarovanja terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice, če ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, vrednost spornega predmeta določi upoštevaje vrednost zastavnega predmeta. V teoriji velja prepričanje, da se ta člen uporablja tudi, ko se s tožbo zahteva ugotovitev neobstoja zastavne pravice. Ocenjuje, da je vrednost spornih delnic kot predmeta zastave veliko nižja od določene vrednosti spornega predmeta v zadevi. Sklicujoč se na 337. člen ZPP prilaga nove dokaze o nizki vrednosti delnic. Meni, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni vsebinsko prerekala njenih navedb o nizki vrednosti spornih delnic, le da naj bi bila ocena vrednosti delnic dogovorjena z zastavno pogodbo. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njene ocene vrednosti spornega predmeta. Meni, da bi moralo sodišče vrednost spornega predmeta določiti glede na stanje ob zaključku glavne obravnave, saj je vmes prišlo do občutne spremembe te vrednosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani izrek o stroških spremeni tako, da upošteva v pritožbi ocenjeno vrednost predmeta zavarovanja. Podrejeno predlaga razveljavitev stroškovnega dela izpodbijane odločbe in vrnitev v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Za določitev vrednosti spornega predmeta (t. i. punktuma) je primarna ocenitvena dolžnost tožnika, medtem ko je korekturna dolžnost sodišča vsebinsko omejena le na določene primere in le na začetno fazo postopka. Tretji odstavek 44. člena ZPP jasno določa, da se mora sodišče prepričati o pravilnosti tožnikove navedbe vrednosti spornega predmeta v dveh primerih: 1. če je navedena vrednost očitno previsoka ali prenizka; 2. če je navedena le skupna vrednost več zahtevkov zoper isto toženo stranko, čeprav se zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago; vendar v obeh primerih le, če nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. Ključno je to zadnje, če očitno previsoko ali prenizko navedena vrednost spornega predmeta ne odpira vprašanja o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, ni razlogov za intervencijo sodišča (2). Preizkus sodišča je tudi časovno omejen; to lahko sodišče stori najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (3). Prepričati se mora na hiter in primeren način. Namen prekluzije je v tem, da se vprašanja uporabe kogentnih norm o stvarni pristojnosti in pravici do revizije čim hitreje razčistijo in ne obremenjujejo nadaljnjega obravnavanja glavne stvari (4). Glede na časovno omejenost sodne presoje vrednosti spornega predmeta s specialno določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP, je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče upoštevati stanje ob zaključku glavne obravnave, zmotna.

6. Omejitve korekturne dolžnosti sodišča glede vrednosti spornega predmeta veljajo tudi v primerih po 43. členu ZPP, če se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, kamor po stališču pravne teorije sodi tudi obravnavani zahtevek za izbris zastavne pravice (5). Po tem členu za določitev vrednosti spornega predmeta velja pravilo manjše vrednosti. Zato mora tožnik poleg zneska terjatve navesti tudi vrednost zastavnega predmeta, sodišče pa bo pravilnost navedene vrednosti lahko preizkusilo samoiniciativno ali na ugovor toženca pod pogoji iz tretjega. odstavka 44. člena ZPP (6). Torej ponovno le, če gre za vprašanje stvarne pristojnosti ali pravice do revizije in časovno le do začetka obravnavanja glavne stvari.

7. Tožena stranka je sicer pravočasno ugovarjala vrednosti spornega predmeta, in sicer v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2013 še pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil dne 13. 11. 2013. S tem je zadostila prekluzivnemu pogoju iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, da je treba vprašanje vrednosti spornega predmeta rešiti najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Kljub temu pa po presoji pritožbenega sodišča niso bili podani pogoji za intervencijo sodišča, saj ni bilo sporno niti vprašanje stvarne pristojnosti niti pravice do revizije. Stvarna pristojnost je v konkretnem sporu neodvisna od vrednosti spornega predmeta, saj gre za gospodarski spor, za katere je po 7. točki drugega odstavka 32. člena ZPP pristojno okrožno sodišče. Tožena stranka je v svojem ugovoru kot pravilno vrednost spornega predmeta navedla znesek 503.789,00 EUR, v pritožbi pa to vrednost ocenjuje na 818.760,44 EUR. Pogoj za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih je, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP). To pomeni, da je pravica do revizije v vsakem primeru zagotovljena glede na vrednost spornega predmeta, kot sta jo ocenili tako tožeča kot tudi tožena stranka. Ker v obravnavanem primeru ugovor tožene stranke glede višine vrednosti spornega predmeta ni odprl vprašanja stvarne pristojnosti ali pravice do revizije, niso bili podani pogoji iz tretjega odstavka 44. člena ZPP za sodni preizkus pravilnosti te vrednosti. Zato sodišče ni imelo zakonskega pooblastila, da bi na ugovor tožene stranke poseglo v punktum, ki ga je določila tožeča stranka.

8. Res je, da bi zaradi transparentnosti postopka sodišče v končni odločbi lahko obrazložilo, zakaj ni ukrepalo na ugovor tožene stranke v zvezi z vrednostjo spornega predmeta. Vendar ta pomanjkljivost ne onemogoča preizkusa odločitve prvostopenjskega sodišča, zato ne gre za v pritožbi zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivost v izpodbijani odločbi je zato odpravilo pritožbeno sodišče v okviru zgoraj podanih razlogov.

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka odločbe o stroških postopka ni izpodbijala v smislu, da so priznani nepotrebni ali nenastali stroški ali da priznani stroški niso v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT (7)). V konkretnem primeru pa iz zgoraj navedenih razlogov ne more izpodbijati odločbe o stroških postopka le zaradi visokega punktuma. Pri tem je treba upoštevati, da bi se tožena stranka visokim pravdnim stroškom lahko izognila, če bi tožbeni zahtevek pripoznala. Z določitvijo vrednosti spornega predmeta tožeča stranka opredeli svoj interes za uspeh v pravdi. Tako ocenjenemu pravnemu interesu tožeče stranke tožena stranka ne more nasprotovati zgolj z nižjo oceno svojega interesa v tej pravdi.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe, ki po svoji naravi predstavlja sklep, potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Priznane potrebne stroške odgovora na pritožbo je sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT in predstavljajo 50,00 EUR po tar. št. 3220 za pritožbo zoper druge odločbe (in ne zoper odločbe o glavni stvari), 20,00 EUR po tar. št. 6002 za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, vse povečano za 22 % DDV (15,40 EUR), kar znaša skupno 85,40 EUR.

(1) Uradni list št. 26/99 s spremembami.

(2) J. Zobec, komentar k 43. členu ZPP, v Pravdni postopek s komentarjem, I. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2005, str. 231. (3) To določilo tretjega odstavka 44. člena je v sodni praksi že ustalilo VSRS s sklepi II Ips 451/98 z dne 14. 10. 1998, II Ips 101/97 z dne 10. 6. 1998 in II Ips 519/2003 z dne 4. 3. 2004. (4) J. Zobec, isto delo, str. 231. (5) J. Zobec, isto delo, str. 228. (6) J. Zobec, isto delo, str. 229. (7) Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 – ZOdv-C.