Jedro

Na strani davčnega zavezanca je, da v smislu 76. člena ZDavP-2 dokaže, da ne dolguje ničesar več oziroma da na dan pobota davčnega dolga ni bilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto vlogo tožnika za vračilo dohodnine po informativnem izračunu o dohodnini za leto 2008 v višini 580,98 EUR zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek. V njem je davčni organ v skladu z napotki drugostopnega organa ponovno presojal, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za vračilo preveč plačanega davka. Iz seznama izvršilnih naslovov z dne 8. 12. 2010 je davčni organ ugotovil, da je imel zavezanec na dan 30. 6. 2010 davčni dolg na kontu 202338 (zavezanci za članarino Obrtni zbornici) v skupnem znesku 580,98 EUR, od tega glavnice v višini 343,08 EUR ter zamudnih obresti do 30. 6. 2009 v znesku 237,90 EUR. Dolg izhaja iz obračunov prispevkov samostojnega podjetnika posameznika, ki so zajemali tudi članarino za Obrtno zbornico. Dne 20. 5. 2005 je bil zavezancu izdan sklep o davčni izvršbi, s katero je bila uvedena davčna izvršba tudi za obveznosti iz naslova članarine za Obrtno zbornico od leta 2003 do konca leta 2004. Z omenjenim sklepom je bilo pretrgano zastaranje za obveznosti pred letom 2005. V nadaljevanju se sklicuje na šesti odstavek 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da v skladu z navedenim določilom davčni organ preveč plačane dohodnine za leto 2008 zavezancu ni vrnil, pač pa jo je pobotal z davčnim dolgom na kontu zavezanci za članarino Obrtni zbornici – 202338 v skupnem znesku 580,98 EUR. O tem je obvestil zavezanca z obvestilom št. DT 03-30829 z dne 27. 6. 2009. Vlogo zavezanca je zato kot neutemeljeno zavrnil. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-01-91/2011-2 z dne 10. 4. 2013 pritožbi tožnika zoper izpodbijano odločbo ugodilo v delu, ki se nanaša na izrek o stroških postopka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. Ugotavlja, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku sledil napotkom drugostopnega organa. Ponovno je presojal, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za vračilo preveč plačanega davka in tožnikovo vlogo zavrnil. V zvezi s pritožnikovimi navedbami pa pojasnjuje, da je dolg na kontu 202338 zajemal dolg na podlagi davčnega obračuna članarine Obrtni zbornici po mesecih od januar 2003 do vključno december 2003 in po računih od januar 2004 do vključno november 2004, od katerih še niso bili plačani vsi zneski članarine. Tako je na dan 30. 6. 2009 dolg iz tega naslova še vedno znašal 343,08 EUR glavnice in 237,90 EUR zamudnih obresti. Prvostopni organ je na seznamu izvršilnih naslovov navedel tudi pravno podlago za izračun zamudnih obresti. V zvezi s tovrstnimi poboti se ne izdajajo odločbe, pač pa se obvesti zgolj o pobotu. Pri tem se sklicuje na šesti odstavek 97. člena ZDavP-2. Dokler terjatev v skladu s 125. in 126. členom ZDavP-2 ne zastara, lahko davčni organ pritožnika terja za neplačane obveznosti. V kolikor pa bi pritožnik svoje obveznosti prostovoljno poravnal, do uvedbe postopka davčne izvršbe ne bi prišlo. Glede odločbe o stroških postopka pa se strinja s tožnikom, da je izrek v tem delu nejasen. Zato je navedeno napako s svojim izrekom odločbe drugostopni organ popravil v skladu z določbo 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se z domnevnim dolgom iz naslova neplačane članarine za Obrtno zbornico ne strinja, ker meni, da ga nima. V času pobota za izterjavo teh obveznosti davčni organ ni bil več pristojen, niti iz obvestila o pobotu ni bilo razvidno, od kdaj naj bi dolg dejansko izviral in na katere mesečne obveznosti konkretno naj bi se nanašal. Prav tako ni bilo jasno, ali so v znesku 580,98 EUR poračunane zamudne obresti, ali samo glavnica. Prvostopni organ je tožniku še v mesecu februarju 2009 vrnil preveč plačani davek v znesku 13,23 EUR. Zoper tožnika se tako v tistem času ni vodil noben postopek davčne izvršbe. V kolikor bi dolg res izviral iz leta 2003 oziroma 2004, davčni organ v februarju 2009 preplačila zavezancu ne bi smel vrniti. Meni, da knjigovodske evidence davčnega organa niso točne. Prvostopni davčni organ je namreč v letu 2010 ponovno začel izkazovati terjatve do tožnika iz naslova članarine za Obrtno zbornico, ki naj bi kljub pobotu znašale 569,34 EUR. Ker je bil isti dolg zmanjšan s pobotom za 580,89 EUR, tožnik ne ve, kako lahko še vedno dolguje 569,43 EUR.

Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, odločbo Ministrstva za finance pa v delu, v katerem je bil spremenjen izrek prvostopne odločbe, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadki in DDV vred.

Tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno. Zadevo je obravnavala sodnica posameznica, saj spor izpolnjuje pogoje iz 13. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Med strankama ostaja sporno, ali bi davčni organ glede na tožnikovo zahtevo le temu moral vrniti preplačilo davka v smislu prvega odstavka 97. člena ZdavP-2, ali pa tožnik, zaradi uporabe šestega odstavka 97. člena ZdavP-2, do vračila davka ni upravičen. Šesti odstavek 97. člena namreč pravi: Ne glede na pravico do vrnitve preplačila davka se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov pri davčnem organu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu z upoštevanjem omejitev iz petega odstavka 93. člena ZDavP-2, če ni z zakonom drugače določeno. O tem davčni organ z dopisom obvesti zavezanca za davek v 15 dneh od dneva vračila. Po mnenju sodišča je bilo v danem primeru navedeno zakonsko določilo spoštovano. Trditev zavezanca za davek, da toženi stranki ni dolgoval ničesar iz naslova davkov, oziroma da je knjigovodska evidenca davčnega organa nepravilna, pa je zgolj posplošena. Zato je sodišče niti ne more preveriti. V smislu četrtega poglavja ZDavP-2 (13. člen in naslednji) se ima zavezanec za davek pravico informirati pri davčnem organu, med drugim tudi o stanju svojih davčnih obveznosti oziroma do informacij o načinu izračunavanja in plačevanja davkov. Kot izhaja iz podatkov v spisu, tožnik te pravice ni izkoristil ter posledično pri davčnem organu preveril, kako je z njegovim zaostalim davčnim dolgom, saj kaj takega niti ne trdi. Nedvomno pa je na strani davčnega zavezanca, da v smislu 76. člena ZDavP-2 dokaže svojo navedbo, da ne dolguje ničesar več oziroma da na dan pobota davčnega dolga ni bilo. Gre namreč za trditev, ki je v njegovi stvari. Tega pa tožnik kot ugotovljeno ni storil. Prav tako ne trdi, da bi omenjeni dolg kadarkoli poravnal. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja davčni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka dodatno pojasnjuje odločitev oziroma odgovarja na pritožbene navedbe tožeče stranke in jih, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.