Jedro

To, da se je preiskovalni sodnik (le) skliceval na predlog državnega tožilca in zakonske pogoje, ki jih vsebuje ZKP, še ne pomeni, da je ravnal kvalificirano napačno. Sklicevanje na predlog državnega tožilca (dejansko stanje) in navajanje zakonskih določb (normativni del) izkazuje, da je preiskovalni sodnik opravil določeno presojo pogojev pred izdajo sodne odločbe ter da ni deloval arbitrarno.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožnik mora toženki v roku 15 dni povrniti 459,00 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je država za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine in strah), ki jo je utrpel v zvezi s hišno preiskavo, dolžna plačati 15.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdil je, da je bila hišna preiskava opravljena brez sodne odredbe, saj se je odredba s 27. 5. 2015, na podlagi katere so policisti zjutraj vstopili v njegovo hišo in jo začeli pregledovati, glasila na drugo nepremičnino. Ko so policisti nato pridobili ustrezno odredbo, je bila hišna preiskava praktično že opravljena. Izpostavil je tudi, da nobena od obeh odredb ni bila zadostno obrazložena, zato je bila hišna preiskava tudi iz tega razloga nezakonita in protiustavna.

2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog dopustilo revizijo, ki ji je nato ugodilo (II Ips 35/2023 z dne 4. 10. 2023), sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je sedaj znova zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

3.Po drugem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP1) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj in navedb, glede katerih je bila revizija dopuščena.

4.Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ocenili, da ni podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke2

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

5.Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na presojo, da je odredba Okrožnega sodišča na Ptuju I Kpd 19306/2015 dovoljevala tako hišno kot tudi osebno preiskavo tožnikovega sina, s tem pa je pomenila tudi pravno podlago za vstop v stanovanje, kjer je dejansko živel, za njegovo prijetje ter za zavarovanje kraja, kjer se je nahajal. Zaradi navedene podlage sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik policiste sam povabil v stanovanje, prav tako ni ugotavljalo dogajanja po tem, ko so policisti s strani sodišča dobili prilagojeno odredbo za hišno preiskavo, saj tožnik v tej smeri ni podal navedb. Sodišče je ugotovilo, da policisti do prejema prilagojene odredbe niso opravljali hišne preiskave, temveč so kraj le zavarovali, odredbi za hišno preiskavo pa sta ustrezno obrazloženi, zato protipravnost ravnanja državnega organa ni podana. Ugotovilo je še, da policisti niso vstopili v stanovanjske prostore, pač pa zgolj na hodnik stanovanjske hiše, na verando oziroma vetrolov, ki pa ga ni mogoče šteti za stanovanjski prostor.

6.Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se toženka sicer ni sklicevala na odredbo za osebno preiskavo, navajala pa je, da je imela dovoljenje za vstop, kar zadostuje za to, da sodišče samo poišče ustrezno pravno podlago. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je policija za vstop v tožnikovo stanovanje imela podlago v drugem odstavku 214. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP3). Strinjalo se je tudi, da je policija na podlagi 56. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol4) smela zavarovati kraj, kjer so nameravali opraviti hišno in osebno preiskavo, ter omejiti gibanje tam navzočih. Pritrdilo je razlogom, da policisti hišne preiskave niso opravljali, dokler odredba ni bila popravljena, ter da preiskava ni potekala drugače kot običajno, kot določata zakon in Ustava. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da sta odredbi Okrožnega sodišča na Ptuju vsebovali minimalno zahtevane standarde obrazložitve, ki omogočajo zaključek, da je preiskovalni sodnik presodil obstoj pogojev za hišno preiskavo ter svojo obrazložitev na kratko obrazložil. Iz odredbe izhaja, da je sodnik sam presodil obstoj pogojev. Iz odredbe tudi izhaja, da so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo strojeno kaznivo dejanje in da je verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja. Golo dejstvo, da sta bili odredbi razveljavljeni, še ne pomeni, da je podana odškodninska odgovornost države. Protipravnost je podana le v primeru kvalificirane napačnosti, ta pa v obravnavani zadevi ni podana. Čeprav iz odredbe ne izhajajo vse konkretne okoliščine, vsebuje osnovno zahtevane elemente obrazložitve. Razlogi za ugoditev so razvidni in vsebina obrazložitve ne odstopa bistveno od uveljavljene sodne prakse in zahtev ZKP. Kršitev ni očitna ali celo namerna, zato kvalificirana protipravnost, ki je pogoj, da bi lahko sodišče tožniku prisodilo odškodnino, ni podana.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

7.Tožnik v zvezi z dopuščenim vprašanjem navaja, da je stališče višjega sodišča, da pri izdaji odredb za hišno preiskavo ni šlo za kvalificirano protipravnost, napačno. Preiskovalni sodnik ne sme zgolj prepisati in potrditi predloga tožilca za izvedbo preiskovalnega dejanja. Nobena od odredb ne vsebuje utemeljitve, na podlagi katere je sodnik zgradil svojo presojo. Prav utemeljitev je tista, ki omogoča tudi učinkovito naknadno kontrolo. Nobena sodna obrazložitev ne sme biti zgolj navidezna, tj. vsebinsko prazna. Ravnanje države v razmerju do tožnika je bilo torej protipravno že ab inicio, kar jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v kazenski zadevi zoper tožnikovega sina. Hišne preiskave tožnikove hiše sploh ne bi smelo biti, saj zanjo niso bili izpolnjeni najbolj osnovni zakonski in ustavni pogoji. Gre za tako hud poseg v ustavne pravice tožnika, da že sam po sebi izpolnjuje pogoj protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti.

8.Toženka v odgovoru izpostavlja, da imajo ravnanja oblastnih organov značilnost protipravnosti le, če gre za zavestno, namerno in očitno, tj. kvalificirano napačnost. V obravnavanem primeru ni moglo iti za kvalificirano stopnjo napačnosti, saj je policija v tožnikovo hišo vstopila na podlagi veljavnih odredb za hišno in osebno preiskavo. Zakonitost teh odredb je potrdilo prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče, nezakonitost pa je ugotovilo šele Vrhovno sodišče, kar pomeni, da ni moglo iti za nezakonitost, ki bi bila očitna. Naknadna drugačna presoja sodišča ne utemeljuje odškodninske odgovornosti države.

9.Revizija ni utemeljena.

10.Pri presoji, ali ravnanje državnih organov dosega standard protipravnosti kot nosilne predpostavke javnopravne odškodninske odgovornosti države, moramo upoštevati utrjeno stališče sodne prakse, da so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne ali očitne5. V sodni praksi je bila tako protipravnost ravnanja sodišč prepoznana v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja, in v primerih podobnih kvalificiranih kršitev.6 Tako napolnjen standard protipravnosti se že izenačuje s primeri sodniške samovolje, ki se navzven kaže kot očitna napačnost in ki pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.7

11.V skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) in dopolnjujočo določbo 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Stranka je odgovorna, da v zadevi priskrbi ustrezno trditveno podlago (in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage).8 V konkretnem primeru je bilo torej na tožniku trditveno (in dokazno breme) glede dejstev, ki utemeljujejo zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja pri odreditvi preiskovalnega dejanja.

12.Sodišče druge stopnje je v skladu z materialnopravnimi izhodišči iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča ločeno ugotavljalo dejstva, ki se tičejo vprašanja pravilnosti dovolitve hišne preiskave in njene izvedbe. V zvezi s slednjo je Vrhovno sodišče vezano na dejanske zaključke, da izvedba preiskave ni potekala zunaj običajne, z zakonom in Ustavo predpisane metode. Revident ne zatrjuje, da je bila hišna preiskava izvedena v nasprotju z zakonom, se pa sprašuje, ali je bilo omejevanje gibanja v hiši pred pridobitvijo nove odredbe zakonito. Navaja, da policija v tem času ni imela pravne podlage za takšno ravnanje, zato naj bi bilo protipravno.

13.Dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katero je Vrhovno sodišče vezano, je, da policisti hišne preiskave niso opravljali, dokler odredba ni bila popravljena. Sodišče druge stopnje je pojasnilo tudi, da je policija dotlej ravnala v okviru svojih pooblastil, saj je smela zavarovati kraj, kjer so nameravali opraviti hišno in osebno preiskavo, ter omejiti gibanje tam navzočih. Ta omejitev gibanja, ker je bila kratkotrajna in v skladu z namenom bodoče preiskave, ne dosega ravni kvalificirane protipravnosti. Državi glede izvedbene faze torej ni mogoče očitati protipravnosti.

14.V novem sojenju je višje preizkusilo (tudi) pravilnosti dovolitvene faze, tj. sodne faze. Ugotovilo je, da odredbi preiskovalnega sodnika vsebujeta minimalne zahtevane standarde obrazložitve, ki omogočajo zaključek, da je preiskovalni sodnik opravil presojo obstoja pogojev za izvedbo hišne preiskave.

15.Revident se s tem ne strinja in očita, da nobena od odredb ne vsebuje utemeljitve, na podlagi katere je preiskovalni sodnik sprejel svojo presojo, zato sta odredbi vsebinsko prazni, kar predstavlja nerazumen odstop od pravil kazenskega postopka in sodne prakse. Revizijski očitek ne drži.

16.V sodbah sodišč prve in druge stopnje je, ob podrobnem poteku posameznih procesnih dejanj, utemeljena skladnost odredb s procesnimi predpisi, pri čemer je obrazložena tudi pravna korektnost sodnikove presoje, da utemeljen razlog za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter da verjetnost, da bo mogoče najti predmete, odkriti sledove ali prijeti obdolženca, obstaja. To, da se je preiskovalni sodnik (le) skliceval na predlog državnega tožilca in zakonske pogoje, ki jih vsebuje ZKP, še ne pomeni, da je ravnal kvalificirano napačno. Sklicevanje na predlog državnega tožilca (dejansko stanje) in navajanje zakonskih določb (normativni del) izkazuje, da je preiskovalni sodnik opravil presojo pogojev pred izdajo sodne odločbe ter da ni deloval arbitrarno. Zatrjevana pomanjkljiva obrazložitev, ne glede na njeno skopost, ne dosega pravnega standarda kvalificirane napačnosti. Revident daje veliko težo tudi argumentu, da sta bili sodni odredbi razveljavljeni, čeprav je Vrhovno sodišče že v sklepu II Ips 35/2023 z dne 4. 10. 2023 zavzelo stališče, da razveljavitev odredbe o hišni preiskavi še ne pomeni, da je preiskovalni sodnik ravnal protipravno. Revident s sklicevanjem na premalo natančno obrazložitev presoje preiskovalnega sodnika tako ni uspel omajati materialnopravnega zaključka, da preiskovalni sodnik ni ravnal kvalificirano protipravno.

Odločitev o reviziji

17.V okoliščinah obravnavanega primera je razlaga pritožbenega sodišča, da ni podana kvalificirana napačnost pri izdaji odredb preiskovalnega sodnika, pravilna. Ker je odgovor na revizijsko vprašanje pritrdilen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

18.Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato sam krije svoje stroške revizijskega postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene revizijske stroške, ki znašajo 459 EUR.

Sestava senata in glasovanje

19.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.

2Sklep VS RS II DoR 209/2024 z dne 18. 9. 2024.

3Uradni list RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami.

4Uradni list RS, št. 15/13 s spremembami in dopolnitvami.

5III Ips 5/2014 z dne 25. 3. 2014, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013, II Ips 170/2012 z dne 19. 12. 2013 in III Ips 98/2010 z dne 20. 3. 2013.

6Gl. L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev - A, FDŠ, Brdo, 2011, str. 40 in nasl. Glej tudi sklep VS II Ips 35/2023 z dne 4. 10. 2023.

7J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2013, str. 193.

8Sodba VSRS II Ips 16/2022 z dne 27. 7. 2022.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 35, 36

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.