Jedro

Dolžnika sta pasivno legitimirana na podlagi gornjih določb v povezavi s 25. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor kot neutemeljen, dolžniku pa je naložilo, da je dolžan povrniti upniku 168,54 EUR stroškov ugovornega postopka v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje.

Zoper sklep se je pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil vložen obrazložen ugovor, ki mu upnik ni v roku ugovarjal, zato bi moralo sodišče šteti vse ugovorne navedbe dolžnika za resnične oziroma dokazane. Sodišče ni stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tej izvršilni zadevi. Dolžniki prebivajo v Ljubljani. Dolžnik J.K. ni naveden v izvršilnem naslovu, zato se proti njemu ne more voditi izvršilnega postopka. J.K. tudi ni bil družbenik družbe Č. d.n.o., ker je iz te družbe izstopil še pred njenim izbrisom iz sodnega registra. Tudi iz vpisa v sodnem registru izhaja, da družbeniki za obveznosti te družbe ne odgovarjajo. Zato ni možno zaključiti, da gre za družbo z neomejeno odgovornostjo. Tudi sicer je bil J.K. samo določen čas tako imenovani pasivni družbenik, kasneje pa je iz družbe izstopil. Zato je povsem jasno, da ne odgovarja za obveznosti te družbe. Terjatev pa je tudi v celoti prenehala z izpolnitvijo, to je s plačilom s strani drugega dolžnika, M.B., ki je skrbnik zapuščine po pokojnem F.P.B.. M.B. je bil pooblaščen za upravljanje z zadevno nepremičnino in je tudi sklenil najemno pogodbo za več let, zato je tudi upravičeno sprejel zadevno denarno terjatev. S plačilom sta soglašali obe upnici, zato je ta denarna terjatev bila v celoti poplačana in je prenehala obstajati. Prav tako je bil s strani dolžnikov in upnika sklenjen dogovor o prenehanju terjatve, zaradi česar tudi upnik ni nikoli terjal dolžnika, da plača denarno terjatev ves čas od izdaje izvršilnega naslova. Izpodbijanega sklepa ni mogoče vsebinsko presojati, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. To je absolutna bistvena kršitev postopka in dolžnik zato predlaga razveljavitev sklepa in ponovno odločanje o zadevi.

Upnik je na pritožbo odgovoril. Oporeka vsem pritožbenim navedbam in ponovi svoje stališče v zvezi z navedbami pritožbe, ki so enake kot v ugovoru. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Zahteva, da se dolžnikoma naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Niso točne pritožbene navedbe, da upnik na obrazložen ugovor dolžnikov ni odgovoril, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bil priporočeno poslan odgovor na ugovor že 28. avgusta 2008. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je krajevno pristojno za vodenje tega izvršilnega postopka. Zavzeto stališče je pravilno. Med izvršilnimi sredstvi je predlagana izvršba na nepremičnine, v takem primeru je na podlagi 35. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu in ne sodišče, kjer ima prebivališče dolžnik. Iz prvega odstavka 166. čl. ZIZ izhaja, da je za odločanje o predlogu za izvršbo na nepremičnino in za samo izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je nepremičnina.

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje že obsežno in pravilno odgovorilo tudi na ugovorne navedbe, ki jih pritožba ponavlja v zvezi s pasivno legitimacijo dolžnikov. Na tretji strani obrazložitve izpodbijanega sklepa so predstavljene zakonske določbe, iz katerih izhaja, da obstaja osebno jamstvo družbenikov za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo. V konkretni zadevi je pravnomočna in izvršljiva sodna odločba bila izdana proti takšni družbi, saj je iz izpiska iz sodnega registra jasno razvidno, da je bila družba Č. družba z neomejeno odgovornostjo. Ta družba je bila iz sodnega registra izbrisana, kot je razvidno iz objave v Uradnem listu RS. Kot družbenik je v času izbrisa te družbe iz sodnega registra naveden tudi dolžnik J.K. Zato so vse pritožbene navedbe o pomanjkanju pasivne legitimacije dolžnikov neutemeljene, saj je pravilno stališče izpodbijane odločbe, da sta dolžnika pasivno legitimirana na podlagi gornjih določb v povezavi s 25. čl. ZIZ.

Tudi o tem, da dolžnika nista dokazala, da bi terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka prenehala, ima izpodbijani sklep obsežno obrazložitev na 4. strani, kjer so razlogi zavrnitve tega ugovora razumno predstavljeni. Dolžnikoma je tako že pravilno pojasnjeno, da bi v primeru, če je terjatev prenehala pred izdajo zamude sodbe morala to tožena stranka uveljavljati v pravdnem postopku, če pa je terjatev prenehala po pravnomočnosti sodne odločbe, bi morala dolžnika predložiti dokaze o izpolnitvi svojih obveznosti. Tega nista predložila in tudi v pritožbi to samo zatrjujeta brez kakršnekoli dokazne podlage, zato je odločitev izpodbijanega sklepa pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa v celoti neutemeljene. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, v odgovoru na pritožbo pa je upnik ponovil to, kar je navedel že v odgovoru na ugovor, zato s to vlogo ni prispeval k boljši pojasnitvi zadeve in so stroški, nastali z odgovorom na pritožbo nepotrebni. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.