Jedro

Tudi v primeru vložitve kmetijskega zemljišča kot stvarnega vložka v gospodarsko družbo gre po mnenju sodišča za promet s kmetijskimi zemljišči po ZKZ, saj prihaja do sprememb lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 2. 4. 1999 (pravilno: zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 5. 4. 2001), s katero je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevek tožeče stranke za izdajo potrdila za odobritev pravnega posla ali za odobritev pravnega posla, sklenjenega s Pogodbo o uskladitvi zemljiško-knjižnega stanja z dne 30. 5. 1997 med A.A.A. d.o.o. ter B.B.B. d.o.o.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je v zadevi sporno, ali je bil s Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem z dne 30. 5. 1997 opravljen prenos lastninske pravice v smislu 1. odstavka 17. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ali je v primeru, da je bil z navedeno pogodbo dejansko opravljen promet s kmetijskim zemljiščem, za navedeni pravni posel potrebna odobritev in če je odobritev potrebna, ali so zanjo izpolnjeni predpisani pogoji. Predmet obravnavane pogodbe so kmetijska zemljišča, vpisana v vl. št. 569 k.o. B.. S pogodbo A.A.A. d.o.o, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na ime tožeče stranke. Višje sodišče v C. je s sklepom, opr. št. ... z dne 2. 12. 1998 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v D. z dne 2. 12. 1997, Dn. št. ..., s katerim je bil na podlagi sporne Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja zavrnjen predlog za vpis lastninske pravice na parcelah iz vložka št. 569 k.o. B.. Iz sklepa Višjega sodišča v C. izhaja, da je bil s predmetno Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja opravljen promet s kmetijskimi zemljišči in da je pri izročitvi stvarnih vložkov v osnovni kapital družbe potrebno upoštevati predpise o vpisih v zemljiško knjigo, saj so na osnovi navedene pogodbe nepremičnine postale del osnovnega kapitala tožeče stranke. Iz upravnih spisov izhaja, da je A.A. od A.A.A. d.o.o. v likvidaciji kot občan kupil sporna zemljišča po opravljeni dražbi s prodajno pogodbo z dne 23. 5. 1990 in dodatkom k tej pogodbi z dne 3. 8. 1990. Z navedenima pogodbama je bila opravljena prodaja kmetijskega zemljišča, ki je bilo pred prodajo v družbeni lasti. V času izvedbe dokapitalizacije tožeče stranke je veljal Zakon o gospodarskih družbah, ki je v 2. odstavku 410. člena določal, da je osnovni vložek lahko zagotovljen v denarju ali kot stvarni vložek oziroma stvarni prevzem. V 6. odstavku je bil določen pogoj, da se mora stvarni vložek v celoti izročiti gospodarski družbi pred prijavo za vpis v register. Osnovni vložki morajo biti družbi izročeni tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga. Prosto pa lahko razpolaga le, če je kot lastnik vpisan v zemljiški knjigi. Lastninska pravica na nepremičninah se namreč pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru zato ne gre za neodplačno razpolaganje, ampak za razpolaganje s kmetijskim zemljiščem v zameno za ustanoviteljske pravice. Cena je določena z ugotovljeno višino stvarnega vložka. Vlagatelj kmetijska zemljišča dejansko odtuji, ko jih vloži v gospodarsko družbo, saj v trenutku vložitve z njimi ne more več razpolagati, ker so postala last gospodarske družbe. Z vložitvijo stvarnega vložka v družbo pridobi družbenik poslovni delež, saj je postalo kmetijsko zemljišče last družbe. Vlagatelj lahko od vložitve stvarnega vložka dalje odtuji le svoj poslovni delež, saj je razpolagalna pravica na kmetijskem zemljišču na gospodarski družbi. Tožena stranka torej zaključuje, da je vložitev stvarnega vložka v gospodarsko družbo potrebno šteti kot promet s kmetijskimi zemljišči po ZKZ, saj gre za prenos lastninske pravice s pravnim poslom med živimi. Pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi na kmetijskem zemljišču pa je možna le z odobritvijo upravne enote. Za pravni promet s kmetijskimi zemljišči veljajo posebna pravila. V kolikor bi bile vse predpostavke izpolnjene (v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica vlagatelja in izpolnjeni pogoji od 17. do 23. člena ZKZ) tožeči stranki niti ne bi bilo potrebno sklepati sporne pogodbe, saj bi bili prenosi kmetijskega zemljišča opravljeni na podlagi že obstoječih pogodb. Kmetijsko zemljišče ima kot posebej varovana dobrina poseben položaj, zato ga mora vlagatelj stvarnega vložka v primeru, da vlaga kmetijsko zemljišče v gospodarsko družbo, pred vložitvijo v skladu s 23. členom ZKZ ponuditi prednostnim upravičencem. Od izročitve kmetijskega zemljišča kot stvarnega vložka v družbo dalje je namreč možen promet poslovnih deležev, nad katerimi pa predkupni upravičenci nimajo več nadzora niti možnosti uveljavljanja svojih pravic. Iz upravnih spisov in iz odločbe 1. stopnje pa ne izhaja, da bi prodajalec pred vložitvijo stvarnega vložka omogočil prednostnim upravičencem, da bi lahko uveljavili prednostno pravico do nakupa. Promet z zemljiščem torej ni potekal po postopku in na način določen z zakonom, zato je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko ni odobril pravnega posla za pridobitev kmetijskih zemljišč.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Opozarja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katera pritožba tožeče stranke se zavrne, saj ni naveden datum pritožbe. V uvodu izpodbijane odločbe je namreč navedeno, da je predmet obravnave pritožba tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 2. 4. 1999. Ta odločba prvostopenjskega organa pa je bila že pravnomočno odpravljena z odločbo tožene stranke z dne 5. 12. 2000. Tožena stranka bi zato morala odločati o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 5. 4. 2001 in ne o pritožbi zoper odločbo z dne 2. 4. 1999. Tožeča stranka meni, da je potrebno navedeno pomanjkljivost šteti kot pisno napako in izpodbijano odločbo obravnavati tako, kot da je tožena stranka z njo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 5. 4. 2001. Tožeča stranka nadalje navaja, da se tožena stranka sklicuje na ZKZ-UPB1, pri tem pa spregleda, da ta zakon obsega tudi odločbo Ustavnega sodišča RS o razveljavitvi III. poglavja ZKZ z odloženim rokom enega leta (U-I-266/98-72 z dne 28. 3. 2002). Tožena stranka ni upoštevala, da je Ustavno sodišče razveljavilo III. poglavje ZKZ, ki je veljalo v času sklenitve predmetnega pravnega posla, to je Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 30. 5. 1997. Tožena stranka tudi ni upoštevala navodil Vrhovnega sodišča v sodbi, opr. št. I Up 1072/2002-4 z dne 12. 11. 2003, ki je ugotovilo, da v enoletnem roku do 28. 3. 2003 niso bile sprejete ustrezne spremembe oziroma dopolnitve ZKZ, zato je z 28. 3. 2003 celotno III. poglavje ZKZ nehalo veljati. Po 44. členu Zakona o Ustavnem sodišču pa se del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastale pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je odločba Ustavnega sodišča postala sestavni del ZKZ-UPB1, je morala tožena stranka upoštevati odločitev Ustavnega sodišča, predvsem ključne ugotovitve Ustavnega sodišča v odločbi. Tako po odločbi Ustavnega sodišča Ustava ne omejuje lastninske pravice, ampak omogoča le, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, oziroma omogoča odvzem ali omejitve lastninske pravice le v javno korist pod zakonsko določenimi pogoji. V konkretnem primeru je tožeča stranka kot pridobitelj zemljišča, ki je bilo že desetletja zapuščeno, uredila na njem preko ... hektarov vinograda, tako da je zagotovljena gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine. Omejevanje možnosti pridobivanje kmetijskega zemljišča je poseg v lastninsko pravico, za katerega zakonodajalec v Ustavi nima izrecnega pooblastila. Tožena stranka omejitve pridobivanja lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih nedopustno širi še na stvarne vložke v osnovnem kapitalu gospodarskih družb. Pri stvarnih vložkih omejitve niso niti primerne niti sorazmerne, saj se pri nadaljnjem morebitnem odtujevanju kmetijskega zemljišča s strani gospodarske družbe mora upoštevati omejitve iz ZKZ. Zakonodajalec je ureditev prometa s kmetijskimi zemljišči zgradil na predpostavki, da je ustavno sprejemljivo dopuščati le tisto razpolaganje, zoper katerega ni nobenega pomisleka, kar je očitno napačno. Tožena stranka pa te morebitne pomisleke zakonodajalca nedopustno širi še na stvarne vložke v osnovnem kapitalu gospodarske družbe. Ključnih stališč Ustavnega sodišča tožena stranka pri odločanju ni upoštevala oziroma je odločala v nasprotju z njimi. Dejstvo je, da tudi zakonodajalec ni upošteval navedenih stališč Ustavnega sodišča in je z nebistvenimi spremembami sprejel novo III. poglavje o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami, vendar pa je zato potrebno pri uporabi in razlagi tega zakona upoštevati citirana stališča Ustavnega sodišča. V nadaljevanju tožeča stranka navaja glavne razloge, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo. Tožeča stranka je prepričana, da stvarnega vložka enostavno ni možno enačiti s prodajo ter da pomeni taka razlaga direktni poseg v ustavno zajamčeno svobodno gospodarsko pobudo iz 1. odstavka 74. člena Ustave RS in nedopustno omejevanje ustanavljanje gospodarskih družb z določanjem pogojev, ki jih zakon ne predvideva. Ni možno zahtevati, da bi družbenik, ki namerava svojo kmetijsko zemljišče vložiti v osnovni kapital gospodarske družbe, izročil ponudbo pristojni upravni enoti za prodajo tega kmetijskega zemljišča. Ponudba je namreč predvidena samo v primeru prodaje kmetijskega zemljišča, stvarni vložek v družbo pa nikakor ne predstavlja prodaje. ZKZ predvideva ponudbo samo v primeru prodaje kmetijskega zemljišča, saj mora ponudba vsebovati ceno in druge prodajne pogoje. Cena je bistveni sestavni del ponudbe, pri stvarnem vložku pa se nepremičnine vloži v osnovni kapital družbe brez plačila kupnine. Kupnina in stvarni vložek se med seboj izključujeta in že zaradi tega pri stvarnem vložku ponudba ni možna. Ni pravilna ugotovitev, da je cena določena z ugotovljeno višino stvarnega vložka. Prodajalec zasleduje cilj doseganja željene kupnine, vlagatelj v osnovni kapital družbe pa pridobi poslovni delež in ustanoviteljske pravice, kar nima zveze s kupnino v denarju. Pri stvarnem vložku gre dejansko za zamenjavo kmetijskega zemljišča za ustanoviteljske pravice in ustrezni poslovni delež v osnovnem kapitalu družbe. Ustanoviteljske pravice in poslovni delež pa ni možno izraziti v denarju kot višino kupnine. Vlagatelj stvarnega vložka nima namena prodati svojega zemljišča, ampak ga vložiti v osnovni kapital določene družbe in s tem pridobiti upraviteljske in druge pravice, ki pripadajo družbeniku gospodarske družbe iz naslova poslovnega deleža v družbi. Nepravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da odobritev pravnega posla ni možna, ker promet z zemljiščem ni potekal po postopku in načinu določenem z zakonom. Ni nujno, da je odobritev vezana na predhodno izročitev ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča upravni enoti. Odobri se lahko pravni posel tudi v drugih primerih in ne samo v primeru prodaje kmetijskega zemljišča. Pri darilni pogodbi npr. ni potrebno vložiti ponudbe, pa je vseeno potrebno darilno pogodbo odobriti, če so izpolnjeni drugi pogoji. Tožeča stranka tako ugotavlja, da je tudi iz odločbe tožene stranke razvidno, da so za odobritev predmetnega pravnega posla izpolnjeni vsi pogoji, razen da ni bila predhodno izročena ponudba upravni enoti. To pa nikakor ne pomeni, da promet s kmetijskim zemljiščem, če sploh gre pri stvarnem vložku za promet v smislu določb ZKZ, ni potek po postopku in način, določen z ZKZ, kar za stvarni vložek, tako kot npr. pri darilni pogodbi, ponudba že pojmovno ni možna oziroma je izključena. Neutemeljena je tudi bojazen tožene stranke, da bi se s prenosom poslovnih deležev v družbi obšlo predkupne upravičence. Gre za popolno nerazumevanje prava gospodarskih družb. S kmetijskim zemljiščem razpolaga družba, ki je lastnica in zanjo, to je za gospodarsko družbo, veljajo z zakonom določene omejitve pri nadaljnjem razpolaganju. Ne morejo in ne smejo pa se omejitve širiti še na prenos deležev med družbeniki, če je v osnovnem kapitalu družbe tudi kmetijsko zemljišče, saj ne gre več za razpolaganje s kmetijskim zemljiščem, ampak za razpolaganje s poslovnim deležem. Tožeča stranka meni, da narava stvari dopušča in da podatki v upravnem spisu dajejo zanesljivo podlago, da sodišče odloči o stvari tako, da se predmetni pravni posel odobri. Tožeča stranka torej predlaga, da se odobri pravni posel - Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 30. 5. 1997, sklenjena med tožečo stranko in lastnikom zemljišča A.A.A. d.o.o. Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa prereka vse navedbe v tožbi z razlogov, ki so razvidni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS je z vlogo, opr. št. ... z dne 11. 6. 2004 prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je s 1. 1. 2007 pričel veljat nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki je v 104. členu določil, da se za postopke, ki so ob uveljaviti tega zakona v teku, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), kolikor ni v členih 105 do 107 tega zakona drugače določeno.

Sodišče je v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1), temveč gre izključno za pravno vprašanje, ali je odobritev pravnega posla s strani upravne enote v konkretnem primeru potrebna ali ne.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka res navedla, da obravnava pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 2. 4. 1999, čeprav je dejansko obravnavala pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 5. 4. 2001. Tudi po oceni sodišča gre za pisno pomoto tožene stranke, ki jo le-ta lahko vsak čas popravi (1. odstavek 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami ZUP).

Pri obravnavni spornega pravnega vprašanja je potrebno upoštevati določbe III. poglavja ZKZ UPB1 (Uradni list RS, št. 55/03). Kot ugotavlja Vrhovno sodišče v svoji sodbi, opr. št. IUp 1072/2002-4 je glede na določbo 5. člena ZKZ-B (Uradni list RS, št. 36/03) potrebno pri odločanju v konkretnem primeru uporabiti določbe ZKZ-B, saj je bil postopek za odobritev pravnega posla začet pred uveljavitvijo ZKZ-B. Z ZKZ-B je zakonodajalec dopolnil ZKZ z novim III. poglavjem (promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami), na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-266/98. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da zakonodajalec v ZKZ-B ni upošteval stališč Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi. Ali je zakonodajalec upošteval stališča Ustavnega sodišča in ali je novo 3. poglavje ZKZ v skladu z Ustavo je lahko stvar (nove) presoje Ustavnega sodišča RS. Dokler pa ustrezna pobuda Ustavnemu sodišču RS ni podana oziroma dokler Ustavno sodišče o ustavnosti novega III. poglavja ZKZ ne odloča, je pač potrebno uporabljati določbe III. poglavja ZKZ.

V 2. odstavku 17. člena ZKZ je navedeno, da promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. Za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami pa se po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon (1. odstavek 17. člena ZKZ). V citiranih določbah ni navedeno, da bi moral biti pravni posel odplačen. Za promet s kmetijskimi zemljišči se torej šteje vsaka pridobitev lastninske pravice s pravnimi poslom med živimi, pravni posel pa mora na podlagi 1. odstavka 19. člena odobriti upravna enota. Pravni posel upravna enota odobri, če je predhodni postopek, ki se nanaša na podano ponudbo predkupnim upravičencem, izpeljan v skladu z določbami ZKZ. V 2. odstavku 19. člena ZKZ so taksativno naštete izjeme od splošnega načela, da je pravni posel s kmetijskimi zemljišči potrebno odobriti. V 6. alineah so navedene izjeme, v katerih primerih odobritev ni potrebna. Med taksativno naštetimi izjemami pa ni naveden primer "izročitve stvarnega vložka v osnovni kapital gospodarske družbe" niti "uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem". V konkretnem primeru je tožeče stranka zaprosila za izdajo potrdila, da ni potrebna odobritev pravnega posla in sicer Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 30. 5. 1997. Dejstvo je, da bi se tožeče stranka, v kolikor bi upravna enota odobrila naveden pravni posel, lahko vpisala kot lastnik kmetijskih zemljišč v zemljiško knjigo. Z vpisom v zemljiško knjigo bi pridobila lastninsko pravico. V smislu 1. odstavka 17. člena bi torej na podlagi pravnega posla tožeča stranka pridobila lastninsko pravico, ker pa v konkretnem primeru ne gre za pravni posel, za katerega odobritev ne bi bila potrebna, je prvostopenjski organ pravilno zavrnil zahtevo tožeče stranke. S Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem se praviloma skuša zemljiškoknjižno stanje "urediti" glede na predhodno sklenjene pogodbe, ki niso bile zemljiškoknjižno realizirane. S tako pogodbo se načeloma skuša skrajšati postopek vpisov v zemljiško knjigo. Pogoj pa seveda je, da so vse pogodbe (celotna veriga pogodb) sposobne za vpis v zemljiško knjigo in da so v vsakem primeru izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za prodajo zemljišč zahtevajo posebni predpisi. V konkretnem primeru je sporna Pogodba o vstopu družbenika v družbo in o prevzemu novega vložka v družbi B.B.B. d.o.o. z dne 18. 4. 1997. Po mnenju sodišča bi morala tudi to pogodbo odobriti upravna enota. Sodišče se glede tega vprašanja (razpolaganja s kmetijskim zemljiščem v primeru vlaganja kmetijskega zemljišča kot stvarni vložek v družbo) v celoti strinja s stališčem tožene stranke in tega stališča v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Tudi v primeru vložitve stvarnega vložka v gospodarsko družbo gre tudi po mnenju sodišča za promet s kmetijskimi zemljišči po ZKZ, saj prihaja do sprememb lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.