Jedro

Prvi pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe je verjetnost obstoja terjatve tožnika. Verjetnost je tista stopnja materialne resnice, ko so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, da mu je toženec dolžan nemudoma, najkasneje v 24 urah izročiti ključe vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu A., sicer pa se mu, če ne bo izpolnil v tej začasni odredbi naložene obveznosti, izreče denarna kazen (I. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več v predlogu za izdajo začasne odredbe, je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe ter predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijani II. točki izreka. Meni, da je podan pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so si razlogi sklepa med seboj v nasprotju v 11. in 12. točki obrazložitve. Tožnik je v tožbi zatrdil, da je bil ob sklenitvi dednega dogovora med njim in tožencem sklenjen tudi dogovor, da toženec stanovanje dokonča in ga opremi za bivanje. Sodišče je povsem spregledalo tožbi in predlogu priložene fotografije, iz katerih jasno izhaja, da stanovanje ni dokončano in zato ni primerno za dostojno bivanje. Tožnik ni lastnik predmetne nepremičnine in brez dovoljenja toženca stanovanja ne more dokončati, prav tako nima sredstev za to. Tako stanje je obstajalo v času sklenitve dogovora leta 2011. Tožnik je svoj dedni delež po očetu v celoti odstopil tožencu v zameno za dosmrtno brezplačno služnost stanovanja. Sprašuje se, čemu bi pristal na odstop svojega dednega deleža tožencu, če si ne bi izgovoril brezplačne služnosti stanovanja v dokončanem stanovanju, ki je primerno za bivanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), katerega določbe se smiselno uporabljajo na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbeno sodišče v 11. in 12. točki obrazložitve ne vidi nasprotij, zaradi katerih se sklep ne bi mogel preizkusiti. V 11. točki obrazložitve so povzete trditve tožnika, 12. točka pa vsebuje jasne zaključke prvostopenjskega sodišča glede njegove presoje verjetnosti tožnikove terjatve v delu, ki se nanaša na dolžnost toženca, da v hiši A. tožniku dokončno izdela in opremi stanovanje.

5. Tožnik je predlagal izdajo t. im. ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katere značilnost je vsebinsko pokrivanje s tožbenim zahtevkom. Pravilno je navedlo pravno podlago za izdajo takšne začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ) ter dodalo posebnosti, ki so posledica odločbe Ustavnega sodišča1 ter na njeni podlagi sprejete sodne prakse.

6. Prvi pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe je torej verjetnost obstoja terjatve tožnika. Verjetnost je tista stopnja materialne resnice, ko so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ocene pravnega standarda verjetnosti terjatve v delu predloga, ki se nanaša na tožnikovo zahtevo za ureditev stanovanja in njegovo opremo ter pritrjuje jasnim in logičnim zaključkom sklepa. Tožnik zgolj z navedbo v predlogu, da je bilo s tožencem dogovorjeno, da to stanovanje dokonča in opremi za bivanje, zaenkrat ni uspel izkazati verjetnega obstoja te terjatve, saj predloženi sklep o dedovanju, ki vsebuje dedni dogovor, takšne obveznosti toženca ne vsebuje. Seveda pa bo tožnik navedeno lahko dokazoval pri utemeljitvi tožbenega zahtevka v nadaljnjem dokaznem postopku z drugimi predlaganimi dokazi. Fotografije, priložene tožbi in predlogu, obstoja dogovora med pravdnima strankama o tem ne dokazujejo.

7. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj stroški v zvezi z začasno odredbo vedno delijo usodo vseh drugih stroškov postopka glede na končno odločitev.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97.