Jedro

Račun za nakup premičnin ne predstavlja javne listine oz. zasebne listine, ki ima naravo javne listine v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZIZ.

Navedbe o nenadomestljivi škodi, ki naj bi jo za tretja pomenila že sama izvršba (tj. poseg v njuno zatrjevano lastninsko pravico, česar naj ne bi bilo mogoče nadomestiti z odškodnino), ob dejstvu, da gre za premične stvari, ki jih je načeloma mogoče nadomestiti (televizor in sedežna garnitura), tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo verjetnega izkaza okoliščin po drugem odstavku 73. člena ZIZ, saj bi tretja morala konkretno navesti razloge in verjetno izkazati, da bi takojšnja izvršba na posameznem zarubljenem predmetu zanju predstavljala nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana IV. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Tretja sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tretjih (I. točka izreka) ter ju napotilo, da lahko v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa začneta pravdo za ugotovitev, da je izvršba s prodajo zarubljenih premičnin nedopustna (II. točka izreka). Delno je ugodilo predlogu za odlog izvršbe z rubežem, cenitvijo in prodajo klavirja in sedmih umetniških slik ter izvršbo odložilo do konca pravdnega postopka (III. točka izreka), medtem ko je v preostalem delu predlog za odlog izvršbe z rubežem, cenitvijo in prodajo LCD TV Samsung in sedežne garniture zavrnilo (IV. točka izreka).

Tretja M. V. in I. V. (v nadaljevanju tretja) s pravočasno pritožbo izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka navedenega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V njej navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da nista z zanesljivostjo dokazala lastninske pravice na televizorju in sedežni garnituri, saj sta priložila račun za nakup sedežne garniture z dne 13. 4. 2007, ki glasi na ime M. V., in račun za nakup televizorja, ki ga je kupil I. V., nadalje sta priložila izpisek iz zemljiške knjige, s katerim sta dokazala, da sta lastnika nepremičnine, v kateri so se nahajali predmeti rubeža in da že ves čas živita v tej hiši, prav tako sta navedla, da dolžnica živi pri njima šele od marca 2012, pred tem pa je 15 let živela v Ljubljani. Zato je mogoče zaključiti, da tretja zagotovo oz. z največjo stopnjo verjetnosti izkazujeta lastninsko pravico na televizorju in sedežni garnituri. Dolžnica predmetov nikoli ni kupila, saj tudi ni živela na naslovu tretjih, ki sta predmete kupila zase. Predlagala sta svoje zaslišanje, česar sodišče prve stopnje ni storilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, podana pa je tudi kršitev načela kontradiktornosti. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok za ugotavljanje okoliščin, za katere je sodišče prve stopnje menilo, da niso dovolj razjasnjene. Tretjima tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Nadalje navajata, da še ne moreta izkazati lastninske pravice s pravnomočno sodbo, saj bosta šele vložila tožbo na nedopustnost izvršbe, glede premičnin pa tudi ne razpolagata z javnimi listinami. Splošno znano dejstvo pa je, da se lastninska pravica pridobi s pravnim poslom, kar sta izkazala z predložitvijo računov, prav tako velja načelo, kar je na zemljišču pripada zemljišču, kar pomeni, da so premičnine, ki se nahajajo v nepremičnini v lasti tretjih, njuna last. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tretjima ne bi nastala nenadomestljiva škoda s takojšnjo izvršbo. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti in jo uporabljati, uživati na najobsežnejši način in z njo razpolagati, zanjo pa velja najobsežnejši obseg pravnega varstva. Vsi posegi vanjo morajo biti utemeljeni in resni. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da naj ne bi utrpela nenadomestljive škode, češ da bi tako in tako lahko zahtevala odškodnino. Nenadomestljivo škodo predstavlja že sam neutemeljen poseg v lastninsko pravico, saj tretja stvari ne bi mogla ne uporabljati ne uživati, nadalje ne bi mogla doseči vračila stvari, pač pa bi lahko dobila le odškodnino, česar pa ne gre enačiti z lastninsko pravico. Poudarjata, da je potrebno glede ugotavljanja nenadomestljive škode uporabiti milejše kriterije glede tretjih. Preuranjen pa je tudi zaključek, da televizor in sedežna garnitura ne moreta predstavljati posebne priljubljenosti za tretja, ki ga je sodišče prve stopnje nepravilno sprejelo brez zaslišanja tretjih. Navajata, da to morebiti velja za televizor, nikakor pa ne glede sedežne garniture, saj sta jo tretja pridobila takšno, ki se sklada z ostalimi predmeti v njunem stanovanju in sta prepričana, da podobne garniture ne moreta več dobiti. Ta garnitura ima zanju ravno tako dodatno in osebno vrednost in bo v primeru prodaje nenadomestljiva. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo izpodbijane odločitve oz. razveljavitev sklepa v izpodbijanem obsegu ter vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago, iz katere je treba v obravnavanem primeru izhajati, predstavlja določba 73. člena ZIZ, v skladu s katero sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana (prvi odstavek 73. člena ZIZ). Če tretji obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe ne izkaže na način iz prejšnjega odstavka, sodišče na predlog tretjega odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (drugi odstavek 73. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da listine, ki sta jih h predlogu za odlog izvršbe priložila tretja (ki naj bi izkazovale lastninsko pravico tretjih na zarubljeni sedežni garnituri in televizorju), ne predstavljajo javne listine oz. zasebne listine, ki ima naravo javne listine in ob tem pravilno zaključilo, da tretja verjetnosti obstoja svoje pravice na zarubljenih premičninah nista izkazala na način iz prvega odstavka 73. člena ZIZ. Računa za nakup sedežne garniture in televizorja namreč ne predstavljata javne listine oz. zasebne listine, ki ima naravo javne listine, kot to določa prvi odstavek 73. člena ZIZ. Vse ostale okoliščine, ki jih tretja pritožbeno izpostavljata (enako kot že pred tem v predlogu za odlog izvršbe) pa za odločitev niso pravno pomembne, saj z njimi tretja ne izkazujeta obstoja predpostavke po prvem odstavku 73. člena ZIZ, tj. obstoja javne listine oz. zasebne listine, ki ima naravo javne listine. Zgolj navedbe o njuni lastninski pravici na sedežni garnituri in televizorju ter v zvezi s tem pritožbeno poudarjena presoja verjetnega izkaza lastninske pravice namreč ne zadoščajo za izkaz pravno odločilnih okoliščin iz prvega odstavka 73. člena ZIZ. Zato tudi nadaljnje očitane bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni izvedlo predlaganega zaslišanja tretjih niti ni opravilo razjasnitvenega naroka) niso podane, saj na odločitev ob navedenem niso imele vpliva (prim. 213. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz enakih razlogov tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da tretjima ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Tudi s pritožbenimi navedbami, da je o obstoju lastninske pravice tretjih na sedežni garnituri in televizorju mogoče sklepati na podlagi splošno znanih dejstev, tretja ne moreta izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, saj sta te navedbe prvič podala šele v pritožbi (in ne že v predlogu za odlog izvršbe), ob tem pa nista izkazala, da jih brez svoje krivde nista mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da tretja nista verjetno izkazala obstoja lastninske pravice na zarubljenih premičninah v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZIZ, pravilen.

Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s presojo sodišča prve stopnje po drugem dostavku 73. člena ZIZ.

V zvezi s tem je najprej poudariti, da pritožbenih navedb tretjih o posebni vrednosti sedežne garniture zanju pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj bi te okoliščine tretja morala zatrjevati že pred sodiščem prve stopnje, da bi le-to lahko presojalo ta dejstva v smislu drugega odstavka 73. člena ZIZ (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Nadalje pa je pojasniti, da zgolj navedbe o nenadomestljivi škodi, ki naj bi jo zanju pomenila že sama izvršba, tj. poseg v njuno zatrjevano lastninsko pravico, česar ni mogoče nadomestiti z odškodnino, ob dejstvu, da gre za premične stvari, ki jih je načeloma mogoče nadomestiti (televizor in sedežna garnitura), tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo verjetnega izkaza okoliščin po drugem odstavku 73. člena ZIZ, saj bi tretja morala konkretno navesti razloge in verjetno izkazati, da bi takojšnja izvršba na posameznem zarubljenem predmetu zanju predstavljala nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (prim. tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 6063/2011), kar nadalje pomeni tudi, da pritožbeno izpostavljen obseg pravnega varstva lastninske pravice sam po sebi ne zadošča za izkaz te zakonske predpostavke.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tretjih za odlog izvršbe v delu, ki se nanaša na sedežno garnituro in televizor (IV. točka izreka), je ob obrazloženem tudi ob uporabi milejših kriterijev presoje pogojev za odlog izvršbe na predlog tretjih materialnopravno pravilna, v

postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo tretjih zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu, tj. IV. točki izreka, potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Tretja sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj ne gre za stroške, ki bi jima jih neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ).