Jedro

Kljub sklenitvi ene tripartitne pogodbe, je le-ta glede presoje medsebojnih pravic in obveznosti v razmerju med pravdnima strankama gospodarska pogodba. Med pravdnima strankama, ki sta obe gospodarski družbi (d.o.o.), gre za gospodarsko pogodbo. OZ v zvezi s koncepcijo opredelitve gospodarske pogodbe izhaja izključno iz subjektivnega merila. Skladno s 13. členom OZ so tako med drugimi gospodarske pogodbe vse pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarske družbe.

Zatrjevano tožničino upravno odločanje (izdajanje odločb) ne pomeni, da v gospodarskih pogodbah, ki jih sklepa z drugimi, ne veljajo relevantni civilni predpisi o zastaranju terjatev.

ZŠtip ne vsebuje določb, ki bi določale obveznosti delodajalca v zvezi z vračanjem prejetih sredstev tožnici. Njegov naslednik ZŠtip-1 ima sicer drugačno vsebino, saj določa obveznosti delodajalca zaradi kršitve pogodbe in v zvezi z zastaranjem upošteva tožničino upravno odločanje (glej 84. člen in 85. člen v zvezi z 99. členom ZŠtip-1), a v konkretni zadevi, ko gre za kršitev pogodbe iz leta 2008, ni uporabljiv (glej prehodno določbo iz petega odstavka 118. člena zakona).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 395/2017 z dne 6.1.2017 in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnica) od tožene stranke zahtevala plačilo 7.806,22 EUR s pripadki ter plačilo izvršilnih stroškov s pripadki. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da mora tožnica toženki v 15 dneh povrniti 288,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z uporabo 3 letnega zastaralnega roka (tretjega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s prvim odstavkom 249. člena OZ) zmotno uporabilo materialno pravo. Gre za eno tripartitno pogodbo med dvema gospodarskima subjektoma in fizično osebo, ki je ni mogoče enkrat šteti kot pogodbo civilnega prava in drugič kot gospodarsko pogodbo. Pogodbo je treba presojati po pravilih, ki veljajo za ″najšibkejšo″ stranko, štipendista. Prvi odstavek 349. člena OZ je uporabljiv le za ″čiste″ gospodarske pogodbe. Glede vračila štipendije velja splošni 5 letni zastaralni rok (glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 139/2010 z dne 20.5.2010). Zastaralni rok ni začel teči 28.3.2012, ko je prišlo do kršitve pogodbe. Tožnica ima kot štipenditor prevzemnik na podlagi Zakona o štipendiranju pooblastilo za upravno odločanje pri dodeljevanju spodbud za izobraževanje, posledično pa tudi za uveljavljanje pravic iz naslova kršitve pogodbenih obveznosti. Kršitev mora ugotoviti z izdajo ustrezne odločbe. To je storila z odločbo o prekinitvi pogodbe o štipendiranju in vračilu neupravičeno prejetih zneskov refundacije štipendije z dne 30.1.2013. Zoper odločbo je toženka vložila pritožbo, o kateri je tožnica odločila z odločbo z dne 24.2.2015. Čeprav pritožba ni zadržala izvršitve, je zastaranje lahko teklo šele od poteka 15 dnevnega roka po vročitvi druge odločbe. Šele takrat je tožnica izpolnila predpostavke za sodno uveljavljanje svoje terjatve. Zastaranje je tako začelo teči šele 18.3.2015. Tudi sicer je terjatev zapadla 14.7.2016, kot je razvidno iz konto kartice z dne 3.1.2017. Do te verodostojne listine se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako ni upoštevalo, da tožnica poleg neupravičeno izplačanih subvencij za štipendijo izterjuje tudi zamudne obresti in stroške v zvezi z izterjavo te obveznosti, kar jasno izhaja iz konto kartice in opominov. Gre za drugačno naravo terjatve, do katere bi se moralo sodišče prve stopnje posebej opredeliti. Tega ni storilo, zato gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Enaka kršitev je storjena z neustrezno obrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje direktorice tožnice. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bilo zaslišanje predlagano tudi v zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve. Tožnica je izpostavila, da je pogodbeno razmerje nastalo na podlagi izvajanja Regijske štipendijske sheme Savinjske regije 2008/2009, ki temelji na sredstvih, pridobljenih na podlagi Javnega razpisa za posredno sofinanciranje kadrovskih štipendij za šolsko/študijsko leto 2008/2009 in pogodbi sklenjeni z Javnim skladom RS za razvoj kadrov in štipendije o sofinanciranju Regijske štipendijske sheme Savinjske regije za 2008/2009. Kot je razvidno iz Javnega razpisa za posredno sofinanciranje kadrovskih štipendij za šolsko/študijsko leto 2008/2009, ki ga je objavil Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije, ta razpis temelji na Zakonu o štipendiranju (ZŠtip), Zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, Uredbi o regionalnih razvojnih programih (Ur. l. RS št. 31/06), Uredbi o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 (Ur. l. RS št. 41/07), Operativnem programu razvoja človeških virov 2007-2013, ki ga je komisija potrdila z odločbo št. K (2007) 5744 dne 21.11.2007 (CCI 2007 SI 051 PO 001), in številnih predpisih prava EU - Uredbi Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999; Uredbi (ES) št. 1081/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1784/1999; Uredbi Komisije (ES) št. 1828/2006 z dne 8. decembra 2006 o pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu. Do uporabe teh predpisov se sodišče prve stopnje ni opredelilo. S tem in z zavrnitvijo zaslišanja direktorice je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica poleg neupravičeno izplačanih subvencij za štipendijo izterjuje še zamudne obresti in stroške v zvezi z izterjavo, kar izhaja iz konto kartice in iz opominov, in da bi se zato sodišče prve stopnje moralo opredeliti do drugačne narave terjatev. Pritožba sicer ne pojasni, za katero očitano absolutno bistveno kršitev naj bi šlo, iz same vsebine očitka pa je razvidno, da se uveljavlja kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica je zahtevala plačilo zneska s pripadki in na prvi stopnji sojenja navajala le, da uveljavlja pogodbeno kazen, in sicer terjatev iz naslova neupravičeno prejetih zneskov refundacije štipendije, ki je razvidna iz konto kartice. Toženka, ki višine zahtevka ni prerekala, je nasprotovala (celotnemu) tožbenemu zahtevku iz razloga zastaranja, čemur je sodišče prve stopnje sledilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V tej situaciji se sodišču prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni bilo treba posebej ukvarjati z "drobljenjem" tožničine terjatve na glavnico, stroške (izterjave) in (kapitalizirane) zamudne obresti, kot to neutemeljeno počne pritožba, in zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se mora namreč opredeliti do bistvenih pravno relevantnih trditev pravdnih strank, pri čemer izpodbijana sodba vsekakor spoštuje načelo kontradiktornosti in dosega standard obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Gre za dejstva o stroških izterjave in o kapitaliziranih zakonskih zamudnih obrestih, ki jih tožnica na prvi stopnji sojenja ni zatrjevala, dokazi (konto kartica, opomini) pa njene pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti (212. člen ZPP). Tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni podana, saj sodišče ob izjemi po tretjem odstavku 3. člena ZPP ne more ugotavljati dejstev, ki jih pravdni stranki nista navajali (7. člen ZPP). Predmetna dejstva pomenijo še neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), pri čemer tudi sicer na končno odločitev nimajo nobenega vpliva, saj obresti in stroški zastarajo z zastaranjem glavne terjatve (344. člen OZ).

6. Enaka absolutna kršitev določb pravdnega postopka tudi ni podana z neobrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje direktorice tožnice in z neopredelitvijo do uporabe predpisov, ki jih izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je vse preostale dokaze zavrnilo iz razloga, ker je štelo, da je utemeljen ugovor zastaranja. Povedano drugače, ker je štelo, da so nepotrebni. Navedena zavrnitev dokaznih predlogov je v zadostni meri obrazložena in pravilna. Vprašanji zastaranja terjatve in uporabe predpisov o zastaranju sta namreč vprašanji pravilne uporabe materialnega prava, medtem ko je izvajanje dokazov namenjeno dokazovanju dejstev (213. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno in utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožničine direktorice, ki je bil predlagan v zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve in v zvezi z uporabo predpisov, ki jih izpostavlja pritožba. Glede vprašanja zastaranja predmetne terjatve se je oprlo na pogodbeno razmerje in na določbe OZ o zastaranju. Navedb tožnice, ki jih je le-ta navajala na prvi stopnji sojenja in ki so se nanašale predvsem na pogodbo o štipendiranju ter na pravilnik (tožnica je omenjala še regijsko štipendijsko shemo, javni razpis in nekakšen evropski projekt, ne pa tudi predpisov, ki jih šele sedaj obširno izpostavlja v pritožbi), ni prezrlo. Sicer velja, da mora sodišče pravo poznati po uradni dolžnosti, a se tudi v tej situaciji sodišču prve stopnje, ko tožnica terjatev uveljavlja na pogodbeni podlagi, ni bilo treba posebej opredeljevati do zgoraj izpostavljenih predpisov. Povedano drugače, sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se ni izrecno opredelilo glede (ne)uporabe vseh (kot bo pojasnjeno spodaj nerelevantnih) aktov oziroma predpisov, ki so obširno, le poimensko in pretežno prvič izpostavljeni šele v pritožbi.

7. V izpodbijani sodbi je med drugim ugotovljeno, - da je bila tožba vložena 4.1.2017; - da so tožnica kot štipenditor, toženka kot delodajalec in K. P. kot štipendist 16.12.2008 sklenili pogodbo o štipendiranju, na podlagi katere je bila toženka upravičena do 50% sofinanciranja za štipendista in se je zavezala, da bo v primeru, če le-tega po zaključenem študiju ne bo (v 60 dneh po 15. členu pogodbe) zaposlila, štipenditorju vrnila sredstva, ki jih je prejela od njega za sofinanciranje štipendije (10. člen pogodbe); - da je štipendist, ki se pri toženki ni zaposlil, izobraževanje zaključil 27.1.2012 in o tem pravdni stranki obvestil 30.1.2012; - da je tožnica 30.1.2013 izdala odločbo o prekinitvi pogodbe in o vračilu neupravičeno prejetih zneskov štipendije v roku 15 dni, ki je bila toženki vročena 21.3.2013 in ki je vsebovala pravni pouk, da pritožba ne zadrži izvršitve; - da je po pritožbi toženke tožnica 24.5.2015 ponovno izdala obrazloženo odločbo; - in da je toženki 1.7.2016 poslala zadnji opomin pred izvršbo z ″zapadlostjo 14.7.2016″.

8. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je rok za toženkino izpolnitev obveznosti potekel 27.3.2012 (60 dnevni rok od zaključka izobraževanja) in da je imela tožnica pravico zahtevati izpolnitev toženkine obveznosti 28.3.2012. Takrat je pričelo teči zastaranje in sporna terjatev je v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 349. člena OZ zastarala, saj obveznost izhaja iz gospodarske pogodbe in je 3 letni zastaralni rok potekel 28.5.2015. Tripartitna pogodba je v razmerju med pravdnima strankama gospodarska pogodba, saj se obveznosti ločijo in bi bilo možno skleniti tudi tri samostojne pogodbe. Navedbam tožnice o zapadlosti 14.7.2016 in o zapadlosti po izdaji tožničinih odločb sodišče prve stopnje ni sledilo, je pa izpostavilo, da prva odločba ni zadržala izvršitve. Upoštevaje njeno izdajo, vročitev in paricijski rok je tudi po prvi odločbi terjatev zapadla v plačilo 5.4.2013 in je zastarala 6.4.2016. 9. Po presoji pritožbenega sodišča so razlogi sodišča prve stopnje pravilni (in kot je bilo že izpostavljeno zadostni), zato pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Kljub sklenitvi ene tripartitne pogodbe, je le-ta glede presoje medsebojnih pravic in obveznosti v razmerju med pravdnima strankama gospodarska pogodba. Med pravdnima strankama, ki sta obe gospodarski družbi (d.o.o.), gre za gospodarsko pogodbo. OZ v zvezi s koncepcijo opredelitve gospodarske pogodbe izhaja izključno iz subjektivnega merila. Skladno s 13. členom OZ so tako med drugimi gospodarske pogodbe vse pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarske družbe. V pritožbi izpostavljena odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 139/2010 z dne 20.5.2010 ni primerljiva s predmetno zadevo, saj obravnava vračilo štipendije od štipendista (fizične osebe).

10. Sklicevanje pritožbe na tožničino pooblastilo za upravno odločanje je neutemeljeno, saj gre za okoliščine iz tožničine notranje sfere, ki ne vplivajo na sopogodbenika. Gre za gospodarsko pogodbo, za presojo katere je relevanten OZ. Povedano drugače, zatrjevano tožničino upravno odločanje (izdajanje odločb) ne pomeni, da v gospodarskih pogodbah, ki jih sklepa z drugimi, ne veljajo relevantni civilni predpisi o zastaranju terjatev. Enako spada v neupoštevno tožničino notranjo sfero njeno lastno razumevanje zapadlosti terjatve, ki naj bi izhajalo iz njene konto kartice oziroma iz njenega zadnjega opomina pred tožbo. Sodišče prve stopnje teh navedb ni prezrlo, temveč jim preprosto (glej točko 12. obrazložitve izpodbijane sodbe) ni sledilo, prav tako pa se je ob tem še opredelilo do neutemeljenih navedb v zvezi z izdanimi odločbami.1

11. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da temelji pogodbeno razmerje na izvajanju Regijske štipendijske sheme Savinjske regije 2008/2009, ki temelji na sredstvih pridobljenih na podlagi zgoraj omenjenih javnega razpisa in pogodbe sklenjene z javnim skladom RS, razpis pa temelji na Zakonu o štipendiranju (ZŠtip) in ostalih zgoraj navedenih predpisih. Preprosto povedano vsi predmetni akti nimajo vsebine za kakršno se zavzema pritožba oziroma vsebine, ki bi glede vtoževane terjatve lahko kakorkoli spremenila zaključke o zastaranju. Vtoževana terjatev (pogodbena kazen) namreč temelji le na pogodbenih določbah, ki se nanašajo na razmerje med štipenditorjem in delodajalcem, in na OZ. Tožnica, ki je izvajalka enotne regijske štipendijske sheme, je na podlagi (takrat) veljavnega ZŠtip2 upravičenka, ki je pridobila sredstva na podlagi izpostavljenega javnega razpisa in sklenjene pogodbe z javnim skladom RS za 2008/2009. ZŠtip ne vsebuje določb, ki bi določale obveznosti delodajalca v zvezi z vračanjem prejetih sredstev tožnici. Njegov naslednik ZŠtip-13 ima sicer drugačno vsebino, saj določa obveznosti delodajalca zaradi kršitve pogodbe in v zvezi z zastaranjem upošteva tožničino upravno odločanje (glej 84. člen in 85. člen v zvezi z 99. členom ZŠtip-1), a v konkretni zadevi, ko gre za kršitev pogodbe iz leta 2008, ni uporabljiv (glej prehodno določbo iz petega odstavka 118. člena zakona). Podobno kot za ZŠtip velja tudi za druge izpostavljene zakonske in podzakonske predpise RS ter predpise EU. Le-ti ne določajo obveznosti delodajalca oziroma ne vsebujejo določb, ki bi kakorkoli spreminjale tek zastaranja konkretne terjatve, temveč se nanašajo predvsem na obveznosti drugih subjektov. Povedano sklepno, čeprav sporna sofinancirana sredstva dejansko izvirajo iz evropskega, državnega in regijskega projekta, to ne vpliva na pravilne zaključke v tej pravdi.

12. Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Gre za nekakšen podredni, rezervni argument sodišča prve stopnje, da bi bila tudi sicer lahko relevantna le prva izdana odločba, saj pritožba ni zadržala njene izvršitve. 2 Uradni list RS, št. 59/07, 63/07 - popr., 73/08, 8/09, 53/09, 40/09, 7/10, 56/10, 3/11, 57/11, 62/10 - ZUPJS, 40/11 - ZUPJS-A, 40/12 - ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D in 56/13 – Zštip-1. Zakon je veljal do 16.7.2013, uporabljal pa se je do 31.12.2013. 3 Uradni list RS, št. 56/13, 99/13 - ZUPJS-C, 8/16, 61/17 - ZUPŠ in 31/18. Zakon velja od 17.7.2013, uporablja pa se od 1.1.2014.