Jedro

Zakonska ureditev pravice do nadomestila iz naslova starševstva pokaže, da objektivno ni mogoče, da bi lahko oče uveljavljal nadomestilo iz naslova starševstva na način, kot razloguje sodišče, torej samo v primeru, če bi oče v prvem letu otrokove starosti v celoti prevzel skrb za otroka. Gre za neživljenjsko razlogovanje, ki bi lahko de facto pripeljalo do neenakopravne obravnave očeta in matere.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Odpravi se odločba tožene stranke št. številka zadeve: ... z dne 19. 11. 2019 in številka zadeve: ... z dne 29. 4. 2019 in se zadeva vrne toženi stranki v upravno odločanje.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke številka zadeve: ... z dne 19. 11. 2019 in številka zadeve: ... z dne 29. 4. 2019 ter na priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine. Hkrati je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, enakega sodnega varstva po 22. členu Ustave RS ter pravic iz naslova zakonske zveze, družine in starševstva po 33. členu Ustave RS. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter ji prizna povrnitev stroškov postopka na prvi in drugi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da sodišče predmetni postopek prekine in pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za presojo ustavnosti določbe drugega odstavka 28. člena ZPIZ-2 zaradi diskriminacije moškega in ženske brez utemeljenega razloga.

Tožeča stranka je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke in priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine po 39.a členu ZPIZ-2. Pravico do znižanja starostne meje za pridobitev pravice do delne starostne pokojnine je uveljavljala na dveh podlagah - na račun služenja vojaškega roka in na račun skrbi za otroka rojenega 27. 7. 1994, ker je od 1. 12. 1994 do 26. 10. 1995 izrabila porodniški dopust. Znižanje starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine iz naslova služenja vojaškega roka ni sporno, saj je tožeči stranki iz tega naslova priznano znižanje za 9 mesecev in 21 dni, ni ji pa priznano znižanje starostne meje za nadaljnjih 6 mesecev na račun skrbi za otroka rojenega 27. 7. 1994. Sodišče napačno tolmači določilo drugega odstavka 28. člena ZPIZ-2, da zakon ne določa kombinacije skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti (deloma po očetu, deloma po materi), kar pomeni, da posledično ne omogoča znižanja starostne meje v sorazmernem delu. Drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 res določa, da je do znižanja starostne meje po 1. alineji prvega odstavka tega člena upravičena ženska, razen če je pravico do nadomestila iz naslova starševstva užival moški. Tožeča stranka pa je zatrjevala, da je takšno pravico uživala in slednje potrdila z dvema odločbama CSD z dne 29. 12. 1994 in 4. 7. 1995, ki nista sporni. Drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 predstavlja pravno fikcijo ali vsaj neizpodbojno pravno domnevo. Zakon šteje, da je za otroka skrbel tisti, ki je prejemal nadomestilo iz naslova starševstva v otrokovem prvem letu starosti. Kdo je prejemal nadomestilo iz naslova starševstva je dejansko vprašanje in to določa Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Materi pripada materinsko nadomestilo, očetu pa očetovsko nadomestilo. Starševsko nadomestilo pripada tistemu od staršev, ki po dogovoru med njima prevzema skrb za otroka. Iz predloženih odločb CSD izhaja, da je bil tožnik edini upravičenec celotnega starševskega dopusta in nadomestila po veljavnem ZSDP-1 oziroma do porodniškega dopusta po tedaj veljavnem Zakonu o družinskih prejemkih. Določilo 28. člena ZPIZ-2 ne določa kot pogoja za znižanje starostne meje uživanje materinskega nadomestila, ampak govori zgolj o starševskem nadomestilu. Ker starševsko nadomestilo po določbah ZSDP-1 v nobenem primeru ne traja celotno prvo leto otrokove starosti, ampak je časovno omejeno na 260 dni po izteku materinskega dopusta, je bistveno, kdo ga je prejemal. Skrb za otroka je vršil tisti od staršev, ki je prejemal starševsko nadomestilo. Ker je le-to prejemal tožnik, je tudi upravičen do znižanja starostne meje za 20 % starostno pokojnino. V nasprotnem je kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave in enakega sodnega varstva po 22. členu Ustave RS ter ustavne pravice iz naslova zakonske zveze in družine ter starševstva po 53. in 54. členu Ustave. Na način, kot sodišče tolmači predpis 28. člena ZPIZ, je citirani zakonski določbi mogoče očitati diskriminatornost glede na spol, v kolikor lahko samo ženska oziroma mati uveljavlja predčasno znižanje starostne meje na račun skrbi za otroka, moški oziroma oče pa samo v izjemnih primerih (smrt matere pred porodom ali ob porodu...). Takšno razlikovanje po spolu nima nobene niti dejanske niti pravne podlage in postavlja ženske oziroma matere v priviligiran položaj in jim omogoča predčasno upokojitev brez utemeljenega razloga ali celo v nasprotju z njim, predvsem takrat, ko oče dejansko prevzame skrb za otroka, koristi starševski dopust in prejema starševsko nadomestilo. Oba starša sta glede obveznosti za skrb svojih otrok in pravic iz naslova starševstva povsem izenačena. Del sporazumnega urejanja razmerij med zakoncema do otrok je tudi dogovor med staršema, kdo bo po izteku materinskega dopusta prevzel skrb za nego in oskrbo za otroka. Bistvo nadomestila iz naslova starševstva je, da omogoča staršem, da so upravičeno odsotni z dela zato, da lahko skrbijo za otroka, denarno nadomestilo pa jim nadomešča dohodek, ki bi ga prejemali, če bi v tem času delali. Spol starša pri tem ne igra nobene razlikovalne vloge. V kolikor takšno skrb iz kateregakoli razloga prevzame oče v dogovoru z materjo v času starševskega dopusta, je slednji tudi upravičen do znižanja starostne meje v primeru upokojitve. Če določbe 28. člena ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti na tak način, je navedena določba diskriminatorna do očetov, ki so po dogovoru z materjo izvajali starševsko skrb v prvem letu otrokove starosti. Prav tako je diskriminatorna do tistih staršev, ki so obveznost skrbi za otroke porazdelili. Če je oče otroka prevzel skrb za njegovo varstvo in oskrbo, je s tolmačenjem sodišča ipso iure onemogočena pravica do delne starostne pokojnine obema staršema. V primeru deljene skrbi za otroka, bi namreč nobeden od njiju ne mogel izpolniti zakonske določbe, da je skrbel za otroka v prvem letu njegove starosti, medtem, ko v primerih, ko je starševski dopust koristila samo mati in delitve skrbi za otroka ni bilo, mati ohrani tudi pravico do znižanja starostne meje za starostno pokojnino. Zakaj je v takem primeru le zavarovanka upravičena do znižanja starostne meje iz zakonskih določb, ni stvarno utemeljeno. Sodišče ni navedlo nobenega stvarnega razumnega razloga za takšno razlikovanje, ampak se je sklicevalo na to, da ima zakonodajalec široko polje normiranja za zavarovance, zaradi česar se ni odločilo za prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem. V kolikor bo pritožbeno sodišče soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ima moški pravico do znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine le v primeru, da je nadomestilo iz naslova starševstva užival v celotnem prvem letu otrokove starosti, sicer pa ima izključno pravico do tega ženska, tožnik predlaga, da sodišče tudi glede tega vprašanja predmetni postopek v skladu s 156. členom Ustave RS prekine in na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za presojo ustavnosti določbe drugega odstavka 28. člena ZPIZ-2, ker določba brez utemeljenega razloga diskriminira moške in starše, ki so si odgovorno skrb za otroka porazdelili med seboj.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa sodišče pri svoji odločitvi napačno tolmačilo drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2, kar pomeni, da je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

5. Sodišče je v predmetni zadevi presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve ... z dne 19. 11. 2019 v zvezi s prvostopno odločbo št. zadeve: ... z dne 29. 4. 2019, s katerima je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za priznanje pravice do izplačila 20 % dela starostne pokojnine.

6. Sodišče je v 10. točki obrazložitve sodbe podrobno citiralo sporno zakonsko podlago 28. člena ZPIZ‑2, zaradi česar je sodišče ne bo ponovno navajalo.

7. V pritožbenem postopku je ostalo sporno le še tolmačenje drugega odstavka 28. člena ZPIZ-2. V 13. točki obrazložitve sodbe je sodišče povzelo dejanske podatke in ugotovilo, da tožeča stranka, kljub upoštevanju znižanja starostne meje iz 65 let na starost 64 let 2 meseca in 10 dni,1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine. Tožeči stranki ni priznalo znižanja starostne meje iz naslova skrbi za otroka2 v prvem letu njegove starosti.

8. Tožeča stranka vztraja, da ji je potrebno pri presoji pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, poleg znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka, priznati tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi za rojenega otroka v prvem letu starosti. Tožena stranka opozarja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje zahtevanega znižanja starostne meje, zaradi skrbi za rojenega otroka v prvem letu starosti, ker je pravica do nadomestila iz naslova starševstva urejena v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih3 šele od leta 2002 dalje, tožeča stranka pa znižanje uveljavlja, na podlagi pravice priznane po predhodno veljavnem Zakonu o družinskih prejemkih.4

9. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ob razlogovanju, da s strani tožene stranke zatrjevane razlike med nadomestilom iz naslova starševstva in nadomestilom za čas porodniškega dopusta, zaradi jasne in nedvoumne določbe 1. alineje prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2 ter drugega odstavka tega člena, niso relevantne. Kot bistven razlog za nepriznanje znižanja starostne meje tožeči stranki iz naslova skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti, je sodišče izpostavilo, da ZPIZ-2 ne omogoča znižanja starostne meje v sorazmernem delu, niti priznanja znižanja starostne meje tistemu od staršev, ki je skrbel za otroka v pretežnem delu otrokovega prvega leta starosti. Ker ZPIZ-2 ne določa kombinacije skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti,5 niti znižanja starostne meje v sorazmernem delu, po oceni sodišča ni mogoče priznati znižanja starostne meje tistemu izmed staršev, ki je skrbel za otroka v prvem letu njegove starosti v pretežnem delu.

10. Pritožbeno sodišče, upoštevajoč določilo 1. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 28. člena ZPIZ-2, ne more slediti ne razlogovanju tožene stranke, ne razlogovanju sodišča, zakaj tožeči stranki ni mogoče priznati znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti.

11. Pravilno je razlogovanje pritožnika, da je zmotna odločitev sodišča, da ker ZPIZ-2 izrecno ne določa kombinacije skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti, posledično ne omogoča znižanja starostne meje v sorazmernem delu,6 slednje pa tožeči stranki onemogoča priznanje uveljavljanega znižanja starostne meje.

12. Določilo drugega odstavka 28. člena ZPIZ-2 namreč določa, da je do znižanja starostne meje po 1. alineji prvega odstavka tega člena upravičena ženska, razen če je pravico do nadomestila iz naslova starševstva užival moški. Tožnik je v trditveni podlagi zatrjeval in v dokaz svojih trditev predložil odločbi CSD A. z dne 29. 12. 19947 in z dne 4. 7. 1995.8 Zmotno je razlogovanje sodišča v 12. točki obrazložitve, da tožnik ni upravičen do znižanja starostne meje, ker v prvem letu otrokove starosti ni v celoti skrbel zanj.9

13. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/14 z dne 14. 4. 2014, v nadaljevanju: ZSDP-1) oziroma v spornem obdobju veljavni ZDPre, je tisti zakon, ki določa pravice in upravičence iz področja zavarovanja za starševsko varstvo. Zakon s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja veže ureditev instituta znižanja starostne meje na določena dejstva oziroma pravice, urejene v ZDPre in ZSDP in ZDSP-1, zaradi česar je pri tolmačenju teh dejstev oziroma pravic potrebno izhajati iz matičnega zakona, ki ta dejstva oz. pravice ureja. V kolikor bi pokojninski zakon odstopal od osnovne sistematike ureditve teh pravic v matičnih zakonih, bi moral to izrecno določiti.

14. ZPIZ-2 pri dikciji 28. člena10 uporabi termin pravico do nadomestila iz naslova starševstva. Drugi odstavek 37. člena predhodno veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je urejal znižanje starostne meje zaradi otrok je uporabil termin pravica do starševskega dopusta. Oba pokojninska zakona sta poznala institut znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti. Preimenovanje pravice, ki je podlaga za priznanje znižanja starostne meje v zakonih s področja pokojninskega zavarovanja (v obeh obdobjih veljavnosti ZPIZ‑1 in ZPIZ-2), ni identično poimenovanju pravice,11 ki jo je v relevantnem obdobju uporabil matični zakon.12 Ker predhodno veljavna ZDPre in ZPIZ-1 nista identično definirala pojma, ki je predstavljal „starševski dopust“, je bilo uveljavljeno razlogovanje, da je kot starševski dopust mogoče upoštevati čas prejemanja denarnega nadomestila za čas porodniškega dopusta,13 ki zajema nadomestilo plače za čas dopusta ob rojstvu otroka, dopusta za nego ter varstvo otroka in daljšega dopusta za nego in varstvo otroka.14

15. Bistveno je ali je pravica,15 ki je podlaga za priznanje nadomestila iz naslova starševstva, skupna pravica staršev, ki pripada obema in je prenosljiva,16 ali pa gre za individualno pravico vsakega od staršev, ki ni prenosljiva, od česar je odvisna dejanska izraba in bolj enakomerna porazdelitev dopusta med obema spoloma.17 Mati lahko pravico do starševskega dopusta18 na očeta prenese le za 100 dni, 30 dni je namreč neprenosljivih. Srž te pravice se odraža ravno v kombinaciji skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti s strani očeta in matere.19

16. Tudi zgodovinski pogled na ureditev instituta znižanja starostne meje pri priznanju pravice do starostne pokojnine, potrjuje, da je 37. člen predhodnega ZPIZ-120 določal, da je uveljavitev znižanja starostne meje v domeni sporazumnega dogovora staršev, če pa sporazuma ni bilo, je bil do znižanja upravičen tisti od staršev, ki je uveljavil pravico do starševskega dopusta. Tako je lahko prihajalo tudi do primerov, kjer je dejansko skrb za otroka prevzela mati, pravico do znižanja starosti, pa je uveljavljal oče. Po ZPIZ-2 pa je znižanje starostne meje iz tega naslova urejeno tako, da uveljavitev pravice sledi dejanskemu stanju.21 ZPIZ-2 sicer določa domnevo, da znižanje starostne meje praviloma uveljavi mati, vendar je domneva izpodbojna, saj lahko oče dokazuje nasprotno s predložitvijo dokaza, iz katerega je razvidno, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva. In ravno slednje je v predmetni zadevi izkazano.22

17. Zakonska ureditev pravice do nadomestila iz naslova starševstva pokaže, da objektivno ni mogoče, da bi lahko oče uveljavljal nadomestilo iz naslova starševstva na način, kot razloguje sodišče, torej samo v primeru, če bi oče v prvem letu otrokove starosti v celoti prevzel skrb za otroka.23 Gre za neživljenjsko razlogovanje, ki bi lahko de facto pripeljalo do neenakopravne obravnave očeta in matere.

18. Prav tako ni utemeljeno zatrjevanje tožene stranke, da znižanja starostne meje iz naslova skrbi za otroka po drugem odstavku 28. člena ZPIZ-2 tožniku ni mogoče priznati, ker je iz predloženih odločb CSD razvidno, da je bil tožnik upravičenec do denarnega nadomestila za čas porodniškega dopusta, ZPIZ-2 pa izrecno določa prejemanje nadomestila iz naslova starševstva, ki je urejeno šele v ZSDP od leta 2002 dalje. Tožniku je bila pravica do nadomestila za čas porodniškega dopusta priznana v letih 1994/1995 v skladu s tedaj veljavnim ZDPre.

19. Kot je pritožbeno sodišče že opozorilo v predhodni 14. točki, takrat veljavni ZPIZ‑1 v 2. odstavku 37. člena ni določal pojma starševski dopust in je bilo potrebno termin starševski dopust tolmačiti tako, da se je upošteval tudi čas prejemanja denarnega nadomestila za čas porodniškega dopusta, ki ga je urejal ZDPre.24 ZSDP, ki je nadomestil ZDPre je sicer prinesel nekaj formalnih in vsebinskih novosti. Med temi je najbolj očitna uvedba zavarovanja za starševsko varstvo, ki je pogojevala preimenovanje posameznih vrst dopusta za starševstvo, kar pa na tolmačenje cilja, ki ga ta pravica zasleduje, nima vpliva. Sporna pravica je po vsebini ista, zaradi drugačne ureditve in uskladitve z evropsko zakonodajo, je prišlo le do preimenovanja posameznih vrst dopusta za starševstvo. Zaradi navedenega ni utemeljen formalni ugovor tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati uveljavljanega znižanja starostne meje, ker ZPIZ-2 pri znižanju starostne pokojnine izrecno ne opredeljuje prejemanja „nadomestila za čas porodniškega dopusta“25 kot pravno upoštevnega dejstva za znižanje starostne meje pri priznanju pravice do starostne pokojnine, temveč izrecno ureja „nadomestilo iz naslova starševstva“.

20. ZPIZ-2 je glede obravnavane tematike sodobnejši, vsebinsko širši, saj ne ureja več posamezne pravice, temveč omenja socialno tveganje starševstva. To pomeni, da prepušča matičnemu področju starševskega zavarovanja ureditev konkretnih pravic, ki se lahko sčasoma spreminjajo in prilagajajo družbenim razmeram. Pojem zavarovanja za starševsko varstvo tako vključuje različne pravice. Tudi zgodovinski prikaz ureditve instituta znižanja starostne meje potrjuje zatrjevanje tožeče stranke, da ji je potrebno obdobje, v katerem je skrbela za otroka v prvem letu njegove starosti,26 priznati kot dejstvo, ki ga mora tožena stranka upoštevati pri presoji pogojev znižanja starostne meje. ZSDP je zasledoval cilj zaposlenim staršem omogočiti čim lažje usklajevanje njihove ustavnopravno varovane poklicne in starševske vloge, in nenazadnje enakopravno obravnavo moškega in ženske, glede na spreminjajoče se družbene vzorce v zvezi z materinstvom in očetovstvom ter porazdelitvijo starševskih obveznosti upoštevajoč pomembno ustavno prepoved diskriminacije na podlagi spola.27 In slednje je potrebno upoštevati tudi pri presoji instituta znižanja starostne meje po ZPIZ-2, da bo lahko namen „nadomestila iz naslova starševstva“ identično tolmačen v celotnem pravnem sistemu, ki uporablja to nadomestilo kot navezno okoliščino.

21. Določila v drugem odstavku 28. člena ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti kot skuša prikazati tožena stranka, saj nenazadnje tudi ZSDP-1 ne uporablja istega termina pri opredelitvi „sporne pravice“ kot ga določa ZPIZ-2, temveč je glede na vsebino oziroma cilj, ki ga zasleduje pravica, potrebno ugotoviti, kako je poimenovana ta pravica v različnih obdobjih. V takrat veljavnem ZPIZ-1 ter sedaj veljavnem ZPIZ-2, je urejeno znižanje starostne meje zaradi skrbi otroka v prvem letu njegove starosti, kot tudi nadomestilo, ki ga je v obdobju prvega leta starosti prejemal eden od staršev, ki je skrbel za otroka. Ne gre za situacijo, ko predhodni področni zakon28 spornega instituta oziroma pravice ni urejal, gre za situacijo, ko je bila po vsebini ista pravica drugače poimenovana.

22. Ker je ostalo zaradi zmotnega pravnega izhodišča sodišča prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi toženca odpravilo in zadevo v skladu z določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju: ZDSS-1) vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Upoštevaje stališče pritožbenega sodišča,29 bo tožena stranka skladno s sprejetim stališčem ponovno odločila o pravici tožeče stranke do 20 % starostne pokojnine.

23. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji, in sicer 300 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 13. 7. 2020, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo z dne 2. 9. 2020, upoštevajoč vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), skupaj 360,00 EUR ter 2 % materialnih stroškov v višini 7,20 EUR, vse skupaj 367,20 EUR z 22 % DDV-jem v višini 80,78 EUR, skupaj 447,98 EUR.

24. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti še stroške pritožbe v višini 279,99 EUR, in sicer za pritožbo 375 odvetniških točk, 2 % materialnih stroškov (7,5 odvetniških točk), skupaj 382,5 odvetniških točk, upoštevajoč vrednost odvetniške točke 229,50 EUR in 22 % DDV v višini 50,49 EUR, vse skupaj 279,99 EUR.

1 Zaradi služenja vojaškega roka v obdobju od 30. 1. 1974 do 15. 4. 1975 za 1 leto 2 meseca in 16 dni. 2 Rojenega 27. 7. 1994. 3 Ur. l. RS, št. 110/06 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP. 4 Ur. l. RS, št. 65/93 s spremembami,v nadaljevanju ZDPre. 5 Deloma po očetu, deloma po materi. 6 Deloma po očetu, deloma po materi. 7 Da je tožnik od 1. 12. 1994 do 14. 6. 1995 upravičen do denarnega nadomestila za čas porodniškega dopusta. 8 Iz dopolnilne odločbe je razvidno, da se je pravica do denarnega nadomestila za čas porodniškega dopusta tožniku podaljšala do 26. 10. 1995. 9 To je storil približno po 4 mesecih po otrokovem rojstvu (rojen 27. 7. 1994), skrb je prevzel 1. 12. 1994). 10 Da se lahko starostna meja iz naslova skrbi za otroka v prvem leti njegove starosti, zniža za 6 mesecev ženski oziroma očetu, ki ima priznano pravico do nadomestila iz naslova starševstva. 11 Pravica do nadomestila iz naslova starševstva po ZPIZ-2 in pravica do starševskega dopusta po ZPIZ-1. 12 ZSDP-1 (pravica do nadomestila iz naslova starševstva) ali ZDPre (pravica do starševskega dopusta). 13 3. člen ZDPre. 14 Slednje tolmačenje nenazadnje potrjuje tudi komentar k 37. členu ZPIZ-1. 15 Pravica do starševskega dopusta. 16 Ter je od dogovora odvisno, kateri izmed staršev izrabi dopust. 17 Starševski dopust je urejen v členih od 29 do 39 ZSDP-1. 18 Ki traja v celoti 130 koledarskih dni. 19 Ob prožni obliki izrabe starševskega dopusta je namreč lažje slediti potrebam družine, kar vpliva na koncept aktivnega očetovstva in enakomerne porazdelitve dopusta med staršema Slednje posledično zagotavlja lažje usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti ter zaposlenim ženskam enake možnosti in obravnavanje pri poklicnem udejstvovanju. 20 Ki je veljal v času priznane pravice do nadomestila za porodniški dopust tožeči stranki v letu 1994. 21 To pomeni, da tisti, ki dejansko skrbi za otroka, uveljavi tudi pravico. 22 Tožnik je predložil odločbi CSD, ki izkazujeta, da je, kot pravilno ugotavlja sodišče, skrbel za otroka približno 8 mesecev približno 4 mesece po otrokovem rojstvu in glede na tožnikovo zatrjevanje, da sta se o tem dogovorila starša sporazumno, kar posledično izkazuje tudi odločba in slednje v predmetni zadevi ni sporno. 23 Saj je to mogoče le v izjemnih zakonsko določenih primerih (če mati umre pred porodom ali ob samem porodu, oziroma če je otroka zapustila takoj ob porodu). Pravica do materinskega dopusta je res priznana samo materi, vendar je neločljivo povezana z objektivnim, nespremenljivim biološkim dejstvom, da mati otroka rodi. Skladno z namenom, ki jo pravica zasleduje se izkaže neločljiva vezanost na opredelilno lastnost matere kot ženske in je tako priznana načeloma samo materi/ženski, ne pa očetu/moškemu. Pa vendar slednje ne predstavlja neenakopravne obravnave (v skladu s 5. členom ZSDP-1 je mati edina upravičenka do materinskega dopusta in samo v izjemnih (zakonsko določenih) primerih ga lahko izrabi oče otroka, eden od starih staršev otroka oziroma druga oseba). Pravica do materinskega dopusta je namenjena zagotavljanju varnosti in zdravja matere in otroka ter je tako izkazan stvarno utemeljen razlog (pred in poporodna oskrba matere kot tudi nega in varstvo novorojenčka vključno z dojenjem v prvih mesecih življenja). 24 Kot starševski dopust je štelo obdobje prejemanja denarnega nadomestila za čas porodniškega dopusta, ki je v matičnem zakonu ZDPre zajemal nadomestilo plače za čas dopusta ob rojstvu otroka, dopusta za nego ter varstvo otroka in daljšega dopusta za nego in varstvo otroka. 25 Katerega prejemnik je bil tožnik. 26 Od prevzema skrbi (1. 12. 1994) pa vse do otrokovega prvega leta. 27 Direktiva Sveta 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (UL L 6, 10.1.1979), cilj katere mora nenazadnje zasledovati tudi ZPIZ-2. 28 ZPIZ-1 ali ZPIZ-2 oz. ZDPre ali ZSDP oz. ZSDP-1. 29 Da je potrebno tožeči stranki, upoštevajoč drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2, upoštevati znižanje starostne meje tudi zaradi varstva otroka v prvem letu njegove starosti.