Jedro

V odločbi ni opisa celotnega relevantnega dejanskega stanja, niti navedbe konkretnih pravnih določil, ki jih je tožen stranka uporabila, zato v odločbi manjkajo razlogi, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali izdajo odločbe z izpodbijano vsebino.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi obvestilo Vrtca A. o uvrstitvi na čakalni seznam št. 602-120/2013 z dne 10. 4. 2013 v zvezi z odločbo Sveta Vrtca A. št. 602-132/2013 z dne 9. 5. 2013 ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim izpodbijanim aktom - obvestilom Vrtca A. o uvrstitvi na čakalni seznam, št. 602-120/2013 z dne 10. 4. 2013, je tožena stranka odločila, da tožničin otrok B.B. (v nadaljevanju: otrok), voden pod šifro ..., ni sprejet v vrtec in je uvrščen na čakalni seznam otrok letnika rojstva 2012, z doseženim skupnim številom točk 10 na podlagi kriterija „- otrok ima vsaj z enim od staršev stalno bivališče v občini Kamnik oziroma ima vsaj eden od staršev tujcev v Občini Kamnik začasno bivališče in je zavezanec za dohodnino v RS“, navedenega pod zap. št. 1 izmed skupno sedmih kriterijev, ki so podrobneje navedeni v nadaljevanju pod zap. št. 2 do 7, po katerih pa tožnici ni bila priznana nobena točka. Zaključno tožena stranka navaja, da starši lahko zaradi nepravilnega upoštevanja kriterijev v 15 dneh po vročitvi obvestila z navadno poštno pošiljko vložijo ugovor na naslov tožene stranke, s pripisom „za Svet vrtca“.

Drugostopenjski organ je ugovor tožnice zoper obvestilo Vrtca A. o uvrstitvi na čakalni seznam, št. 602-120/2013 z dne 10. 4. 2013, zavrnil kot neutemeljen ob sklicevanju na določila 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ker v zvezi z ugovornimi navedbami ugotavlja, da je za zagotavljanje novih kapacitet v vrtcih in s tem izpolnjevanje 10. člena ZVrt odgovorna lokalna skupnost, ne pa tožena stranka. Glede točkovanja na podlagi kriterijev iz Pravilnika drugostopenjski organ meni, da je bila tožničina vloga pravilno ovrednotena z 10 točkami na podlagi kriterija, da ima otrok z vsaj enim od staršev stalno bivališče v občini Kamnik, odločitev prvostopenjskega organa z vidika uporabe kriterijev pa je v skladu z določili Pravilnika v smislu 7. odstavka 20.b člena Zakona o vrtcih (ZVrt, Uradni list RS, št. 100/05 in nadaljnji) in 3. odstavka 19. člena Pravilnika o sprejemu otrok v vrtec – v javni vrtec Antona Medveda Kamnik (Uradni list RS, št. 17/11, v nadaljevanju: Pravilnik).

V tožbi tožnica povzema vsebino svojih vlog in opisuje potek postopka v obravnavani sporni zadevi, v kateri toženi stranki očita, da je prezrla odločilno dejstvo, in sicer, da je tožnica študentka, kar je kot odločilni poudarek navedla tudi v ugovoru, pri čemer je z navedbo, da je študentka Višje šole C. implicitno ugovarjala, da njen študentski status kot kriterij pri točkovanju njene vloge ni bil upoštevan. Pojasnjuje še, da je že k svoji vlogi hotela priložiti tudi indeks, iz katerega je razvidno, da je odlična študentka in da je opravila vse izpite v razdobju od 16. 11. 2012 do 8. 4. 2013, vendar ji indeksa ni sprejela delavka tožene stranke ob neposrednem sprejemu njene vloge in vnašanju podatkov v računalnik, četudi se po določilih Pravilnika posebej ovrednoti oziroma točkuje status otrok študentov s 4 točkami. Kljub temu tožnici na podlagi kriterija pod zap. št. 5 tožena stranka ni priznala nobene točke, kot je razvidno iz izpodbijanega obvestila. Tožnica zato meni, da je bilo točkovanje po 5. kriteriju nepravilno, saj je tožnica študentka in kot je razvidno iz njenega indeksa, ki ga v fotokopiji prilaga tudi tožbi, redno opravlja izpite. Zato meni, da so bila določila Pravilnika o točkovanju vlog nepravilno uporabljena, saj naj bi v njenem primeru ne bil pravilno ovrednoten 5. kriterij iz 16. člena Pravilnika, posledično pa sta nepravilna in nezakonita tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski upravni akt, saj je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo – obvestilom v izreku meritorno odločeno, da otrok tožnice ni sprejet v vrtec, temveč na čakalni seznam. S tem pa ji je bilo po mnenju tožnice poseženo v njen pravni oziroma socialno-premoženjski položaj, izkazana pa tudi njena procesna legitimacija, ker je že predhodno bila stranka v postopku izdaje upravnega akta prve in druge stopnje. Sodišču predlaga, da odpravi oba upravna akta prve in druge stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila skupaj z listinami predmetnega upravnega spisa v skladu z določili 1. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), kot tudi v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2013, nasprotuje tožbenim navedbam, da je tožnica kot študentka Višje šole C. s tem uveljavljala svoj študentski status. Vztraja, da je bila vloga tožnice pravilno ovrednotena s pravilnim številom točk v skladu z določili ZVrt in Pravilnika glede na to, da je tožnica v svoji vlogi sama označila, da ne gre za otroka dijakov ali študentov, prav tako pa svoji vlogi ni priložila potrdila o statusu rednega študenta. Zatorej tudi če bi tožnica kadarkoli predložila svoj indeks, to po mnenju tožene stranke ne bi imelo vpliva na odločitev, saj je tožena stranka pri preverjanju tožničine navedbe v ugovoru zoper prvostopenjsko odločitev, da je študentka Višje šole C., pridobila informacijo od kontaktne osebe Č.Č., referentke na Višji šoli C., ki je potrdila, da pri njih izvajajo samo izobraževanje odraslih, ki se izvaja le kot izredni študij. Tožena stranka meni, da glede na to, da tožnica ni vpisana v redni študij, ji točke po kriteriju št. 5 niso pripadale. Sodišču predlaga, da naj zahtevek tožnice v celoti zavrže, oziroma podrejeno, da naj ga zavrne. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2013 smiselno vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in dodatno še podrobneje pojasnjuje okoliščine njene odločitve, da prošnjo za vrtec odda osebno na sedežu vrtca, sedaj tožene stranke. Pri tem se sprašuje, zakaj bi vsi vpisani (redni) študentje le zaradi svojega statusa in ne zaradi prizadevanja za boljšo izobrazbo, imeli prednost pred tožnico, ki ne izkorišča sistema in si sama plačuje šolnino ter se trudi pridobiti višjo izobrazbo, čeprav je trenutno brezposelna in je mati dveh otrok.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po določilih ZUS-1, kot med drugim izhaja iz pravnomočne sodbe in sklepa št. I U 364/2014-8 z dne 7. 3. 2014, štelo, da tožnica s tožbo izpodbija prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravnem interesu tožnice in ne dodatno še posebej drugostopenjski akt, s katerim je bilo v pritožbenem postopku odločeno le o ugovoru tožnice zoper prvostopenjski upravni akt. V obravnavanem primeru je sporna prvostopenjska odločitev tožene stranke, da se tožničina hčerka B.B., ne sprejme v vrtec in se uvrsti na čakalni seznam otrok letnika rojstva 2012 na podlagi doseženega števila 10 točk, doseženih zgolj na podlagi prvega kriterija (da ima otrok z vsaj enim od staršev stalno bivališče v občini Kamnik) izmed sedmih predpisanih kriterijev iz 1. odstavka 16. člena Pravilnika, pri čemer med strankama ni sporno dejstvo, da je bila tedaj tožnica študentka Višje šole C., saj temu tožena stranka ne oporeka v odgovoru na tožbo, četudi niti v pritožbenem postopku tožnici niso bile priznane dodatne 4 točke na podlagi kriterija iz 5. točke 1. odstavka 16. člena Pravilnika, kar šele v odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje s stališčem, da iz razloga, ker se na Višji šoli C. izvaja izključno izredni študij, zatorej tožnici sploh ne pripadajo dodatne 4 točke po kriteriju iz 5. točke 1. odstavka 16. člena Pravilnika (češ da ni vpisana v redni študij). Ker pa se do tega pritožbenega ugovora, ki ga je tožnica uveljavljala že v svojem ugovoru zoper sporno prvostopenjsko odločbo, v drugostopenjski odločbi tožena stranka sploh ni opredelila v skladu z določilom 2. odstavka 254. člena ZUP, po katerem se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse (bistvene) pritožbene navedbe, je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), saj zaradi navedene kršitve pravil postopka iz 2. odstavka 254. člena ZUP pravilnosti drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče še pripominja, da je tudi sicer obrazložitev, ki sta jo podala oba organa prve in druge stopnje v zadevnem upravnem postopku, sama po sebi nezadostna, materialnopravno stališče, ki ga je tožena stranka v zvezi z uporabo in ovrednotenjem kriterija po 5. točki 1. odstavka 16. člena Pravilnika pa materialno-pravno zmotno, saj nima podlage v predpisih, ki urejajo področje višješolskega in visokošolskega študija v Republiki Sloveniji (glej zlasti 37., 38., 39., 41. in 46. ter 47. člen Zakona o višjem strokovnem izobraževanju ter Zakona o visokem šolstvu). Po določilu 2. točke 1. odstavka 214. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 20.a člena ZVrt mora obrazložitev obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze. V izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu so sicer vsebovani podatki o številu doseženih točk za tožničinega otroka in navedbo kriterijev, ki so bili upoštevani v tožničinem primeru in na podlagi katerih je bilo doseženo skupno število točk ter kriterije, ki mu niso prinesli nič točk. Ta dejstva so bistvena v smislu 2. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, vendar že iz narave stvari izhaja, da mora obrazložitev negativne odločbe glede vpisa otroka v vrtec obsegati tudi podatke o številu razpoložljivih mest ter najnižje število točk, ki zadošča za sprejem otroka v vrtec. Ta dejstva pa v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe niso navedena, prav tako tudi ne v drugostopenjski odločbi, ki je bila izdana v pritožbenem postopku na podlagi tožničinega ugovora zoper prvostopenjsko odločbo. Sodišče še pripominja, da obrazložitev ne obsega tudi nobene pravne podlage, razen v uvodu odločbe, ki določa predpise o pristojnosti. Po določbi 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP mora namreč obrazložitev odločbe zajemati tudi navedbe določb predpisov, na katere se odločba opira. Če v odločbi ni opisa celotnega relevantnega dejanskega stanja, niti navedbe konkretnih pravnih določil, ki jih je tožena stranka uporabila, v odločbi manjkajo tudi razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo.

Sodišče je iz navedenih razlogov, ker je spoznalo, da v postopku pred izdajo izpodbijanega dokončnega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2: Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se prisodijo stroški tožniku v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, kakor tudi v primeru, če je sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. Vendar v konkretnem povrnitve primeru stroškov ni zahtevala tožnica, ki je s tožbo uspela, temveč tožena stranka. Zato je sodišče v skladu s citiranim določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 njen zahtevek zavrnilo, ker je neutemeljen in nima opore v citiranem določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1.