Jedro

Lojalnost pravnih prednikov tožnika bi bila izkazana, če bi v upravnem postopku dokazano, da sta sodelovala v protifašistični koaliciji ali bi bila internirana zaradi verskih ali drugih razlogov. To so kriteriji, ki izhajajo iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 6. 10. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se ZZ in BB po Zakonu o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž) nista štela za jugoslovanska državljana. Toženec v obrazložitvi izpodbijane odločbe pritrjuje ugotovitvi organa prve stopnje in navaja, da gre v konkretnem primeru za avtohtona prebivalca V, ki sta nemške narodnosti, kar še dodatno potrjuje dejstvo, da sta optirala za nemški Reich. Imenovana sta tudi vpisana v seznamu optantov, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije in je v izvirni nemški evidenci optanov (Verzeichnis der Volks und Reichsdeutschen Umsiedler). Zgodovinsko izkazano v zvezi s tem je, da so za nemški Reich lahko optirale le osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator, na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti (folksdojčerje) in te osebe so tudi po samem zakonu pridobile nemško državljanstvo. V obravnavanem primeru torej ni sporno, da sta bila BB in ZZ nemške narodnosti, sporno tudi ni dejstvo, da sta živela izven takratne Jugoslavije pred 4. 12. 1948, ko je bila uveljavljena novela 2. odstavka 35. člena ZDrž. Tako po mnenju toženca okoliščina, da sta bila imenovana izseljena in da nista odšla prostovoljno v tujino, za konkretni primer ni relevantna. Prvostopni organ je v obrazložitvi svoje odločbe izrecno navedel in izčrpno obrazložil, da je pri tem uporabil in soočil podatke Arhiva RS iz izvirne nemške evidence optantov ter izjave tožnika in priče. Po mnenju toženca je tudi pravilno ocenil ponujene dokaze v zvezi z lojalnostjo zakoncev ZZ in BB pred in med vojno. Tožnik je v zvezi s tem ponudil svojo izjavo in izjavo priče, ki jih prvostopni organ natančno povzema, zato je v zvezi s tem neutemeljen ugovor, da prvostopni organi ni ocenil in upošteval dokaze, ki jih je predlagala stranka, saj je v obrazložitvi svoje odločbe soočil arhivske dokaze z nasprotnimi dokazi, ki jih je predlagala stranka. Na podlagi navedenega je prvostopni organ tudi podal dokazno oceno, ki jo je dovolj in razumljivo obrazložil. Prvostopni organ je tako po oceni toženca glede na predložene dokaze utemeljeno zaključil, da niso dovolj prepričljivi niti konkretni, da bi lahko stranka z njimi izpodbila domnevo o nelojalnosti njegovih pravnih prednikov. Tudi Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 20. 3. 1997 meni, da gre za ugotavljanje takšnih okoliščin, ki so po takrat veljavnih predpisih zaradi določenih ravnanj oseb nemške narodnosti med vojno izrecno izključevale podržavljanje premoženja tem osebam. Takšnih konkretnih okoliščin pa tožnik ni izkazal, zato je prvostopni organ po presoji toženca pravilno zaključil, da s predloženimi dokazi ni bila izpodbita domneva nelojalnosti BB in ZZ.

Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da sta tako organ prve stopnje kot toženec iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju oziroma sta nepravilno ocenila dokaze, ki jih je predlagal in navedel tožnik. Tožnik res ni predložil dokazov za katerega izmed kriterijev, ki jih navaja toženec, da bi izpodbil domnevno nelojalnosti BB in ZZ (sodelovanje v protifašistični koaliciji, internacija oseb zaradi verskih ali drugih razlogov), saj so ti kriteriji preozki in prestrogi. Dokazano je: da stari oče tožnika CC in oče tožnika UU nista hotela in tudi nista prevzela posestva Slovencev; da se je stari oče hotel vrniti v D in da je napisal pismo visokemu italijanskemu komisarju v T, v katerem je navedel, da se ne strinja s preselitvijo, zaradi česar je bil nekaj tednov celot priprt; njegov sin UU je bil pozvan od nemške okupacijske oblasti v E, da ji mora glede na to, da ni prevzel nobene kmetije, izročiti konja, ki ga je pripeljal s seboj iz A, ki bo razporejen na kakšno kmetijo. Navedeni dokazi imajo po mnenju tožnika nedvomno določeno dokazno vrednost in dokazujejo, da je bila celotna družina lojalna do Slovencev, saj sta stari oče in oče tožnika odkrito nasprotovala načrtovanemu nacističnemu genocidu in raznarodovalni politiki ter razseljevanju Slovencev. Po mnenju tožnika so ta dejstva ob upoštevanju ostalih dejstev in okoliščin, na katere je tožnik opozoril v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, dovolj tehtna in prepričljiva, zato zakonska domneva o nelojalnosti njegovih starih staršev iz 2. odstavka 35. člena ZDrž ne obstoji ali pa je vsaj močno vprašljiva. Stari starši tožnika in njihovi otroci namreč niso bili politično aktivni, nihče ni bil član Kulturbunda ali kakšne druge politične organizacije. Prav tako nista zapustila teritorija Jugoslavije pred koncem vojne, kar bi verjetno storila, če bi bila nelojalna in politično aktivna ter se sovražno obnašala do Slovencev, temveč sta počakala konec vojne in bila izgnana proti svoji volji šele meseca oktobra 1945 kot osebi nemške nacionalnosti. Izgnana pa nista bila zaradi kakšnega sovražnega delovanja zoper interese narodov in države FLRJ, temveč izključno zaradi tega, ker sta bila osebi nemške manjšine. Zaradi tega se tožnik ne strinja z oceno toženca, da dejstvo, da sta bila izgnana in da nista prostovoljno odšla v tujino, v konkretnem primeru ni pravno relevantno. Tudi to dejstvo je pravno zelo pomembno in ga je treba upoštevati kot dokaz, da nista bila nelojalna in da se nista sovražno obnašala do Slovencev, ker bi sicer že pred koncem vojne zapustila teritorij Slovenije in se na ta način izognila kaznovanju, ki je doletelo tiste, ki so sovražno delovali. Zaradi tega samo opcija za nemški Reich in pripadnost nemški manjšini še ne moreta biti dokaz za obstoj zakonske domneve o sovražnem delovanju oziroma o nelojalnosti, če tej nasprotujejo drugi dokazi. Sicer pa tožnik še vedno vztraja tudi pri vseh svojih pritožbenih navedbah zoper odločbo organa prve stopnje v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I 23/93 z dne 20. 3. 1997, ki sicer dopušča izpodbijanje domneve o nelojalnosti, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom. Po stališču tožnika je domneva o nelojalnosti vseh oseb nemške narodnosti diskriminatorna, možnost izpodbijanja te domneve z obrnjenim dokaznim bremenom pa v nasprotju z vsemi mednarodno priznanimi in veljavnimi načeli in normami, ki veljajo v civiliziranih, pravnih in demokratičnih državah. Upravni organ bi zato moral dokazati nelojalnost in sovražno delovanje posameznika, ne pa obratno. Tožnik v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, je prijavilo udeležbo v tem postopku z dopisom št. ... z dne 6. 10. 2005. Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V spornem primeru gre za ugotavljanje državljanstva za potrebe denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I in nadalj.). Državljanstvo se v skladu z navedeno določbo ZDen ugotavlja po ZDrž (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48). V obravnavanem primeru ni sporna ugotovitev toženca in pred tem organa prve stopnje, da sta se BB roj. 25. 1. 1880 in ZZ roj. 20. 12. 1880 na dan uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), to je 4. 12. 1948, nahajala v tujini in tudi ne, da sta bila nemške narodnosti. Je pa med strankami sporen tretji pogoj in sicer pogoj, ki se nanaša na lojalnost oziroma nelojalnost imenovanih. Določba 3. odstavka 63. člena ZDen tudi po presoji sodišča določa zakonsko domnevo, po kateri je, ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in odsotnost ob uveljavitvi novele ZDrž dne 4. 12. 1948) podan razlog nelojalnega ravnanja zoper interese države FLRJ in njenih narodov. Uporaba navedenih predpisov je bila tudi predmet presoje Ustavnega sodišča RS, ki je presodilo, da določbe 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen niso v neskladju z ustavo (odločba opr. št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, Uradni list RS, št. 23/97).

Zakonska domneva o nelojalnem ravnanju za posamezne pripadnike nemškega naroda z državljanstvom nekdanje Kraljevine Jugoslavije, je izpodbojna zakonska domneva, ki posamezniku omogoča, da z vsemi dokaznimi sredstvi, ki obstojijo, dokazuje nasprotno. Dokazno breme je na stranki, ki zakonsko domnevo izpodbija. Po proučitvi izpodbijane odločbe, tožbe in predloženih upravnih spisov tudi sodišče meni, da tožnik zakonske domneve o nelojalnosti njegovih pravnih prednikov ni izpodbil. Tožnik bi bil pri tem uspešen le, če bi ponudil navedbe in dokaze o ravnanjih, ki bi izpričevali lojalnost ZZ in BB do slovenskega naroda oziroma če bi dokazal obstoj okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale zakonski domnevi o nelojalnosti imenovanih. Tožnikove navedbe, s katerimi hoče dokazati, da so bili njegovi stari starši žrtve tedanjega režima, ker so se morali preseliti iz D v okolico K, po vojni pa so bili tudi izgnani v Avstrijo, niso relevantne za dokazovanje lojalnosti oziroma s takimi navedbami ne more ovreči zakonske domneve o nelojalnosti ZZ in BB. Zgodovinsko dejstvo je, da so se kočevski Nemci ob koncu leta 1941 začeli preseljevati (iz D po podatkih Arhiva Republike Slovenije v jeseni 1941 in v začetku leta 1942) na območje in sicer na domove predhodno izgnanih Slovencev in to na poziv nemških okupatorjev. Na to odločitev ne morejo vplivati okoliščine, ki jih je tožnik kot pomembne dokaze o lojalnosti imenovanih navajal že v upravnem postopku, ponavlja pa jih tudi v tožbi, in sicer, da stari oče tožnika CC in oče tožnika UU nista hotela prevzeti posestva Slovencev. Stari oče se hotel vrniti nazaj v D, zato naj bi visokemu italijanskemu komisarju v T napisal tudi pismo, v katerem je navedel, da se ne strinja s preselitvijo, zaradi česar naj bi bil celo nekaj tednov priprt, nemške okupacijske oblasti pa naj bi jim zaradi neprevzema posestva celo odvzele konja. Navedene okoliščine tudi po oceni sodišča ne predstavljajo dokazov, ki bi izpričale lojalnost ZZ in BB v smislu 2. odstavka 35. člena ZDrž. Lojalnost pravnih prednikov tožnika bi bila izkazana, če bi v upravnem postopku dokazano, da sta sodelovala v protifašistični kaoliciji ali bi bila internirana zaradi verskih ali drugih razlogov. To so kriteriji, ki izhajajo iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji, ne pa kriteriji, ki bi jih določil toženec, kot to zmotno izhaja iz tožbe. Okoliščine, ki jih navaja tožnik (pisanje visokemu italijanskemu komisarju o nasprotovanju preselitvi, nasprotovanje prevzemu posestva itd.) bi lahko kazale le upiranju preselitvi, to pa po mnenju sodišča še ne predstavlja tudi upiranja okupatorju in splošnim ciljem okupatorja, temveč le enemu od ciljev, ki se je nanašal na razmerje med nacistično Nemčijo in fašistično Italijo.

Ker tožnik po obrazloženem ni izpodbil zakonske domneve o nelojalnosti svojih pravnih prednikov in ker sta bila ZZ in BB nemške narodnosti in sta ob uveljavitvi novele ZDrž živela v tujini, so bili tako tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za odločitev organa prve stopnje, ki mu je pritrdil tudi toženec, da se pravna prednika tožnika po ZDrž nista štela za jugoslovanska državljana.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.