Jedro

Po določbi 31. člena ZDen se lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču vzpostavi v korist tistega imetnika pravice uporabe, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno. Vzpostavitev lastninske pravice v korist njegovih pravnih naslednikov po navedeni določbi ni možna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo občine, s katerim je bil zavržen njegov zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem nezazidanem stavbnem zemljišču parc.št. 203/2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč .... Po njegovi smrti je navedeno zemljišče dedovala ..., na podlagi sklepa o dedovanju po pokojni ... pa je pridobil pravico uporabe na tem zemljišču tožnik. Tožena stranka se sklicuje na 31. člen zakona o denacionalizaciji (ZDEN), po katerem je možna vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem zemljišču v korist upravičenca, ki ima na tem zemljišču pravico uporabe ter na določbo 1. odstavka 9. člena ZDEN, ki določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3, 4, in 5. člena ZDEN, torej prejšnji lastniki podržavljenega premoženja, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.1.1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V korist pravnih naslednikov prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja, ki so pravico uporabe pridobili z dedovanjem torej vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem premoženju ni možna.

Tožnik v tožbi enako kot v pritožbi navaja, da je pravni naslednik nacionaliziranega premoženja in sicer pravice uporabe na nacionaliziranem zemljišču in kot tak upravičene do denacionalizacije po 60. členu zakona. Stališče tožene stranke, da ni upravičenec, je tudi v nasprotju s 15. členom ZDEN.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča. Ni sporno, da je navedena parcela bila podržavljena na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ št. 52/58). Na podlagi dedovanja je pravico uporabe na tem zemljišču pridobil tožnik. Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen ZDEN). Lastninska pravica se torej vzpostavi na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen citiranega zakona in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način določen v zakonu. Drugi kriterij pa je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja. Citirane zakonske določbe so torej podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča (1. odstavek 67. člena ZDEN). Tožnik pa to ni, ker je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobil z dedovanjem. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na 15. člen navedenega zakona. Po določbi 1. odstavka navedenega člena je namreč postavljeno le splošno pravilo, da so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi. To pomeni, da je tožnik kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca, upravičen za vložitev predloga v postopku denacionalizacije, vendar zaradi tega še ni tudi upravičenec do denacionalizacije po 31. členu, saj je to samo oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Eno so torej upravičenci do denacionalizacije in drugo osebe, ki so v primerih kot to določa zakon, upravičene za vložitev zahteve.

Ni torej utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral biti uveden denacionalizacijski postopek in vzpostavljena lastninska pravica v korist tožnika kot univerzalnega pravnega naslednika bivšega lastnika. Ker zakon vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže na pravico uporabe denacionalizacijskega upravičenca, ni mogoča širša razlaga te določbe v korist njegovih univerzalnih pravnih naslednikov. V preteklosti se je namreč pravica uporabe na stavbnih zemljiščih prenašala ne samo na univerzalne pravne naslednike, ampak tudi na singularne pravne naslednike. Med ožjimi družinskimi člani je bila pravica uporabe ves čas v pravnem prometu (21. člen zakona o stavbnih zemljiščih - Uradni list RS, št. 18/84, 18. člen zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72 in 5. člen zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, Uradni list SFRJ, št. 77/68). Do uveljavitve zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja pa pravni promet pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ni bil omejen. Od prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča se je tako pravica uporabe v preteklosti prenešala na različne načine. Vprašanja lastninjenja na navedene načine pridobljenih stavbnih zemljišč pa ZDEN ni uredil, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka, ki navaja, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po ZDEN, urejal drug zakon.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiški predpis.