Jedro

Ne gre za spremembo obtožbe, če državni tožilec v abstraktnem opisu dejanja doda nevarnost orodja, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, oslabljenost oškodovančevega dela telesa in prizadetost njegove zunanjosti. Za spremembo obtožbe gre le, če s konkretizacijo dejanskih okoliščin (da je lopata nevarno orodje in da ima oškodovanec brazgotino na čelu kot trajno prizadetost njegove zunanjosti) spremeni dejanski opis.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni B.P. je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu B.P. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da je državno tožilstvo na glavni obravnavi 20.12.2006 spremenilo obtožni predlog v škodo obsojenca „v nasprotju z zakonom“, ker je podatke, zaradi katerih je spremenilo obtožbo, imelo že pred vložitvijo obtožnega predloga. V opisu dejanja ni navedeno, zakaj je rana na čelu oškodovanca lahka telesna poškodba, saj ni podatka o trajanju zmanjšanja njegove zmožnosti za delo in dejanje ni časovno opredeljeno, zato opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Sodišče zmotno označuje L.S. kot pričo, saj je obsojenec. Sodba nima razlogov, zakaj šteje lopato za nevarno orodje. Za ugotovitev sodišča, da obsojenec v danem položaju ni mogel vreči lopate, ni nobenega dokaza in je zaključek sodišča nestrokoven. Mnenje sodnomedicinskega izvedenca o nastanku poškodbe oškodovanca se ne sklada z izpovedbami prič, zato ni pojasnjeno, kako je prišlo do poškodbe in ni izključeno, da po naključju. Sodišče ni ugotavljalo, ali je lopata nevarno orodje, napačno je ocenilo verodostojnost L. in M.S., zato obstaja precejšen dvom o odločilnih dejstvih. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje pred drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da ta ne pove, katere določbe zakona naj bi bile kršene s spremembo obtožnega predloga; te navedbe se lahko presoja v okviru vprašanja, ali je bila s tem kršena obsojenčeva pravica do obrambe. V tem primeru je državno tožilstvo dopolnilo opis le z zakonskimi znaki, ne pa z novimi dejanskimi okoliščinami, zato obsojenčeve možnosti za obrambo niso bile spremenjene. Za opis v izreku sodbe zadošča navedba, da je bila zaradi poškodbe oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ta čas pa se v obrazložitvi lahko natančneje opredeli. Ostale navedbe zahteve uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva zagovornika ni določna o tem, katere določbe zakona naj bi bile prekršene z domnevno nezakonito spremembo obtožnega predloga. ZKP nima določb, da sodišče ne sme dovoliti spremembe obtožbe, če je tožilec že ob vložitvi obtožnega akta vedel za okoliščine, s katerimi spreminja ali dopolnjuje obtožni akt, pa jih ob sestavi obtožbe ni upošteval. Zahteva očitno razlaga določbo prvega odstavka 344. člena ZKP tako, da sme tožilec na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico ali predlagati prekinitev glavne obravnave, da pripravi novo, samo, kadar izvedeni novi dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožnem aktu. Taka razlaga teh določb je zmotna; ni v nasprotju z njimi, kadar državno tožilstvo spremeni obtožbo na glavni obravnavi, ker je vsebino ali pomen sicer poznanega dokaza drugače ocenilo kot ob vložitvi obtožnega akta. Sodišče zato ne more zavrniti spremembe obtožbe, če je spoštovana objektivna in subjektivna identiteta obtožbe in sprememba ne pomeni zlorabe pravic tožilca, mora pa obdolžencu omogočiti neokrnjeno pravico do obrambe pred spremenjeno obtožbo.

V obravnavanem primeru je državno tožilstvo na glavni obravnavi dne 20.12.2006 spremenilo obtožbo tako, da je v abstraktnem opisu dejanja pod točko 1. obtožnega predloga dodalo kvalifikacijo orodja, da je bilo nevarno, poleg začasne zmanjšane zmožnosti za delo je dodalo še dve posledici, to je začasno oslabitev oškodovančevega dela telesa in prizadetost njegove zunanjosti, v konkretnem delu opisa pa je dodalo posledico, da je z nastankom brazgotine na desni strani čela trajno prizadeta oškodovančeva zunanjost, za gradbeno lopato pa ponovilo besedilo zakona, da je lopata orodje, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Z dodajanjem zakonskega besedila o nevarnem orodju, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, o oslabljenosti oškodovančevega dela telesa in prizadetosti njegove zunanjosti, načeloma ni mogoče spremeniti obtožbe, razen če tak dodatek ne pomeni istočasno tudi konkretizacijo, torej tudi dejansko okoliščino, saj besedilo kazenskega zakona, ki določa znake kaznivega dejanja, ni nujna ali po zakonu obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu ali v sodbi. Tak pomen imajo dodatki v konkretnem opisu, v obravnavanem primeru, da je lopata nevarno orodje in da ima oškodovanec brazgotino na čelu kot trajno prizadetost njegove zunanjosti. Zagovornik je po spremembi obtožbe zahteval preložitev obravnave za tri dni zaradi priprave obrambe, zato je sodnica preložila nadaljevanje obravnave na 24.1.2007, torej za več kot en mesec. Na tem naroku obramba ni ugovarjala, da ni imela možnosti za pripravo obrambe ali da je državno tožilstvo zlorabilo svoje pravice ali da je s spremembo kršena objektivna identiteta prvotne obtožbe. Tega tudi ne uveljavlja zahteva, zato Vrhovno sodišče nima pomislekov v pravilnost stališča sodišč prve in druge stopnje, da je bila sprememba obtožbe zakonita.

Neutemeljena je trditev zahteve, da v izreku sodbe dejanje ni časovno opredeljeno; opis v izreku sicer pomotoma trdi, da je bilo storjeno 21.6.2006, napaka v letnici pa je bila odpravljena s popravnim sklepom. Sicer pa je zmotno stališče zahteve, da opis dejanja, ki ne navaja časovne opredelitve, zgolj iz tega razloga ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

V opisu dejanja v izreku sodbe res ni navedeno trajanje oškodovančevega zmanjšanja delovne zmožnosti, je pa ta podatek (14 dni) naveden na deveti strani sodbe. Ker daljše ali krajše trajanje manjše delovne zmožnosti ni bistveno za obstoj kaznivega dejanja, časovna neopredeljenost te okoliščine ne pomeni, da ta zakonski znak ni uresničen. Vrhovno sodišče torej zavrača očitek zahteve, da obsojenčevo dejanje, kot je opisano v sodbi, nima vseh znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena KZ.

Sodišče je pravilno označilo L.S. kot pričo, saj je bil kazenski postopek zoper njega že v začetku aprila 2004 pravnomočno končan s sodbo o kaznovalnem nalogu z dne 26.3.2004. V kazenskem postopku zoper obsojenca je bil zaslišan kot priča, ne pa kot obdolženec.

S trditvijo, da sodba nima razlogov o tem, zakaj šteje gradbeno lopato za nevarno orodje, zahteva smiselno uveljavlja kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Očitek pa ni utemeljen, saj ima sodba razloge o tem v drugem odstavku na deseti strani.

Ostale navedbe zahteve (da sodišče ne bi smelo samo sklepati o tem, ali je obsojenec glede na svoj položaj lahko vrgel lopato ali ne, da ni razjasnjeno, kako je prišlo do poškodbe oškodovanca, da ni ugotovljeno, ali je gradbena lopata nevarno orodje in da je zmotno ocenilo verodostojnost L. in M.S.) uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker je Vrhovno sodišče spoznalo, da zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v postopku z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, kot sta jih ugotovili sodišči v rednem postopku ter zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala kršitev kazenskega zakona in več kršitev kazenskega postopka.