Jedro

Etažni lastniki so aktivno legitimirani za izterjavo plačil v rezervni sklad, kar narekuje vsem ali samo enemu od njih, da zahteva vplačilo v rezervni sklad od neplačnika. Le če so etažni lastniki na upravnika prenesli svoje materialnopravno upravičenje terjati plačilo sredstev v rezervni sklad, tj. pravico, da v svojem imenu zahteva plačilo terjatve, na podlagi česar lahko nastopa kot stranka v postopku, je podana njegova aktivna legitimacija.

Skrbnik zapuščine ima položaj začasnega zastopnika, ki je postavljen za zastopanje dedičev ex lege in ni njihov pooblaščenec (pogodbeni zastopnik).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in pritožbi tožencev zoper sodbo zavrnejo in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo prvim trem tožencem naložilo, da vsak izmed njih plača tožeči stranki 47,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2005 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji ti toženci plačajo vsak še 4.684,48 EUR z obrestmi od 11. 7. 2005 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da na račun rezervnega sklada vsak plača 58,37 EUR z obrestmi (II. točka izreka). S sklepom pa je zoper odločilo o pravdnih stroških, in sicer, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženki 653,71 EUR z obrestmi (I. točka), enak znesek stroškov tudi drugemu tožencu (II. točka), tretji toženki 394,31 EUR z obrestmi (III. točka), petemu tožencu 131,87 EUR z obrestmi (IV. točka), šesti toženki pa 271,18 EUR z obrestmi (V. točka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno obrazložilo funkcijo skrbnika zapuščine, čigar naloga je skrb in upravljanje s premoženjem, ki predstavlja zapuščino. Začasno upravljanje z zapuščino, kar je bistvena naloga skrbnika, predstavlja tudi skrb za plačevanje stroškov stanovanja. Skrbnica zapuščine po pokojni A. P. je veljavno podpisala oba sporna sporazuma o ugotovitvi višine dolga. Ni nastopala kot neupravičeni pooblaščenec, pač pa kot zakoniti zastopnik na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča. S sporazumom dana pripoznava dolga predstavlja pretrganje zastaranje in bi ga moralo sodišče upoštevati pri presoji, ali je vtoževana terjatev zastarala. Nadalje pritožba opozarja, da so toženci popolnoma nesubstancirano in pavšalno prerekali vtoževano terjatev. Navajali so le, da bi morali biti toženi vsi potencialni dediči po pokojni, drugim trditvam niso konkretno ugovarjali. Sama je trdila, da je stroške dobaviteljev plačala s svojimi sredstvi. Če stroškov ne bi založila iz lastnih sredstev, bi dobavitelji prenehali z dobavo svojih storitev. Glede zahtevka na plačilo sredstev rezervnega sklada navaja, da je utemeljen in tudi pravilno oblikovan. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Prvi trije toženci v pravočasnih pritožbah opozarjajo, da je tožeča stranka svojo terjatev utemeljevala z računi in izpiskom iz knjigovodske evidence, ki pa predstavljajo le dokaz, ki ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage o tem, kakšna je podlaga za njihovo izdajo. Brez navajanja konkretnih dejstev o tem, se sodišče ne more sklicevati na dokaze. Tožeča stranka ni konkretizirala svojega zahtevka, zato je nesklepčen. Pri tem se sklicujejo na določene primere iz sodne prakse. Tretja toženka v pritožbi še dodaja, da tožeča stranka od priznanih stroškov upravljanja ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe 11. 7. 2005, saj je račune, s katerimi izkazuje vtoževano terjatev, predložila sodišču šele 22. 11. 2011. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe.

4. Zoper sklep o stroških postopka se v posledici vložitve pritožbe zoper sodbo pritožujeta prvi in drugi toženec. Poudarjata, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo odvetniško tarifo, ko jima ni priznalo stroškov zastopanja za vse naroke in pripravljalne vloge.

5. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožbi tožencev zoper sodbo nista utemeljeni. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo:

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo sredstev v rezervni sklad (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek v tem delu je zavrnjen pravilno. Zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo sredstev na račun rezervnega sklada, je sicer pravilno oblikovan, vendar tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske hiše na naslovu M., ni aktivno legitimirana za vtoževanje sredstev rezervnega sklada. Aktivna legitimacija za izterjavo teh vplačil pripada etažnim lastnikom, ne pa upravniku. Denarna sredstva so skupno premoženje etažnih lastnikov, s katerimi gospodari upravnik (2. odst. 119. člena SPZ). Etažni lastniki so aktivno legitimirani za izterjavo plačil v rezervni sklad, kar narekuje vsem ali samo enemu od njih, da zahteva vplačilo v rezervni sklad od neplačnika. Upravnik nastopa v njihovem imenu in za njihov račun po zakonskem pooblastilu (drugi odstavek 48. člena SZ-1), kar pomeni, da izterjave prispevkov v rezervni sklad ne more opravljati v svojem imenu. Takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije (1). Le če so etažni lastniki na upravnika prenesli svoje materialnopravno upravičenje terjati plačilo sredstev v rezervni sklad, tj. pravico, da v svojem imenu zahteva plačilo terjatve, na podlagi česar lahko nastopa kot stranka v postopku, je podana njegova aktivna legitimacija. Česa takega tožeča stranka v tem postopku ni zatrjevala.

7. V obravnavani zadevi tožeča stranka od prvih treh tožencev zahteva tudi plačilo/povračilo stroškov obratovanja in upravljanja, ki so nastali v zvezi s stanovanjem v večstanovanjski hiši na M.., ki so ga podedovali po pokojni A. P.. Gre za stroške, nastale po smrti pokojne (umrla 2. 4. 1994), za obdobje od junija 1995 do maja 2005. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil med oporočnimi (prvi trije toženci) in zakonitimi dediči (drugi trije toženci) spor o tem, kdo izmed njih bo dedič premoženja pokojne A. P. in kdo bo skrbel za zapuščino. Zaradi težav ob prehodu zapuščine na dediče je bila v zapuščinskem postopku na podlagi 131. člena ZD postavljena začasna skrbnica zapuščine M. P., zaposlena pri pravnem predniku tožeče stranke P., d. o. o., kar je razvidno iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 7. 1999, opr. št. II D 800/94. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so celotno njeno premoženje, kamor sodi tudi sporno stanovanje, podedovali prvi trije toženci kot oporočni dediči (sklep o dedovanju z dne 12. 10. 2010, opr. št. II D 800/94 ), ki so pravi dediči. 8. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek med drugim utemeljevala s trditvami, da je skrbnica zapuščine sklenila dva pisna sporazuma o ugotovitvi stanja dolga (z dne 20. 7. 1999 in 21. 11. 2002), ki se nanašata na (vtoževane) stroške v zvezi s stanovanjem, ki je sodilo v zapuščino po pokojni A. P.. Glede na ugovor tožencev, da je vtoževana terjatev zastarala in da sporazum iz leta 1999 ni bil veljavno sklenjen, je sodišče prve stopnje presodilo, da skrbnica zapuščine ne bi smela skleniti takšnega sporazuma, ki predstavlja pripoznavo dolga. Zavzelo je stališče, da skrbnica zapuščine ni bila upravičeni pooblaščenec za sklenitev sporazuma, ker gre za terjatev v zvezi s spornim stanovanjem, nastalo po smrti pokojne, zato je štelo, da sporazum ni bil sklenjen in ga ni upoštevalo. Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno.

9. Med strankama ni bilo sporno, da se sporazum (op. gre za dva), ki ga je sklenila začasna skrbnica zapuščine, kamor je spadalo sporno stanovanje, vsebinsko nanaša na stroške, nastale po smrti pokojne, saj je pokojna vse stroške v zvezi s stanovanjem, ki so nastali do njene smrti, poravnala. Ni odločilno, da je terjatev/dolg nastal po smrti pokojne; dejstvo je, da je dolg nastajal v zvezi s predmetom, ki sodi v zapuščino. In ker so ob prehodu zapuščine nastale težave, rešene šele s sklepom o dedovanju, je bila postavljena začasna skrbnica zapuščine, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino, kamor je sodilo tudi sporno stanovanje, v zvezi s katerim so nastajali stroški.

10. Pravni posel se skladno z 69. členom OZ lahko sklene tudi po zastopniku. Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega. Skrbnik zapuščine ima položaj začasnega zastopnika, ki je postavljen za zastopanje dedičev ex lege in ni njihov pooblaščenec (pogodbeni zastopnik), kot zmotno razloguje sodišče prve stopnje. Skrbnik zapuščine je dedičev začasni zakoniti zastopnik (2). Začasni skrbnik zapuščine skrbi za zapuščino v interesu vseh dedičev kot celote in zastopa subjekte tega premoženja: pravega dediča, to je tistega, ki bo v sklepu o dedovanju ugotovljen kot dedič. Skrbnik zastopa pravega dediča v tistih premoženjskih razmerjih, ki se tičejo konkretne nepremičnine (3). Po prvem odstavku 131. člena ZD je vloga skrbnika zapuščine, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in da sploh zastopa dediče. Glede na obseg nalog skrbnice zapuščine M. P., opredeljen v sklepu o njeni postavitvi, ki povzema dolžnosti in pravice po ZD, je bila torej skrbnica upravičena kot začasni zastopnik dedičev sklepati oziroma podati izjavo o pripoznavi dolga, izvirajočega iz zapuščine. Sklenitev sporazuma je veljavno pravna pripoznava dolga, saj jo je sklenila zakonita zastopnica, zato odobritev dedičev ni potrebna. Takšna izjava tako zavezuje neposredno zastopanega – prve tri tožence kot dejanske dediče. 11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne presoje sporazuma o ugotovitvi obstoja dolga odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenem ugovoru zastaranja preuranjena. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (364. člen OZ), in tedaj začne teči znova. Pritožba še utemeljeno opozarja (v zvezi s terjatvijo, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni zastarala) na nesubstacirano prerekanje in ugovarjanje tožencev zoper zatrjevana pravno odločilna dejstva – trditve tožeče stranke, da so bili obratovalni stroški, založeni namesto tožencev, plačani iz lastnih sredstev.

12. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tako glede odločilnih dejstev za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja, kot (posledično) glede temelja in višine terjatve. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari sámo ne more odpraviti omenjene pomanjkljivosti (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v okviru trditev pravdnih strank, upoštevaje veljavno pripoznavo dolga, pri čemer ne gre prezreti, da gre za dve časovno določeni izjavi, (ponovno) presodi ugovor zastaranja in se opredeli do vseh trditev o ne zastaranju terjatve. Če bo sodišče ocenilo, da so trditve nepopolne, naj pravdni stranki v okviru 285. člena ZPP pozove k dopolnitvi.

O pritožbah tožencev zoper sodbo

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo stroškov upravljanja, ki so upravnikova lastna terjatev, za obdobje od 12. 7. 2000 do 11. 12. 2001 in januar do april 2004 v skupnem znesku 143,91 EUR. Stroški upravljanja predstavljajo plačilo upravniku za njegovo storitev in delo, zato gre za njegovo lastno terjatev do posameznih etažnih lastnikov stanovanj, ki jih je upravičen zahtevati na pogodbeni podlagi. Iz (pravočasne) trditvene podlage, ki ji toženci niso konkretizirano ugovarjali, izhaja, da tožeča stranka kot upravnica zahteva mesečne stroške upravljanja na podlagi pogodbe o upravljanju, ki so na specifikaciji računov zavedeni. Svoje legitimacije tožeča stranka ni utemeljevala na računih, kot zmotno menijo pritožniki, temveč je z njimi izkazovala utemeljenost višine svoje terjatve. Tožeča stranka je na ugovor tožencev, da terjatev ni specificirana, saj iz izpiska poslovne knjige ni mogoče ugotoviti, na kaj se nanaša, pojasnila, kaj predstavlja njeno terjatev. Po presoji pritožbenega sodišča je s tem podala zadostne trditve o podlagi stroškov upravljanja po vtoževanih računih. Ob odsotnosti ugovornih trditev tožencev glede (ne)izkazane podlage za vtoževanje tega stroška, tožeča stranka ni bila dolžna še dodatno konkretizirati svojih navedb, saj je bil tožbeni zahtevek sklepčen. S pomočjo računov je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo in presojalo, v kakšni višini je tožbeni zahtevek izkazan. Pri tem velja poudariti, da toženci višini stroškov upravljanja/stroškov za storitve, ki jih je tožeča stranka sama opravila, sploh niso opredeljeno ugovarjali. Pritožbeno sklicevanje na posamezne primere iz sodne prakse glede trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank ni utemeljeno, saj dejansko in pravno stanje v njih ni povsem primerljivo s to pravdo.

14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka od teh stroškov upravljanja, ki so zapadli v plačilo pred vložitvijo tožbe, upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 11. 7. 2005, tj. od vložitve tožbe. Toženci so v zamudo prišli skladno z 299. členom OZ najkasneje z vložitvijo tožbe pred sodiščem. Predložitev računov tekom pravde ne pomeni, da so šele tedaj prišli v zamudo. Sicer pa toženci nastopu zatrjevane zamude sploh niso ugovarjali, zato pritožbene navedbe ne morejo pripeljati do drugačne odločitve (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Glede na obrazloženo pritožbi tožencev nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, izdano s posebnim sklepom z dne 13. 11. 2012, v delu, ki se nanaša na prvega do tretjega toženca, zoper katerega sta tudi sicer prvi in drugi toženec vložila (posebno) pritožbo, ter v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (četrti odstavek 165. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka v IV. in V. točki izreka, ki se nanaša na petega in šestega toženca (sprva tožena), je pravnomočna, ker zoper njo ni bila vložena pritožba.

(1) Glej odločbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21. 10. 2010, opr. št. II Cp 2380/2010, z dne 25. 3. 2010, opr. št. II Cp 357/2010, z dne 9. 3. 2011, opr. št. I Cp 3215/2010, in z dne 2. 3. 2011, opr. št. I Cp 4170/2010. Primerjaj tudi Vovk, D.: Izterjava sredstev v rezervni sklad, Pravna praksa 14/2006. (2) Tako Plavšak, N.: OZ s komentarjem, 1. knjiga GV Založba, 2003, str. 423

(3) Glej Zupančič, K., Žnidaršič Skubic, V.: Dedno pravo, Uradni list, 2009, str. 216-218.