Jedro

Tožeča stranka je zamudila 3-dnevni zakonski rok za vložitev pritožbe proti prvostopni odločbi in je zato tožena stranka upravičeno zavrgla njeno pritožbo kot prepozno. Predhodno je namreč začasna zastopnica tožeče stranke, ki ji je bila vročena prvostopna odločba in je bila upravičena do pritožbe zoper to odločbo, pritožbo tudi vložila v 3-dnevnem zakonskem roku. Tožena stranka je njeno pritožbo zavrgla, ker jo ni vložila upravičena oseba (49. člen ZUP). Zoper to odločbo pa začasna zastopnica ni vložila tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.7.1992, s katero je prvostopni organ tožniku odpovedal prebivanje v Republiki Sloveniji (1. točka izreka); odredil, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v 24. urah od vročitve prvostopne odločbe; na območju Republike Slovenije mu je prepovedan ponovni prihod 4 leta od vročitve prvostopne odločbe (2. točka izreka); pritožba zoper prvostopno odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila prvostopna odločba vročena pooblaščenki za vročitve, ki je 3.8.1992 podpisala vročilnico. Iz pravnega pouka prvostopne odločbe izhaja, da je možna pritožba na toženo stranko v 3 dneh od njene vročitve. Tožena stranka meni, da je pritožba proti prvostopni odločbi prepozna. Pritožba je bila poslana toženi stranki dne 24.2.1993. Tožnik pritožbe ni predložil v zakonitem 3-dnevnem roku od vročitve prvostopne odločbe, ampak šele po 6 mesecih. Zaradi tega je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 239. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pritožbo proti prvostopni odločbi zavrgla kot prepozno.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopni organ s svojim sklepom z dne 28.7.1992 neupravičeno postavil za njegovo zastopnico za vročitev odločbe, brez njegove vednosti ali pooblastila ter mimo njegove želje, njegovo ženo. Žena je dne 3.8.1992 pri prvostopnem organu končno prejela prvostopno odločbo. Žena se je dne 4.8.1992 pritožila proti prvostopni odločbi. V tem času se je nahajal v Republiki Makedoniji, s katero so bile pretrgane vse PTT zveze, kot tudi vse potne povezave med Republiko Makedonijo in Republiko Slovenijo. Zato je bila žena prisiljena vložiti pritožbo proti prvostopni odločbi v zakonskem 3-dnevnem pritožbenem roku. Dne 23.1.1993 je žena prejela odločbo tožene stranke z dne 12.11.1992, z odgovorom, da njena pritožba ni vložena po upravičeni osebi. Po prejemu te odločbe je žena večkrat iskala stike z odgovornimi funkcionarji pri toženi stranki, zato da bi rešili ta hud človeški problem, da bi se popravile nastale krivice in preprečilo trpljenje nedolžnih ljudi. Pristojni so ji svetovali, da se mora on osebno pritožiti proti prvostopni odločbi. Dne 23.2.1993 se je pritožil proti prvostopni odločbi. Dne 8.7.1993 je žena prejela izpodbijano odločbo. Tožena stranka je zamolčala dejstvo, da je že dne 7.6.1992 izdala nalog Policijski postaji o njegovem takojšnjem izgonu iz Republike Slovenije, kot nezaželene osebe ter brez odločbe o izgonu, s prisilnim prevozom s policijskim vozilom do mejnega prehoda. Pri tem je tožena stranka grobo kršila človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v 14., 23., 25., 28., 32., 53. in 54. členu ustave Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah ZUP, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), če se ugotovi, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten in da mu osebe, omenjene v 84. členu tega zakona (odrasli člani gospodinjstva, kadar tudi teh ni najti pa hišnik ali soseda, če v to privolita), spisa ne morejo pravočasno izročiti, se spis vrne organu, ki ga je izdal, z navedbo, kje je naslovnik; če ostane prebivališče tistega, ki mu je treba spis vročiti, kljub poizvedovanju neznano, mu postavi organ, ki je spis izdal, začasnega zastopnika po 55. členu tega zakona in temu izroči spis (1. in 2. odstavek 85. člena); če procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika ali je treba opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, ji postavi organ, ki vodi postopek, začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve in je treba izvesti postopek; ta organ sporoči to takoj skrbstvenemu organu, če je postavil začasnega zastopnika komu, čigar prebivališče je neznano, pa razglasi svoj sklep na običajen način; tako kot je določeno v 1. odstavku tega člena, se postavi začasni zastopnik tudi takrat, kadar je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke oziroma njenega pooblaščenca ali zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti; to je treba takoj sporočiti stranki, pooblaščencu oziroma zastopniku. Postavljena oseba mora sprejeti zastopanje; zastopanje sme odkloniti samo iz razlogov, ki so določeni v posebnih predpisih; začasni zastopnik sodeluje samo v postopku, za katerega je izrečno postavljen, in le toliko časa, dokler ne nastopi zakoniti zastopnik ali predstavnik oziroma sama stranka oziroma njen pooblaščenec (1.,3. in 4. odstavek 55. člena). Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno zavrgla tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi kot prepozno na podlagi 1. odstavka 239. člena ZUP.

Tožnikovi ženi je namreč kot tožnikovi začasni zastopnici (sklep prvostopnega organa z dne 28.7.1992 na podlagi 2. odstavka 85. člena, v zvezi s 55. členom ZUP) bila dne 3.8.1992 vročena prvostopna odločba. Glede na citirane določbe ZUP je bila tožnikova začasna zastopnica upravičena do pritožbe proti prvostopni odločbi, kar je tudi storila, saj se je dne 4.8.1992 pritožila. Njeno pritožbo je tožena stranka z odločbo z dne 12.11.1992 zavrgla, češ, da jo je vložila neupravičena oseba (49. člen in 1. odstavek 239. člena ZUP). Kolikor s to odločbo ni bila zadovoljna, bi lahko vložila tožbo v upravnem sporu na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kar pa ni storila.

Tožnik je vložil pritožbo proti prvostopni odločbi 23.2.1993, kar navaja tudi v tožbi, torej prepozno.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Sodišče je zaradi navedenih razlogov zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona.