Jedro

Odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi opr. št. U-I-358/2004, da 1. odstavek 58. člena in 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1 nista v skladu z URS, v kolikor ne zagotavljata pravice do delne pokojnine tudi samozaposlenim, ne pomeni nobenega od desetih, taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. S sklicevanjem na to ustavno odločbo v predlogu za obnovo upravnega postopka ni izkazan obnovitveni razlog, tako da predlog ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 9. 2. 2009 in št.... z dne 7. 4. 2009 ter obnovitev postopka, pravnomočno končanega z odločbama št.... z dne 3. 10. 2007 in št. ... z dne 22. 1. 2008 zaradi pravice do delne pokojnine od 14. 3. 2007 oziroma od 30. 4. 2008. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna, neskladna z ustavno odločbo in uveljavljeno sodno prakso in do nje nepravična. Že tekom postopka na prvi stopnje je izrecno opozorila, da obstajajo med njenim časovno prvo postavljenim zahtevkom in tistim, ki je bil postavljen kasneje, bistvene razlike. Različna sta datuma, od katerih naj bi bila tožnica upravičena do delne upokojitve, starost tožnice je bila ob vložitvi vsakega zahtevka drugačna, njena dosežena delovna doba pa tudi različna. Tožnica je prepričana, da so to dejstva, ki utemeljujejo zahtevek za obnovo postopka in sicer po 1. točki 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Dejstvo je, da je tožnica zahtevo za priznanje pravice do delne starostne pokojnine vložila dvakrat. Prvič dne 14. 3. 2007, drugič pa dne 30. 4. 2008. Toženec je ne glede na v praksi že uveljavljeno ustavno odločbo, opr. št. U-I-358/04 z dne 9. 10. 2006 tožničin zahtevek zavrnil in izdal negativni odločbi. Tako je z odločbo, opr. št. ... z dne 3. 10. 2007 zavrnil tožničino zahtevo, zavrnjena pa je bila tudi pritožba z odločbo št. ... z dne 22. 1. 2008. Tožnica je drugo zahtevo vložila povsem na novo, z zahtevkom, da se ji prizna pravica do delne pokojnine od 30. 4. 2008 dalje. Tudi tokrat je izpolnjevala vse pogoje, bila je starejša, imela je več delovne dobe, zahtevala je delno upokojitev z drugačnim datumom. Nedvomno je torej šlo za spremenjene okoliščine za uveljavljanje osebne, ustavne pravice, ki se je v sodni praksi že priznavala odvetnikom in so bile izdane že za odvetnike ugodne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Konkretno tožnica navaja sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 485/2008 z dne 9. 2. 2010 v primeru odvetnika A.P.. Toženec je drugo zahtevo, s katero je tožnica uveljavljala priznanje pravice do delne starostne pokojnine zavrgel in sicer z odločbo št. ... z dne 12. 5. 2008, pri čemer se je skliceval na to, da je bilo o prejšnji zahtevi že pravnomočno odločeno. Pritožba tožnice je bila zavrnjena. Tožnica je predlagala tudi obnovo postopka, ki je bila v upravnem postopku zavrnjena, sodna odločitev o tem pa je izpodbijana s to pritožbo. Meni, da je bilo s to sodbo kršeno materialno pravo. Tožnici so bile kratene osebne, z delom pridobljene pravice, ki jih priznava Ustava, sprejema in priznava pa jih sodna praksa, ki je tudi postala materialno pravo. Funkcija sodišča je v tem, da sodi in pri tem uporablja različne pravne vire. V konkretnem primeru je sodišče upoštevaje pravne vrednote, pravičnosti in pravne varnosti, razsodilo o življenjski situaciji. Najmanj kar je, sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo ustavnega načela enakega varstva pravic. Glede na uveljavljeno sodno prakso ne bi smelo biti sporno, da je sodna praksa eden od virov prava in če sodna praksa v primerih, kakor je tožničin, priznava pravico do delne starostne pokojnine, potem bi bilo tožničinemu zahtevku treba v celoti ugoditi. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je bila tožnici nedvomno kršena prav ta ustavna pravica, pravica enakega varstva pred zakonom. Če je dozdajšnja sodna praksa taka, da je bilo takim in podobnim zahtevkom ugodeno, se je tožnici zgodila krivica, da njen zahtevek ni bil obravnavan enako kakor identični zahtevki. Ni sporno, da tožnica izpolnjuje pogoje za delno upokojitev in jih je že izpolnjevala v trenutku, ko je vlogo za delno upokojitev vložila prvič in seveda tudi, ko jo je vložila drugič. Tožnica od leta 1970 dalje dela neprekinjeno in od tedaj ji teče delovna doba.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenih dejstvih ter ob pravilni uporabi prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodbo je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je dopustno le, če so izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke. Torej, če se glede na določbo 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja v skladu z 12. oziroma 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) uveljavlja zoper odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva in je izkazan vsaj eden od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov od 1. do 10. točke in če je vložena v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku. Ko le ena od navedenih kumulativno predpisanih predpostavk ni izpolnjena, je potrebno predlog zavreči. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi obnove predsodnega upravnega postopka o zavrnjeni pravici do delne pokojnine, pravnomočno končanega z drugostopenjsko odločbo z dne 22. 1. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 3. 10. 2007. Predmet presoje pa sta odločbi toženca z dne 7. 4. 2009 in 9. 2. 2009, izdani na podlagi predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnica vložila dne 21. 5. 2008. S citiranima odločbama je toženec predlog za obnovo postopka zavrnil z obrazložitvijo, da tožnica v svojem predlogu ne navaja novih dejstev, niti ne predlaga novih dokazov. Takšno odločitev in zaključek toženca je sodišče prve stopnje ocenilo za pravilen in zakonit. Enako kot pred tem toženec, je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni izkazala verjetnega obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Zmotno je stališče tožnice, da naj bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uveljavljeno izredno pravno sredstvo zaradi priznavanja pravice do delne pokojnine v sodni praksi oziroma zaradi ustavne presoje v odločbi št. U-I-358/2004 z dne 19. 10. 2006 (Ur. l. RS, št. 112/2006). Ne glede na to, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v citirani odločbi ugotovilo, da 1. odstavek 58. člena in 2. odstavka 178. člena nista v skladu z Ustavo, v kolikor ne zagotavljata pravice do delne pokojnine tudi samozaposlenim ter hkrati naložilo, da mora Državni zbor Republike Slovenije ugotovljeno neskladje odpraviti v devetih mesecih od izdaje odločbe, citirana ustavno sodna presoje ne pomeni nobenega od desetih, taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da enako velja za sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o priznani pravici do delne pokojnine nekaterim odvetnikom, na katere se sklicuje pritožba. Pravilno pa je tudi stališče, da je pravno irelevantno navajanje spremenjene dejanske podlage s tem, da je tožnica pravico do delne pokojnine v pravnomočno končanem postopku uveljavljala s 14. 3. 2007, v novem postopku na podlagi nove zahteve pa s 30. 4. 2008. Enako velja za starost in dopolnjeno dobo. Tudi po stališču pritožbenega stališča gre za nova dejstva, nastala po končanem postopku, ki se nanašajo na nov datum uveljavljane pravice, drugačno starost in daljšo delovno dobo in ne predstavljajo takšnih starih novih dejstev, ki so obstajala že v času prejšnjega, pravnomočno končanega postopka, ta dejstva pa niso bila znana ali niso mogla biti uporabljena, ker stranka zanje ni vedela ali z njimi ni razpolagala (2. odstavek 261. člena ZUP).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo ustavnega načela enakega varstva pravic, zmotno pa je tudi stališče, da bi bilo treba tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, če sodna praksa v takih primerih, kot je njen, priznava pravico do delne starostne pokojnine. Takšne pritožbene navedbe se nanašajo na redne postopke, ne pa na obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo toženca, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje delne starostne pokojnine, pa tožnica zoper takšno odločbo ni uveljavljala varstva pravic. Ne glede na pravno prakso, že priznane delne starostne pokojnine posameznim odvetnikom, se v konkretnem primeru, ko ne gre za redni postopek, pač pa za obnovo postopka, lahko le ugotavlja, ali so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Ker je sodišče pravilno postopalo in ugotovilo, da pogoji za obnovo postopka v obravnavnem primeru niso izpolnjeni, je pravilno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi obnovilo postopek v zvezi s priznanjem pravice do delne pokojnine. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pred zakonom. Razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je že glede na 158. člen Ustave Republike Slovenije, mogoče izjemoma odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, odločitev sodišča pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.