Jedro

Ker obsojenec in njegov zagovornik nista zahtevala izločitve sodnice iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP ne do konca glavne obravnave in ne v pritožbenem postopku, vložnik tega ne more uspešno uveljavljati šele z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Določbe 427. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da bi lahko tudi stranke z zahtevo za varstvo zakonitosti zahtevale razveljavitev napadene pravnomočne odločbe zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 11.5.2002 obsojenega B.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 224. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu Komunalnemu podjetju znesek 49.000,00 SIT. Po 2. odstavku 105. člena je oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek v enakem znesku, na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP pa obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka - povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu ob določenem posebnem pogoju zapisalo še opozorilo o posledicah neizpolnitve posebnega pogoja, torej da bo pogojna obsodba lahko preklicana in obsojencu določena kazen izrečena, če oškodovancu ne bo plačal zneska 49.000,00 SIT. Pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri kršitev zakona ni izrečno opredelil. Edina zakonska določba, na katero se sklicuje, je 427. člen ZKP.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Vrhovni državni tožilec H.J. meni, da zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

Zahteva ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ker bi morala biti sodnica, ki je odločila o glavni stvari, izločena. Tako stališče utemeljuje z nadaljnjo navedbo, da je sodnica šele po končanem dokaznem postopku oziroma pred koncem glavne obravnave izločila obvestila, ki jih je obsojenec (takrat še osumljenec) dal policiji.

S temi navedbami v zahtevi obsojenčev zagovornik meri na to, da je bil pri sodnici, ki je odločila o glavni stvari pred sodiščem prve stopnje, podan izločitveni razlog po 4.a točki 39. člena ZKP. Po 2. odstavku 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati sodnikovo izločitev zaradi razloga iz 4.a točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če pa je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Obsojenec in njegov zagovornik na tej podlagi izločitve sodnice nista zahtevala ne le do konca glavne obravnave, ampak tudi ne v pritožbenem postopku, zato vložnik tega ne more uspešno uveljavljati šele z zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na to, da je zahtevo za izločitev opustil vložiti v fazi postopka, ko je bilo to še mogoče, je v uveljavljanju te kršitve prekludiran.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje pritožbeno navedbo, ki zadeva izločitev sodnice na navedeni podlagi, zamolčalo. Ta očitek je mogoče razumeti kot zatrjevanje, da je višje sodišče prekršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, ker da ni presodilo vseh navedb pritožbe.

Obsojenčev zagovornik je v pritožbi glede navedene kršitve navedel le, da meni, da bi sodišče moralo prej izločiti obsojenčevo izjavo, ki jo je ta dal policistom. Iz take formulacije v pritožbi ni razvidno, katero procesno kršitev je s tako navedbo sploh uveljavljal. Če se sodišče o tako formuliranem pritožbenem očitku ni izjavilo, s tem ni zagrešilo nobene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavi izpodbijano pravnomočno odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Te določbe pa si ni mogoče razlagati tako, da bi lahko tudi stranke na tej podlagi zahtevale razveljavitev napadene pravnomočne odločbe. V nasprotnem bi to bilo v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP, ki izrečno določa, da zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Ko obsojenčev zagovornik navaja, da se sodba ne opira na trdne dokaze in na podlagi teh ugotavlja, da je obsojenec poškodoval na njegovem avtomobilu nameščene klešče, izpodbija dokazno presojo, ki jo je v napadani sodbo sprejelo sodišče. Enako velja za trditev, da je sodišče izpovedbe prič upoštevalo, kot da gre za očividce, čeprav to niso. Na ta način vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo, da je treba to določbo razlagati tako, da mora vložnik kršitve zakona, na katere se sklicuje, določno obrazložiti, sicer jih ni mogoče preizkusiti. Taka je navedba obsojenčevega zagovornika, da je drugostopenjsko sodišče nedopustno odločilo v obsojenčevo škodo, ki ostaja na ravni posplošenega zatrjevanja.

Zavrniti je treba zagovornikovo navedbo v zahtevi, da je izrek "neprimeren za obravnavanje", torej nesklepčen, ker da v njem ni opisan način storitve kaznivega dejanja. Taka trditev je protispisna, iz izreka je razvidno, da je obsojenec klešče poškodoval z neugotovljenim trdim predmetom tako, da je zlomil del aluminijastega profila klešč in so te zato razpadle na dva dela ter da je s tem klešče uničil. Kolikor pa vložnik zatrjuje, da je sodišče ugotovilo, da so bile stare klešče vredne toliko, kot da bi bile nove, in da je na ta način omogočilo oškodovancu "obogatenje", je treba ugotoviti, da tudi v tem delu zahteva ponuja lastno dokazno presojo tega odločilnega dejstva in na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega B.P. niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni B.P. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma nezahtevno zadevo.