Jedro

Sodišče prve stopnje je prenizko vrednotilo tudi ugotovitve izvedenca glede duševnih bolečin zaradi skaženosti, ko je za to obliko škode prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da je bil tožeči stranki med zdravljenjem odstranjen popek, da ima veliko, večkrat ponavljano postoperativno kožno brazgotino, ki sega čez ves sprednji del trebuha in je tako groba in široka, da jo nikakor ni moč zakriti. Vse to brez dvoma za tožnico predstavlja hudo obliko skaženosti. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je pravična in primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.800,00 EUR in je prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1.300,00 EUR.

Izrek

Pritožbama se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža za znesek 10.155,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2002 dalje in se v tem delu tožbenih zahtevek zavrne.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 50.757,67 EUR (50.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, 757,67 EUR za premoženjsko škodo) z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 4.208,85 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka. V presežku (17.470,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi naprej navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke po postavitvi izvedenca kliničnega psihologa in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Napačno je namreč uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede prekluzije, saj je tožeča stranka predlog za postavitev izvedenca podala že na prvi glavni obravnavi. Nadalje tožeča stranka navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in prisodilo prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zlasti je sporna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je nezgoda tožeči stranki popolnoma uničila življenje. Fizično je popolni invalid, zaradi česar je depresivna. V skladu z načelom enakosti pred zakonom in sodno prakso v podobnih primerih je tožeča stranka upravičena do odškodnino za nepremoženjsko škodo v celotni zahtevani višini. V utemeljitev navedenega se tožeča stranka sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 626/99 z dne 4.2.1998 in II Ips 52/2003 z dne 5.7.2000 ter navaja, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino v višini približno 140 povprečnih mesečnih neto plač.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odmeri odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode ni upoštevalo prispevka tožeče stranke k odgovornosti za obravnavano prometno nesrečo (35%).

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca klinične psihologije, saj tožeča stranka do prvega naroka za glavno obravnavo ni navedla nobenih dejstev, ki bi opravičevali njegovo postavitev. To je storila šele v zadnji pripravljalni vlogi, v kateri pa ni navedla, zakaj teh dejstev ni opredelila prej. Na prvi glavni obravnavi je tako tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem klinične psihologije, ne da bi zatrjevala intenzivnost in obseg psihičnih težav, ki naj bi se s tem dokazom dokazovali. Predlagani dokaz je zato oceniti kot poizvedovalni dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti. Prav tako je sodišče vse, v zadnji pripravljalni vlogi zatrjevane duševne bolečine, upoštevalo v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede višine nepremoženjske škode je namreč sodišče prve stopnje pribavilo izvedensko mnenje dr. P. C.. V njem je natančno pojasnjen potek zdravljenja in posledice obravnavane nezgode. Iz njega izhaja, da je pri tožeči stranki prišlo do popolne izgube sposobnosti za delo, ki ga je opravljala pred poškodbo, da je nezaposlena in brez možnosti za novo zaposlitev. Prav tako je omejena pri opravljanju splošnih življenjskih aktivnostih, pri osnovnih domačih opravilih, omejiti in spremeniti je morala svoje življenjske navade in zaradi takšnega stanja, ki bo verjetno trajalo do konca njenega življenja, brez dvoma trpi hude duševne bolečine. Tako je pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožničino življenje prizadeto na način, ki pomeni bistveno okrnjenost njene splošne in delovne zmožnosti (ugotovljena III. kategorija invalidnosti) ter je pravična in primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 35.000,00 EUR in je zato upoštevajoč njen obseg, prisojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 25.000,00 EUR zvišalo za 10.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je prenizko vrednotilo tudi ugotovitve izvedenca glede duševnih bolečin zaradi skaženosti, ko je za to obliko škode prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da je bil tožeči stranki med zdravljenjem odstranjen popek, da ima veliko, večkrat ponavljano postoperativno kožno brazgotino, ki sega čez ves sprednji del trebuha in je tako groba in široka, da jo nikakor ni moč zakriti. Vse to brez dvoma za tožnico predstavlja hudo obliko skaženosti. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je pravična in primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.800,00 EUR in je prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1.300,00 EUR.

Za telesne bolečine in neugodnosti je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 21.000,00 EUR, za primarni in sekundarni strah pa 2.500,00 EUR. Za ti dve obliki nepremoženjske škode je odškodnina določena pravilno in pravično. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so izčrpni, popolni in pravilni ter jim ni kaj dodajati, zato se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je celotno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 61.300,00 EUR. Takšna odškodnina v zadostnem obsegu upošteva tako načelo individualizacije, kot načelo objektivizacije prisojene odškodnine. V pritožbi tožeče stranke citirana sodna praksa, pa po obsegu škode in lastnostih oškodovanke ni primerljiva z obravnavanim primerom. Oškodovanec v obeh citiranih sodnih primerih je otrok mlajši od deset let in bo tako posledice poškodbe trpel bistveno daljše obdobje kot tožeča stranka, ki je bila ob škodnem dogodku leta 2000 stara 43 let. Pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upoštevalo nespornega prispevka tožeče stranke k odgovornosti za obravnavano prometno nesrečo (35%), je utemeljena. Tožena stranka je tako dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 39.845,00 EUR (65 % od 61.300,00 EUR), s pripadajočimi obrestmi od 22.11.2002. Z izpodbijano sodbo je bila tožeči stranki naložena obveznost toženi stranka plačati 50.000,00 EUR, zato je bilo odškodnino za nepremoženjsko škodo znižati za 10.155,00 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V skladu s 165. členom, v povezavi s 154. členom ZPP, upoštevajoč vse okoliščine primera, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, v odločitev o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, pa ni poseglo.