Jedro

Po določilu 562. člena ZOR mora posojilojemalec vrniti posojilodajalcu enako količino stvari iste vrste in kakovosti v roku, kot je bil dogovorjen. Po določilu 558. člena ZOR pa se lahko posojilojemalec še zaveže, da dolguje poleg glavnice tudi obresti. Primernost teh sta sodišči nižjih stopenj pravilno ocenili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo drugemu podrejenemu zahtevku in odločilo, da mora drugi toženec plačati tožniku tolarsko vrednost 22.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti od 23.6.1994 dalje in stroške postopka 169.095,00 SIT. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevi zoper prvega toženca in prvi podrejeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo sporne terjatve nerazdelno od obeh tožencev.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi drugega toženca in odločbo o obrestih spremenilo tako, da je drugi toženec dolžan plačati tožniku zamudne obresti od 23.6.1994 dalje po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v DEM nominirane devizne hranilne vloge na vpogled, v preostalem delu pa je pritožbo tega toženca in pritožbo tožnika zavrnilo.

Revizijo je vložil drugi toženec, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi zahtevku le do višine 10.000 DEM, podrejeno pa da naj se sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je bistvena kršitev postopka podana zato, ker sodišče ni zaslišalo drugega toženca. Namreč ta je z obravnav vedno izostal upravičeno bodisi zaradi bolezni, enkrat pa se mu je pokvaril invalidski voziček. O tem je pritožbi priložil tudi kopijo opravičila. Sicer pa je sodišče nekritično verjelo tožniku in priči T. ter ni sprejelo revidentovih trditev, ki so verjetnejše. Končni znesek namreč vsebuje tudi oderuške obresti, posojilo pa je znašalo le 10.000 DEM.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, katerega določbe se v tej zadevi uporabljajo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revident je očital sodišču prve stopnje, da je kršilo postopek, ker ga ni zaslišalo kot stranko. Domnevne procesne kršitve formalnopravno ni opredelil. Ker je revident prejel vabilo zaradi zaslišanja kot stranka tudi za zadnji narok 18.11.1997 in svojega izostanka z naroka ni opravičil, naroka pa se ni udeležila niti njegova pooblaščenka, zaključuje revizijsko sodišče, da sodišče prve stopnje s tem, ko je opravilo narok 18.11.1997 in obravnavanje v sporu zaključilo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (ki jo sodišče zagreši, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). Sodišče prve stopnje pa glede na navedeno stanje stvari tudi ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 265. člena ZPP (ki določa da sodišče lahko zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu) ali 269. člena ZPP (po katerem sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje), vse v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Revident tako med postopkom ni bil zaslišan iz razlogov na svoji strani in ne zaradi domnevno nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila zagrešena v postopkih na nižjih stopnjah uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Predmet revizijskega preizkusa ne morejo biti dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj (tretji odstavek 385. člena ZPP). Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je tožnik posodil drugemu tožencu 20.000 DEM, pri čemer je zaračunal 2.000 DEM obresti za eno leto, tako da se je drugi toženec zavezal vrniti tožniku do 22.6.1994 (posojilo je dobil 22.6.1993) skupaj 22.000 DEM. Ker drugi toženec nesporno posojila ni vrnil v dogovorjenem roku in ne pozneje, sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno ugodili tožnikovemu zahtevku v obsegu, kot ga je oblikovalo sodišče druge stopnje. Po določilu 562. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) mora posojilojemalec vrniti posojilodajalcu enako količino stvari iste vrste in kakovosti v roku, kot je bil dogovorjen. Po določilu 558. člena ZOR pa se lahko posojilojemalec še zaveže, da dolguje poleg glavnice tudi obresti. Primernost teh sta sodišči nižjih stopenj pravilno ocenili. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je na drugi stopnji izrečena sodba v celoti materialnopravno pravilna. Tako se pokaže, da revizija drugega toženca ni utemeljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).