Jedro

Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep, ker naj bi v času službe kot policist omogočil B.B., da je pridobil kolo, ki je bilo najdeno deponirano na policijski postaji in ni bilo last B.B., s čimer naj bi storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev, je utemeljeno razveljavilo sklep o disciplinski odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonito odpravilo odločbo tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu tožnici z dne 20. 11. 2013 in sklep o popravi z dne 2. 12. 2013 ter sklep z dne 20. 12. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 229,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 495,45 EUR, v roku 8 dni, brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da iz izpovedi zaslišanih prič in pisnih izjav z dne 20. 5. 2013 in z dne 27. 6. 2013 skladno in prepričljivo izhaja, da so očitki kršitev očitani tožniku neizkazani in neutemeljeni. Ne strinja se z mnenjem sodišča, da ni bilo potrebe po zaslišanju prič A.A., domnevne lastnice spornega kolesa in B.B., ovaditelja tožnika. Medtem ko je bila obveščena o umiku dokaznega predloga za zaslišanje prič A.A. in B.B., je sama predlagala zaslišanje navedenih prič, pri čemer ni bila prekludirana, saj je tožnik predlagal zaslišanje na prvi glavni obravnavi, tožena stranka pa dokaznega predloga ni predlagala „za vsak primer“. Ravnanje sodišča predstavlja relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je tožena stranka z dokaznim predlogom utemeljevala protipravno ravnanje tožnika. Sodišče se opira na pisno izjavo A.A. z dne 10. 6. 2013, ki pritrjuje izpovedi tožnika, naknadne pisne izjave z dne 17. 11. 2013 pa sodišče ni upoštevalo. Iz pisne izjave C.C., na katere se sodišče opira izhaja podatek, da se je tožnik v preteklosti družil z B.B. ter A.A. ter da je B.B.c krivil tožnika za svoj razhod z izvenzakonsko partnerico A.A..

Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo predlogu tožene stranke o določitvi izvedenca grafološke presoje skladnosti pisave tožnika s pisavo na belem listu, z napisom znamke in serijske številke kolesa, ki jo je kot dokazilo o lastništvu ob prevzemu kolesa predložil B.B.. S tem bi se dokazalo, da je podatke o kolesu dejansko napisal tožnik in ga nato izročil B.B. kot podlago za prevzem kolesa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene v celoti zavrača pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni predlog na zaslišanje prič A.A. in B.B. je bil podan s strani tožnika do konca prvega naroka za glavno obravnavo, po umiku dokaznega predloga s strani tožnika po že zaključenem prvem naroku, pa je tožena stranka predlagala zaslišanje navedenih prič in se sklicevala, da je dokazni predlog podal že tožnik. Tožena stranka navedenega dokaza ni predlagala v roku določenem v 286. členu ZPP, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko predlaganega dokaza ni izvedlo, saj je bil podan prepozno.

7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na neizvedbo dokaza z izvedencem grafološke stroke, saj tožena stranka ni predlagala navedenega dokaza, poleg tega pa te kršitve ni uveljavljala v skladu z določbo 286.b člena ZPP.

8. Pritožbene navedbe glede vsebine izjav priče C.C. in izjav prič B.B. in A.A. so pritožbena novota, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

9. Tožnik je bil s sklepom z dne 20. 11. 2013 spoznan za odgovornega, ker je storil dejanje na delu, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, saj je dne 2. 8. 2013 okoli 20.30 ure na PP ... II, v času službe kot policist omogočil B.B., da je le ta pridobil kolo, ki je bilo najdeno deponirano na PP ... II in le to ni bilo last B.B., s čimer je storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 in s tem storil težjo disciplinsko kršitev po 1. točki drugega odstavka 123. člena ZJU ter se mu izreče disciplinski ukrep denarna kazen v višini 20 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec avgust 2012, v katerem je bila storjena kršitev, kazen znaša 229,25 EUR. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je pritožbo tožnika s sklepom z dne 20. 12. 2013 kot neutemeljeno zavrnila.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po presoji vseh izvedenih dokazov, zlasti na podlagi izpovedb zaslišanih prič in tožnika ter listin v spisu ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in ustrezno obrazložena, njeno pravilnost pa potrjujejo izvedeni dokazi.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev, je utemeljeno razveljavilo sklep o disciplinski odgovornosti z dne 20. 11. 2013 in sklep z dne 20. 12. 2013 ter pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti že plačani znesek denarne kazni v višini 229,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so bile odločilne za odločitev (360. člen ZPP).

13. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka in tožnik sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).