Jedro

Bistvo načela dispozitivnosti ni v tem, da se tožbeni predlog in izrek sodbe jezikovno prekrivata. Bistvo tega načela je, da je jasno opredeljen predmet sodnega varstva ter da se tožena stranka glede tega v postopku lahko izjavi.

Če pride do odsvojitve stvari med pravdo, pa pridobitelj že tako ali tako nastopa na strani tožeče stranke, ni razloga za uporabo pravila iz prvega odstavka 190. člena ZPP ter se pravda mora končati med pridobiteljem in nasprotno stranko; proti odsvojitelju pa je treba zahtevek zavrniti.

Izrek

1. Pritožba prvo do četrtotožeče stranke se zavrže. 2. Pritožbi petotožnice se delno ugodi ter se odločba sodišča prve stopnje v 5. točki spremeni tako, da v njunem medsebojnem razmerju petotožeča stranka in tožena stranka vsaka krijeta svoje pravdne stroške. Sicer se pritožba petotožnice zavrne ter se odločitev sodišča v 2. točki izreka potrdi.

3. Pritožba tožene stranke proti glavni stvari se zavrne ter se odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka potrdi. Pritožbi tožene stranke proti odločitvi o stroških postopka pa se delno ugodi in se odločitev v 6. točki izreka spremeni tako, da znesek stroškov znaša 516,48 EUR. V preostalem delu se tudi pritožba zoper odločitev o stroških zavrne in v nespremenjenem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

5. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V tej pravdi tožniki uveljavljajo varstvo svoje služnostne pravice. Toženec naj bi namreč z materialnimi dejanji pot, po kateri imajo tožniki služnostno pravico, prestavil drugam, torej tja, kjer služnostne pravice nimajo.

Sodišče prve stopnje je zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Nadalje je sodišče v drugi točki izreka zavrnilo zahtevek I. F. , ker ta ni več aktivno legitimirana več. V 3. točki izreka je sodišče tožbenemu zahtevku ostalih štirih tožnikov delno ugodilo in toženi stranki naložilo, naj v roku 15 dni vzpostavi na cesti, ki poteka po parc. št. 1756/3 k.o. R., prvotno stanje in odstrani ter odpelje navožen material (zemljo). Drugačen oziroma višji zahtevek je sodišče zavrnilo. 5. točko izreka je sodišče petotožeči stranki I. F.naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 582,23 EUR skupaj z obrestmi. V 6. točki izreka pa je toženo stranko zavezalo naj ostalim štirim tožnikom povrne njihove pravdne stroške v znesku 640,51 EUR z obrestmi.

Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj v 3. in 6. točki izreka odločitev spremeni, tožbeni zahtevek zavrne, tožnikom pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v opisanih točkah. Pritožba tožene stranke najprej uveljavlja kršitev postopka. Sodišče naj bi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožencu naložilo nekaj, kar se v tožbi od njega ni zahtevalo. Tožbeni zahtevek namreč od njega zahteva, da odpelje navožen gradbeni material, ne pa zemlje.

Iz izpodbijanega izreka tudi ni razvidno, kakšno naj bi bilo prvotno stanje. Sodba tako ne predstavlja primernega izvršilnega naslova. Pritožba se sprašuje, ali bo morebiti izvršilni sodnik oziroma sodni izvršitelj ugotavljal prejšnje stanje.

Po stališču pritožbe sodišče nadalje ni ugotavljalo, da bi bil na spornem mestu navožen kakšen material ali zemlja. Zakaj potem tožencu naloži odstranitev le-tega, če pa tega na terenu ni ugotovilo. Tega ni ugotovilo, ker tega ni. Po stališču pritožbe je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (1). Iz izpodbijane sodbe naj ne bi bilo razvidno, kje po parceli toženca poteka služnostna trasa tožnikov. To ne izhaja niti iz zapisnika o ogledu.

Pritožba se dalje osredotoča na neizvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke. Navaja, da če se neko odločilno dejstvo brez izvedenca geodetske stroke ne da ugotoviti, gre pač na škodo tistega, na čigar strani je trditveno in dokazno breme, da služnost poteka po parceli toženca. Če pač dokaza ni bilo, ker ga stranka ni pravočasna predlagala, je treba v takšnem primeru tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožba še vedno oporeka imetnišvo služnostne pravice tožnikoma D. in M. Š.. Res je ta služnost nastala na podlagi sodbe na podlagi pripoznave Občinskega sodišča II v Ljubljani z dne 10.2.1971. Vendar pa se tožnika na podlagi navedene sodbe ne moreta več vknjižiti v zemljiški knjigi, saj jima je ta pravica zaradi poteka zastaralnega roka ugasnila. Na podlagi tiste sodbe zato nimata vtoževane služnosti. Kakšnega drugega pravnega naslova za pridobitev služnosti pa ne zatrjujeta. Pritožba namreč meni, da je sodba na podlagi pripoznave po svoji pravni naravi pravni posel. Pritožnik se znova sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zanesel se je na podatke, napisane v njej, in zato ne more trpeti škodljivih posledic. Napačen je zaključek sodišča, da imata tožnika služnostno pravico po toženčevi parceli.

Nazadnje pritožba napada še odločitev o stroških postopka. Pritožba meni, da tožniki v pretežnem delu tožbenega zahtevka niso uspeli Napačno je tudi, da se sodišče sklicuje na 1. odstavek 158. člena ZPP.

Pritožbo vlagajo tudi vsi tožniki. Napadajo odločitev v 2. in 5. točki izreka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge ter sodišču predlagajo, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v napadenem delu. Uveljavlja tudi stroškovno posledico. Pritožba opozarja, da je I. F. svoj del na nepremičnini podarila tožniku D. K.. Darilna pogodba je bila res sklenjena 10.3.2004, vendar pa je bila vknjižena šele bistveno kasneje. Poleg tega pritožba meni, da imajo tudi uporabniki nepremičnine služnostno pravico. Nenazadnje so jo priposestvovali. Poleg tega meni, da bi sodišče moralo glede tožeče stranke I. F. uporabiti 190. člen ZPP. Ta določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo, ni ovira, da se pravda med tistima strankama ne bi končala.

Napada tudi odločitev o stroških postopka. Pravdni stroški tožene stranke zaradi same tožeče stranke I. F. niso nastali in niso bili višji v nobeni postavki. Ker je toženec pravdo izgubil, je bil tudi tožbeni zahtevek I. F. utemeljen.

Pritožba prvo do četrtotožeče stranke ni dovoljena. Pritožba petotožeče stranke proti odločitvi v 2. točki izreka ni utemeljena, proti odločitvi v 5. točki pa je utemeljena. Pritožba tožene stranke proti glavni stvari ni utemeljena. Pritožba tožene stranke proti odločitvi o stroških je delno utemeljena.

O kršitvi načela dispozitivnosti: Pomen načela dispozitivnosti (2. člen ZPP) ni v tem, da bi bilo sodišče vezano na jezikovno formulacijo tožbenega zahtevka. Ne gre torej za kršitev načela dispozitivnosti že samo zato, če se izrek sodbe in tožbeni predlog jezikovno ne prekrivata. Navsezadnje se jezikovno ne prekrivata niti v tistih primerih, ko sodišče zahtevku ugodi le delno ali ko npr. ob naložitvi izpolnitve pogodbe določi kakšen pogoj (2).

Bistvo načela dispozitivnosti je v tem, da je vsebina sodnega varstva opredeljena (3). Takšna zahteva je nujna med drugim tudi zaradi zagotovitve možnosti učinkovite obrambe (4) oziroma zaradi zagotovitve pravice do izjavljanja. V to bistvo (jedro) načela dispozitivnosti v obravnavani zadevi ni bilo poseženo.

Res je, da se izrek sodbe in tožbeni predlog ne prekrivata. Vendar to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilo o nečem, glede česar bi ne bila podana gotovost glede predmeta odločanja.

Jezik je zgolj izrazno sredstvo, s katerim se izražamo o pojmovnem in materialnem svetu. Jezik ni preslikava materialnega ali pojmovnega sveta, še manj je njima identičen. Iz tega razloga je sleherno besedilo nujno predmet razlage. Od predmeta ubesedovanja sta odvisna njegova zvrst in širina razlagalnega polja ter s tem tudi možnost (v določenih položajih je ta možnost obenem nevarnost) različnih, celo nasprotujočih si razlag. V sodnem postopku mora biti ta možnost kar se da majhna. To še posebej velja za besedilo, ki je vsebovano v tožbenem predlogu, ter za besedilo, ki je vsebovano v izreku sodbe. A vendar: ker jezik ni preslikava pojmovnega in materialnega sveta, sta tudi tožbeni predlog in izrek sodbe vselej predmet razlage. Zahteva, ki velja, pa je, da polje razlage ne sme biti tako široko, da bi dopuščalo v bistvenem različne razlage. Iz tožbenega predloga mora biti zato jasno, kaj je v bistvenem vsebina zahtevanega sodnega varstva. V konkretnem primeru je ta bistvena vsebina vzpostavitev takšnega prejšnjega stanja, da se bo služnost, do katere ima tožeča stranka pravico, izvrševala tam in tako, kot se je izvrševala pred motilnimi dejanji toženca. V postopku je bilo zanesljivo (s stopnjo prepričanja, ki ji sledi tudi pritožbeno sodišče) ugotovljeno, kje je potekala služnostna pot in kje se je priključevala na cesto. Prav tam so bila storjena motilna dejanja, zaradi katerih pot zavija po svetu, kjer tožniki služnostne pravice nimajo. Tožeča stranka je potek služnostne poti v tožbi opisala. Opisala je tudi, kje je služnost motena ter navedla, kaj je tisto, zaradi česar je motena. To so: zasajena breza, izkopana jama, nametane palete ter nasut gradbeni material. V tožbenem predlogu je z abstraktnim opisom tožeča stranka najprej zahtevala, naj tožena stranka najprej vzpostavi prvotno stanje, nato pa je z veznikom "in" še konkretizirala kaj naj stori. A bistvo predmeta varstva je jasno: tožena stranka naj sporni del zemljišča vzpostavi v prejšnje stanje; to pa je takšno stanje, da bo tam čez mogoče voziti, hoditi in gnati živino (kar je vsebina konkretne služnostne pravice). O tem, kaj je predmet spora in kaj je bistvena vsebina tožbenega zahtevka, je bila torej podana zadostna stopnja gotovosti; to je takšna stopnja, da je bilo obema strankama omogočeno sodelovati v poštenem postopku.

Tožena stranka v pritožbi zatrjuje kršitev načela dispozitivnosti. Sodišče naj bi namreč tožeči stranki prisodilo nekaj drugega in ne tisto, kar je zahtevala. Uveljavljano procesno kršitev konkretizira s tem, da je sodišče tožencu naložilo naj odstrani zemljo, tožeča stranka pa je v tožbenem predlogu zahtevala odstranitev gradbenega materiala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z drugačno jezikovno formulacijo ni bilo poseženo v načelo dispozitivnosti. Res je, da se tožbeni predlog in izrek sodbe jezikovno ne prekrivata, a vendar izražata isto bistvo - odstranitev ovire - materiala, to besedo uporablja tako tožbeni predlog kot izrek sodbe. Jezikovno bi bilo tožbeni predlog in izrek sodbe mogoče sicer še nadalje razčlenjevati. mogoče bi se bilo spraševati o tem, kaj sploh je gradbeni material. Mar niso to lahko tudi zemlja, pesek, kamni? Bi morala biti potemtakem jezikovna zahteva pri oblikovanju tožbenega predloga tako zelo striktna, da bi bila dolžnost tožeče stranke uporabljati striktne izraze iz naravoslovnih znanosti (masa, kemična sestava snovi, ki naj se odstrani, in koordinatno opredeljenega prostora)? Odgovor je seveda, da ne. Tudi tovrstno nadaljnje razčlenjevanje je nepotrebno, ker se ne dotika pravnega bistva načela dispozitivnosti.

Bistvo načela dispozitivnosti je bilo uvodoma že pojasnjeno. Prav tako je bila pojasnjena narava jezika. Tožeča stranka je zahtevala varstvo služnostne pravice, predlagala vrnitev v prejšnje stanje (kakšno je bilo to stanje je bilo tudi že pojasnjeno - tako, da tega ne bo ugotavljal šele izvršilni sodnik, kot zmotno meni pritožba). Prav takšno varstvo je tožeča stranka z izdajo sodbe tudi dobila.

Tožena stranka v pritožbi pravi, da sodišče sploh ne ugotavlja, da bi bil na spornem mestu navožen kakšen material ali zemlja. To ne drži. Na 5. strani obrazložitve je ugotovitev, da pot sedaj dela ovinek prav okoli dela, kjer je toženec nasul manjšo grbo zemlje in postavil smetnjake (ti so že izven območja služnostne poti). Nadalje je v zaključku sodbe na 7. strani ugotovitev, da je zaradi toženčevih posegov na sporni služnostni poti oziroma cesti spremenjeno, saj je na delu, kjer je bil prej priključek služnostne poti na javno cesto, sedaj grbina iz zemlje, trave in grmičevja, kar vse je napravil in zasadil toženec, ki protipravno in samovoljno prestavlja služnostno traso. Tako je popolnoma jasno za kaj gre. Sodišče je opravilo vrhunsko izveden in zabeležen ogled, ki ga je opremilo z digitalnimi fotografijami. Nanje se sklicujeta tako zapisnik z ogleda kot sodba. Tako je tudi pritožbeno sodišče lahko zadevo nazorno preizkusilo. Iz tega razloga lahko pritožniku tudi odgovori, da je njegova pritožbena graja sprenevedava.

Iz sodbe je tudi popolnoma jasno, kje v naravi poteka služnostna pot. To je jasno vsakomur, ki prebere sodbo in si ogleda fotografije, na katere se sodba sklicuje. To je tako jasno tudi tožencu oziroma mu je lahko jasno (pa tudi sicer mu je znano, saj je vendar sporni kup sam ustvaril).

Pritožbene navedbe glede izvedenca geodeta so irelevantne. Izvedenec v resnici ni bil potreben. Kje je služnostna trasa, je jasno, to, da je motilno dejanje storil toženec, pa tudi. Nič drugega za odločitev ni več pomembno.

Glede obstoja služnostne pravice: Sodba na podlagi pripoznave ugotavlja obstoj služnostne pravice v korist lastnika parc. št. 1759/3 in 1759/4. V 2. točki točki je sicer res tudi dosojena obveznost izstavitve listine, vendar je služnost že s takšno 1. točko ugotovljena. Ugotovitev služnostne pravice pa pomeni, da je ta nastala ex lege. Toženec se torej temu lahko upre edino z uspešnim sklicevanjem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To je sicer tudi poskušal storiti, a neuspešno. Glede njegove dobre vere tudi pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter iz tega razloga pritrjuje odločitvi, da se toženec na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (torej na to, da je v dobri veri kupil bremen prosto nepremičnino) ne more uspešno sklicevati.

Ker pritožba ni utemeljena, ob tem pa niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ugodilni del zahtevka o glavni stvari potrdilo ter pritožbo zoper njega zavrnilo (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu tudi strinja z odločitvijo o stroških postopka in sprejema razloge prvega sodišča. V tem pretežnem, to je nespremenjenem delu, zato v odgovor na pritožbeno grajo toženo stranko napotuje na razloge sodišča prve stopnje. Delno pa je odločitev pritožbeno sodišče vseeno spremenilo. Tožnikov je pet, uspeli so le štirje. Merilo uspeha je torej mogoče uporabiti le za štiri tožnike. Prav takšno korekcijo je zato napravilo tudi pritožbeno sodišče. Tožeči stranki je zato priznalo 4/5 tistih odvetniških točk, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Temu je prištelo pribitek za zastopanje več strank, obračunalo materialne stroške in DDV. Temu je prištelo še znesek kilometrine. Vse to je storilo tudi sodišče prve stopnje, kakor tudi upoštevalo 80 % uspeh. Tako, na novo obračunani stroški znašajo 516,48 EUR. Odločitev o stroških je pritožbeno sodišče delno spremenilo na podlagi 3. točke 356. člena ZPP, v pretežnem delu pa potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožbo vlaga vseh pet tožnikov. Napadajo pa odločitev v 2. in 5. točki izreka, ki se nanaša izključno na I. F.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo do četrtotožeča stranka proti odločitvi v navedenih dveh točkah nima pravnega interesa pritožiti se. Pritožba je zato nedovoljena (3. odstavek 343. člena ZPP). Na podlagi 352. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo prvo do četrtotožeče stranke zavrglo.

V nadaljevanju je odločalo še o pritožbi petotožeče stranke. Izhodišče njene pritožbe je, da naj bi I. F. izgubila lastninsko pravico na gospodujočem zemljišču šele z vknjižbo, ne pa že s samo sklenitvijo pogodbe 10.3.2004. Pritožba, čeprav tega jasno ne pove, očitno gradi na tezi, da je do prenosa lastninske pravice prišlo med pravdo in ne že pred vložitvijo tožbe. Pravi namreč, da bi moralo sodišče uporabiti 190. člen ZPP.

Teza o prenosu lastninske pravice med to pravdo je sicer točna. Nobene potrebe pa ni, da bi sodišče uporabilo določbo 190. člena ZPP. Za kaj takšnega tudi petotožnica nima pravnega interesa. Uporaba 190. člena ZPP po uveljavljeni relevančni teoriji pomeni, da je treba tožbo objektivno spremeniti tako, da učinkuje proti pravnemu nasledniku (pridobitelju). Prvotni stranki se torej pravdata naprej, sodba pa učinkuje v korist pridobitelja. To pravilo med drugim rešuje zagato, saj pridobitelj sicer lahko vstopi v pravdo namesto odsvojitelja le ob soglasju obeh strank (2. odstavek 190. člena ZPP). Položaj v obravnavani zadevi je glede navedenih vprašanj poseben. Pridobitelj (D. K.) je, po golem slučaju, že tako ali tako sodeloval v postopku kot tožnik. Njegov položaj je na ta način varovan. Za uporabo pravila iz 1. odstavka 190. člena ZPP tako ni nobenega razumnega razloga. Gre za prekrito praznino, ki jo je treba reševati s pomočjo argumenta teleološke redukcije ter pravila iz 1. odstavka 190. člena ZPP za ta primer ne uporabiti.

Sicer pa je iz pritožbe tožeče stranke razvidno, da namen tožeče stranke tudi sicer ni doseči učinka pravila iz 1. odstavka 190. člena ZPP, kajti identičen učinek je dosežen že z izpodbijano sodbo. Pritožben izrecen namen se skriva v prepričanju, da je I. F. ne glede na odsvojitev gospodujočega zemljišča legitimirana za varstvo služnostne pravice. Takšno prepričanje pa je materialno pravno zgrešeno, saj nasprotuje bistvu instituta stvarne služnosti, ki ni osebna in tudi ne neprava stvarna služnost, marveč je vezana na lastništvo gospodujočega zemljišča. Pritožbo petotožnice proti odločitvi v 2. točki izreka izpodbijane sodbe je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in odločitev v tem delu potrdilo. Podani niso ne pritožbeni razlogi, ne tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka I. F.: Res pa je, da ta, zgoraj opisan specifičen procesni položaj neugodno vpliva na stroškovni položaj tožnice I. F. Takšnega položaja pravila ZPP ne urejajo. Če bi D. K. (pridobitelj) slučajno ne nastopal na strani tožeče stranke, bi sodišče v resnici moralo uporabiti določbo 1. odstavka 190. člena ZPP in petotožnica bi tedaj uspela. To bi pomenilo, da je bila uspešna tudi po stroškovni plati. V danem položaju pa mora celo povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Takšna odločitev nasprotuje načelu pravičnosti in notranji povezanosti pravnega reda. Tožnica bi se namreč takšne neugodne rešitve lahko rešila le tako, da bi se sama omejila v svoji razpolagalni pravici (zaradi pretnje s stroški postopka bi tako samoomejila razpolagalno prvino lastninske pravice na gospodujočem zemljišču). Po prepričanju pritožbenega sodišča zato v danem primeru uporaba pravila iz 1. odstavka 154. člena ZPP ne da ustavno skladnega rezultata. Ustavno skladnejša je zato odločitev, da vsaka stranka v tem delu krije svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Takšno odločitev utemeljujeta predvsem naslednja dva razloga. Petotožnica je v tem postopku propadla iz prav specifičnih razlogov. Tožena stranka pa po drugi strani posebnih stroškov zaradi tega, ker je na strani tožeče stranke ves čas nastopala I. F., tudi ni imela. Ta položaj je tako v bistvenih prvinah še najbližje položaju deljenega uspeha iz 2. odstavka 154. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi petotožnice proti odločitvi o stroških postopka (5. točka izreka) ugodilo ter odločitev spremenilo tako, da v njunem medsebojnem razmerju vsaka stranka krije svoje stroške (3. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka: Obe stranki sta proti odločitvi o glavni stvari s pritožbo propadli. Uspeli sta, pa še to le delno le proti stroškovni odločitvi. Obe. Na mestu je zato uporaba merila iz 2. odstavka 154. člena ZPP, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku. Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja, da se pritožba očitno že sklicuje na novelirani ZPP.

(2) Glej Galič V.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2005, prva knjiga, stran 31. (3) Galič: navedeno delo, stran 30. (4) Ibidem.