Jedro

Popravek odbitka vstopnega DDV, ki je določen v 42. členu ZDDV, je predviden ali zaradi spremembe upravičenosti do odbitka ali spremembe dejavnikov, ki so merodajni za določitev zneska odbitka. Ker besedilo 42. člena ZDDV posebej ne izključuje situacije popravka odbitka v primerih, ko transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane, to pomeni, da je navedeno določbo treba razumeti tako, kot jo razumeta oba davčna organa, ki pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo razumeta kot okoliščino po 1. odstavku 42. člena, ko se je naknadno izkazalo, da so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, kjer sta odpovedi nakupov in znižanja cen zgolj primeroma navedena v besedilu zakona, zato sodijo med te okoliščine tudi primeri, kot je obravnavani, ko transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana pravnemu predniku tožnika, družbi A. d.d., naložil plačilo razlike davka na dodano vrednost (DDV) za marec 2004 od dodatno ugotovljene davčne osnove po stopnji 20 % v znesku 46.983.190,80 SIT in po stopnji 8,5 % v znesku 54.379,96 SIT ter obresti v znesku 1.247.462,15 SIT (točke I/ 1 do 3 izreka); plačilo davka od prejemkov, doseženih na podlagi pogodbe o delu kot akontacijo dohodnine in obresti (točki I/ 4 in 5 izreka); posebni davek od prejemkov z obrestmi (točki I/ 6 in 8 izreka); prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za posebne primere zavarovanja in obresti (točki I/ 9 do 11 izreka); pavšalni prispevek za zdravstveno varstvo in obresti (točke I /, 12 do 14 izreka). Pod točko II izreka je davčni organ ugotovil, da je tožnik v letu 2003 izkazal previsoko davčno izgubo za 76.683.208,00 SIT. Rok izvršitve odločbe je 30 dni, po izteku roka se bo v primeru neizvršitve, odločba prisilno izvršila in zaračunale zamudne obresti. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, davčni organ in stranka trpita vsak svoje stroške (točke III, IV in V izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor davka od dobička pravnih oseb (DDPO) za 2003, davkov in prispevkov od plač in drugih osebnih prejemkov od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2004 ter DDV za obdobje oktober 2003 in od 1. 1. 2004 do 28. 2. 2005 ter o ugotovitvah 30. 6. 2005 sestavljen zapisnik, in po pripombah tožnika, ki jih je davčni organ delno upošteval, dopolnilni zapisnik 30. 8. 2005 v skladu z 110. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 25/2005-UPB, v nadaljevanju ZDavP).

1. Inšpiciranje DDV pri odpisu obveznosti pri prisilni poravnavi (Izrek pod I/1-3) Dne 27. 2. 2004 je bila sprejeta in potrjena prisilna poravnava med tožnikom - dolžnikom A., d.d. in njegovimi upniki, na podlagi katere je tožnik odpisal oz. zmanjšal svoje obveznosti do upnikov (80 % celotne vrednosti). Sklep o potrjeni prisilni poravnavi je postal pravnomočen 18. 3. 2004. Dolžnik se je zavezal upnikom C razreda plačati njihove terjatve v višini 20 % v roku enega leta od dneva pravnomočne izglasovane prisilne poravnave. Davčni organ ugotavlja, da tožnik po prisilni poravnavi ni več dolžan plačati vsega DDV, ki si ga je odbil, kar pomeni, da tožnik v skladu z 2. odstavkom 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 143/03, 45/04, ZDDV-UPB1, v nadaljevanju ZDDV) ni več upravičen do odbitka celotnega zneska vstopnega DDV, ampak samo do sorazmernega dela vstopnega DDV, ki se nanaša na višino obveznosti, ki jo je po potrjeni poravnavi dolžan plačati. Po mnenju davčnega organa je tožnik po prisilni poravnavi dolžan popraviti vstopni DDV v skladu s 1. odstavkom 42. člena ZDDV.

Davčni organ je opravil pregled odpisanih obveznosti ter vstopnega DDV, ki ga je tožnik odbil (tabele na straneh 4, 5, 6 in 7) ter dodatno obračunal DDV v višini 50.220.361,64 SIT. Na pisno pojasnilo tožnika, davčni organ pojasni, da v primeru popravka vstopnega DDV zaradi postopka prisilne poravnave, ne gre za sistemsko spremembo predpisa (v smislu sodbe Ustavnega sodišča št. U-I-412/02-13 z dne 17. 6. 2004), temveč za okoliščine, na katere je zavezanec za davek imel vpliv in so bile merodajne za odbitek vstopnega DDV. Navaja določbo 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV. Davčni zavezanec, ki na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o potrjeni prisilni poravnavi, popravlja vstopni znesek DDV, opravi ta popravek v tistem davčnem obdobju, v katerem je bil pravnomočen sklep sodišča objavljen v Uradnem listu RS. Davčni organ se strinja s tožnikom, da ZPPSL ne predvideva kakršnihkoli davčnih posledic iz naslova DDV oz. vračanja odbitnega DDV.

Tožnik v pojasnilu z dne 17. 6. 2005 očita davčnemu organu, da svoje mnenje utemeljuje na podlagi internega pojasnila Glavnega urada z dne 29. 10. 2004. Navaja, da ZDDV ne določa popravkov odbitka DDV v primerih neporavnanih obveznosti (postopek prisilne poravnave), poudarja pomen odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-412/02-13 z dne 17. 6. 2004 in pridobljenih pravic in navaja, da je v času, ko si je odbijal vstopni DDV, imel zakonsko podlago v 40. členu ZDDV. Sklicuje se na angleško in slovensko verzijo 1. odstavka 20. člena Šeste smernice, ki ju citira. Skladno z b) točko 1. odstavka 20. člena Šeste smernice, popravka odbitka vstopnega DDV ni potrebno narediti v primerih, ko davčni zavezanec delno ali v celoti ne poravna obveznosti. Posamezna država članica v svoji zakonodaji lahko določi popravek odbitka vstopnega DDV v primerih, ko davčni zavezanec delno ali v celoti ne poravna obveznosti. Tožnik poudarja, da tega slovenska zakonodaja nikjer ne ureja.

Davčni organ pojasni, da ZDDV predvideva naknadne popravke vstopnega DDV, kar smiselno izhaja iz 11. odstavka 21. člena ZDDV, ki ga citira. Navaja, da ima začetek postopka prisilne poravnave več pravnih posledic tudi za obračun DDV, med drugim vpliva tudi na znesek vstopnega DDV. Po 1. točki 1. odstavka 42. člena ZDDV se mora odbitek vstopnega DDV, ki ga je davčni zavezanec, ki je bil v prisilni poravnavi, izvršil v skladu z ZDDV in se naknadno ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen, sorazmerno popraviti. Ker se je po potrditvi prisilne poravnave tožniku zmanjšala obveznost do upnikov, katerim ne dolguje več 100 % njihovih terjatev, temveč 20 %, pomeni, da DDV, ki je bil prvotno obračunan na prejetih računih ne bo v celoti poplačan. To pomeni, da je v tem primeru utemeljeno upoštevati 1. odstavek 42. člena ZDDV, ki dopušča možnost popravka odbitka vstopnega DDV, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki za določitev zneska, ki se odbije. Prvostopenjski organ se ni skliceval na interno pojasnilo Glavnega urada, temveč na določila 42. člena ZDDV. Delno prvostopni organ upošteva pripombo tožnika, da je obračunal previsok znesek DDV v zvezi z tabelo, ki jo je priložil tožnik (tožnik navaja znesek v višini 11.424.742,08 SIT), kar je davčni organ pojasnil pod posameznimi zaporednimi številkami (strani 20 do 24 izpodbijane odločbe) tako, da je dodatno obračunani DDV davčni organ ugotovil v skupnem znesku 45.564.586,00 SIT.

2. Inšpiciranje izterjanih odpisanih terjatev V nadaljevanju prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik dolžan plačati obračunani DDV v višini 1.472.984,76 SIT, ker ni obstajal razlog za znižanje obračunanega izstopnega DDV (glede družbe B. d.o.o.). Davčni organ navaja, da ni bilo podlage za znižanje, ker je bila storitev v celoti opravljena. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik v obračunu DDPO za leto 2003 izkazal za 7.364.923,84 SIT premalo prihodkov, očitke tožnika, da je šlo za znižanje obračunanega DDV v navedeni višini, kar naj bi bilo v skladu z 10. odstavkom 21. člena in 46. členom ZDDV davčni organ zavrača, saj ni šlo za naknadno odobrene popuste, temveč za umik predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar pomeni, da se je tožnik prostovoljno odrekel izterjavi neplačanih terjatev s strani B. d.o.o., saj je bila storitev opravljena in je bila sporna samo izterjava. Tožnik pa je knjigovodsko, tehnično in vsebinsko obravnaval poslovni dogodek kot odpis terjatev in ne kot naknadni odobreni popust, na kar se sklicuje v postopku.

Razloge za izrek pod točko I/4 – 14 izreka davčni organ pojasni na straneh 30 do 40 obrazložitve v zvezi z inšpiciranjem pogodb o avtorskem delu za leti 2003 in 2004. Davčni organ je v obračunu DDPO za leto 2003 ugotovil nepravilnosti, ki vplivajo na višino davčne osnove ter obračun DDPO za leto 2003 ter ugotovil pravilno davčno izgubo za leto 2003 v višini 223.724.948,00 SIT (točka II. izreka).

Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil in izpodbijano odločbo pod točko II odpravil za znesek 10.208.198,91 SIT (42.598,06 EUR) tako, da je davčna izguba v letu 2003 previsoko izkazana za 66.475.009,09 SIT (277.395,30 EUR), v ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Na podlagi pritožbenih navedb je zadevi sporno predvsem vprašanje zmanjšanje odbitka vstopnega DDV na osnovi zaključenega postopka prisilne poravnave, v tej zvezi popravek davčne osnove za DDV, upravičenost izplačila avtorskega honorarja, popravka vrednosti oslabitve terjatev, zmanjšanje terjatev zaradi reklamacij, prevrednotenja nepremičnine kratkoročnih časovnih razmejitev za neizkoriščen letni dopust. Glede „inšpiciranja DDV pri odpisu obveznosti po prisilni poravnavi“ je sporno ali mora tožnik kot dolžnik na osnovi potrjene prisilne poravnave, po kateri so se odpisale oz. zmanjšale njegove obveznosti do upnikov, ustrezno zmanjšati tudi odbitek vstopnega DDV. Stališče tožnika je, da ni zakonske osnove za popravek odbitka vstopnega DDV v primeru prisilne poravnave. Po 11. odstavku 21. člena ZDDV ima tožnikov upnik pravico do popravka davčne osnove oz. zmanjšanja zneska DDV. Izhajajoč iz te pravice je treba po drugi strani upoštevati, da ima tožnik obveznost popravka vstopnega DDV, saj bi sicer prišlo do oškodovanja proračuna. Slediti pa je treba tudi temeljnemu načelu nevtralnosti. Pravna podlaga za popravek odbitka vstopnega DDV je podana v 2. točki 1. odstavka 42. člena ZDDV, ki jo citira. V predmetni zadevi gre za spremembo dejavnikov za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, saj gre za naknadno spremembo plačila. Na osnovi sklepa sodišča o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave izhaja, da tožnik za dobavo blaga in storitev ni dolžan plačati zneska, ki mu je bil zaračunan, s tem pa se posledično spremeni tudi vrednost DDV, ki ga je tožnik dolžan, kar je potrebno izkazati s popravkom odbitka vstopnega DDV. Sklicuje se na tudi na 1. in 2. odstavek 100. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 79/02-93/03, v nadaljevanju PZDDV), iz katerega izhaja pravica tistega, ki je blago dobavil ali opravil storitev, da popravi (zmanjša znesek zaračunanega DDV) v primeru naknadne spremembe davčne osnove (vplačila zaradi nezmožnosti poplačila), kot tudi obveznosti tistega, ki mu je bilo blago dobavljeno ali opravljena storitev, da popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV. Sklicuje se na tudi na 11. odstavek 21. člena ZDDV, ki ga ne gre tolmačiti tako, da tistemu, ki mu je bilo blago dobavljeno ali opravljena storitev, ni potrebno popraviti (zmanjšati) odbitka vstopnega DDV.

V zvezi z obračunanim DDV, ki se nanaša na terjatve družbe C. d.o.o., pritožbeni organ ugotavlja, da v zadevnem primeru ne gre za oproščen promet, tako kot trdi tožnik, zato pritožbene navedbe zavrača. V zvezi z obračunanim DDV, ki se nanaša na terjatve družbe D. d.d. pritožbeni organ ugotavlja, da so bili v postopku prisilne poravnave navedeni računi, na katerih temelji tudi odločitev prvostopenjskega organa, s katero se pritožbeni organ strinja, tožnik pa ne navaja bolj konkretno, kaj je sporno. Drugostopenjsko organ ugotavlja, da je na podlagi opravljene primerjave zneskov preveč obračunanega DDV v izpodbijani odločbi in v dopolnilnem zapisniku, ne prihaja do razlik v višini preveč obračunanega DDV (razen pod zap. št. 10 na str. 23 izpodbijane odločbe), kar je glede na dopolnilni zapisnik prvostopenjski organ spreminjal glede višine preveč obračunanega DDV (razlika znaša 5.786,19 SIT), vendar v tem primeru ni ravnal v škodo tožnika, ampak v njegovo korist, zato pritožbeni organ o tem ni odločal. V delu izpodbijane odločbe, ki se nanaša na „inšpiciranje izterjanih odpisanih terjatev“ družbe C. d.o.o., ne izhaja, da sta podpisnika dogovorila popust na vrednost opravljenega dela, zato dobropis ni mogoče šteti kot listino, ki ima podlago v sporazumu in zato zmanjšanje terjatev zaradi kasnejših popustov po SRS 5.21. v zvezi z SRS 5.40., saj je tožnik svoj posel zaključil, ga zaračunal, njegovo vrednost potrdil v sporazumu, plačilo pa poskušal doseči z vložitvijo predloga za izvršbo, ki ga je kasneje umaknil. V zvezi z dobropisom tožnika, pa iz vsebine ni razvidno, zakaj naj bi bil izdan in po vsebini ni dokazano, da gre za popust, zato ni podlage za popravek davčne osnove po 10. odstavku 21. člena ZDDV. Tudi po mnenju pritožbenega organa je tožnik na osnovi dobropisa neupravičeno popravil (zmanjšal znesek DDV) za znesek 1.472.984,76 SIT, prvostopenjski organ pa je tudi v tem postopku tožniku utemeljeno povečal prihodke.

V zvezi z „inšpiciranjem pogodb o avtorskem delu“, je tudi po mnenju pritožbenega organa prvostopenjski organ utemeljeno štel izplačilo avtorskega honorarja trem zdravnikom in navedeni fizični osebi kot prejemke po pogodbi o delu ter jih obdavčil. Glede „prevrednotovalnih poslovnih odhodkov obratnih sredstev“ in „prevrednotovalnih poslovnih odhodkov osnovnih sredstev-oslabitve“ tudi po mnenju pritožbenega organa ni podlage po SRS za odhodke po 11. členu ZDDPO, utemeljeno pa je ravnal tožnik, ker je „neizkoriščeni letni dopust 2003“ kratkoročno vračunal v letu 2003 in s tem ustrezno znižal davčno osnovo v letu 2003 oz. priznati odhodke v višini 10.208.198,91 SIT (42.598,06 EUR) ter posledično znižanje davčne izgube v tem znesku (točka II. izreka).

Tožnik je vložil tožbo, ker se ne strinja z ugotovitvijo, ki se nanaša na inšpiciranje DDV pri odpisu terjatve po prisilni poravnavi, iz katerega izhaja, da tožnik po prisilni poravnavi ni več dolžan plačati vsega DDV, ki si ga je odbil in da ni upravičen do odbitka celotnega zneska vstopnega DDV, temveč samo do odbitka sorazmernega dela vstopnega DDV, ki se nanaša na višino obveznosti, ki jo je dolžan plačati po potrjeni prisilni poravnavi ter bi tožnik moral popraviti vstopni DDV (v skladu s 1. odstavkom 42. člena ZDDV). Iz pravice upnika tožeče stranke je drugostopenjski organ zaključil, da je potrebno na drugi strani upoštevati, da ima tožnik obveznost popravka vstopnega DDV, saj bi sicer prišlo do škodovanja proračuna, pri čemer je sledil načelu nevtralnosti ter podal pravno podlago iz 2. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV ker gre po mnenju pritožbenega organa za spremembo dejavnikov za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, pri tem pa se sklicuje tudi na določbe 10. odstavka 21. člena ZDDV in 1. in 2. odstavek 100. člena PZDDV. Tožnik se z takšnim zaključkom ne strinja, saj meni, da je napačen in temelji na nepravilni uporabi materialnega prava. Vztraja pri svojih stališčih ter meni, da ni zakonske podlage za popravek odbitka vstopnega DDV v primeru prisilne poravnave. To utemeljuje z 40. členom ZDDV, popravek po 42. členu ZDDV se ne nanaša na popravek vstopnega DDV v primeru prisilne poravnave. Poudarja pomen odločbe Ustavnega sodišča, št. U I-412/2002-13 z dne 17. 6. 2004 za prepovedi retroaktivnosti v zvezi z odbijanjem vstopnega DDV, da davčni organ ne more posegati v javno zakonodajo in pravno veljavno nastale pravice tožeče stranke z internim pojasnilom glavnega urada z dne 19. 10. 2004. Sklicuje se na točko b) 1. odstavka 20. člena Šeste smernice o popravku odbitka vstopnega DDV, ki ga ni potrebno narediti v primerih, ko davčni zavezanec delno ali v celoti ne poravna obveznosti. Posamezna država članica v svoji zakonodaji lahko določi popravek odbitka vstopnega DDV, v primerih ko davčni zavezanec delno ali v celoti ne poravna obveznosti, vendar pa tega slovenska zakonodaja nikjer ne ureja.

V nadaljevanju navaja pravno podlago za popravek odbitka vstopnega DDV (42. člen ZDDV), ki ga citira in 1. odstavek 20. člena Šeste smernice, ki jo citira v angleščini in uradnem prevodu v slovenščini. Sklicuje se na odločbo Davčnega urada Ljubljana v zadevi odloga prisilne izterjave, kjer je davčni organ ocenil, da je bil v postopku napačno uporabljen materialni predpis in se je tožniku tudi odložila davčna izvršba, ker je davčni organ med drugim ugotovil, da je tožnik v času, ko je odbil celotni vstopni DDV, v celoti upravičen do odbitka vstopnega DDV. Prva točka 1. odstavka 42. člena ZDDV ne določa popravkov odbitkov vstopnega DDV v primeru prisilne poravnave. Navaja 40. člena ZDDV, ki ga citira ter navaja, da v trenutku, ko je odbijal vstopni DDV, je imel pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV. Navaja interno pojasnilo glavnega urada, ki sicer ni navedeno v zapisniku, ki pa se sklicuje na 42. člen ZDDV in na sorazmeren popravek odbitka vstopnega DDV zaradi prisilne poravnave. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, ki v zadevnem primeru, glede odbitka vstopnega DDV določa, da velja prepoved retroaktivnosti. Navaja, da je kršeno načelo enakega obravnavanja upnikov. Po mnenju tožeče stranke je davčni organ neupravičeno davčno obveznost povečal za celotni znesek DDV, pri čemer gre za obveznost tožeče stranke, ki bi po vsebini morala biti predmet postopka prisilne poravnave, saj je nastalo v zvezi z preteklimi poslovnimi dogodki, katerega pravni učinek je znižanje ali odložitev izpolnitve dolžnikovih obveznosti. S potrditvijo prisilne poravnave preneha upnikova pravica zahtevati izpolnitev terjatve v odstotku, ki presega s prisilno poravnavo določen odstotek poplačila. Navaja določbi 1. odstavka 63. člena in 3. odstavka 59. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93 in spremembe, v nadaljevanju ZPPSL), ki ju citira.

Očita davčnemu organu, da je napačno obračunal DDV v višini 50.220.361,46 SIT. Tožnik je ugotovil, da je obračunal previsok znesek DDV v višini 11.242.742,88 SIT, za kar prikazuje dokaz- tabelo, davčni organ je v izpodbijani odločbi upošteval le 4.655.775,64 SIT obračunanega DDV preveč, s čimer se tožnik ne strinja. Vztraja pri navedbah in dokazih, ki jih je podal v postopku v glede C. d.o.o., da gre za oproščen promet (kredit + obresti). Glede D. d.d. navaja, da je davčni organ izhajal iz prijave terjatev in ne iz priznanih terjatev. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo prvostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na inšpiciranje DDV pri odpisu obveznosti po prisilni poravnavi odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik v tožbi ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka odgovorila v drugostopenjski odločbi in vztraja pri svojih navedbah in razlogih za odločitev.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravila in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z razlogi tožeče stranke strinja, in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, dalje ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Tožnik v obravnavanem sporu izpodbija odločitev prvostopenjskega organa, s katerim je tožniku dodatno odmerjen DDV iz naslova popravka odbitka vstopnega DDV, ki ga je davčni organ opravil na podlagi 1. odstavka 42. člena ZDDV. Po navedeni določbi se mora odbitek vstopnega DDV, ki ga je davčni zavezanec izvršil v skladu s tem zakonom, ustrezno popraviti: 1. če se naknadno ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kakor je znesek do katerega je bil davčni zavezanec upravičen; 2. če se po davčnem obračunu izkaže, da so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, kot so odpovedi nakupov in znižanja cen. V obravnavanem primeru gre tudi po mnenju sodišča za situacijo, ko so se po davčnem obračunu spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV. Zakon primeroma navaja odpovedi nakupov in znižanja cen in med dejavnike posebej ne navaja, kot se sklicuje tožnik, da se odbitek ne popravi, če ostanejo transakcije v celoti ali delno neplačane, pri čemer se tožnik sklicuje na a) točko 1. odstavka 20. člena Šeste Direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 (77/388-EGS)(1). Po navedenem členu Šeste Direktive lahko države članice zahtevajo popravek v primerih, ko transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane. Tožnik izpodbija odločitev iz razloga, ker meni, da Slovenija navedene določbe ni sprejela v nacionalno zakonodajo (ZDDV), kar bi po njegovem pomenilo, da bi navedeno moralo biti izrecno določeno. Sodišče se s tem stališčem ne strinja.

Po mnenju sodišča je popravek odbitka vstopnega DDV, ki je določen v 42. členu ZDDV, predviden ali zaradi spremembe upravičenosti do odbitka ali spremembe dejavnikov, ki so merodajni za določitev zneska odbitka. Ker besedilo 42. člena ZDDV posebej ne izključuje situacije popravka odbitka v primerih, ko transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane, to po mnenju sodišča pomeni, da je navedeno določbo treba razumeti tako, kot jo razumeta oba davčna organa, ki pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo razumeta kot okoliščino po 1. odstavku 42. člena, ko se je naknadno izkazalo, da so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, kjer sta odpovedi nakupov in znižanja cen zgolj primeroma navedena v besedilu zakona, zato po mnenju sodišča sodijo med te okoliščine tudi primeri, kot je obravnavani, ko transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane. Po 2. odstavku 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec pri izračunu davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je davčni zavezanec dolžan ali ga je plačal pri nabavi blaga oz. storitev od drugega davčnega zavezanca. V zadevi je nesporno, da je izdan pravnomočen sklep sodišča o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave, iz katerega izhaja, da tožnik za dobavo blaga oz. storitev ni (več) dolžan plačati zneska, ki mu je bil zaračunan, s tem pa se je posledično spremenila tudi višina DDV, ki ga je dolžan plačati, saj se je zmanjšala obveznost tožnika do upnikov iz 100% na 20 % , (to pomeni da tudi DDV, ki je bil obračunan po prejetih računih, ne bo v celoti plačan), zato je tožnik dolžan, tudi po mnenju sodišča, ustrezno popraviti odbitek vstopnega DDV, ki ga je izvršil v skladu z ZDDV, v skladu s 1. oz. 2. odstavkom 42. člena ZDDV.

Sklicevanje tožnika na besedilo Šeste smernice po povedanem obravnavanem primeru ne vpliva na drugačno odločitev, saj ta glede popravkov odbitkov zgolj definira pogoje, ki so po mnenju sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni na pravni podlagi 1. odstavka 42. členu ZDDV. Države članice imajo pravico v skladu z navedeno direktivo, da lahko zahtevajo popravke po povedanem tudi v primerih, ko transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane, kot v obravnavanem primeru. Zato po mnenju sodišča tožnik v obravnavanem primeru ne more uveljavljati celotnega zneska odbitega vstopnega DDV. Očitki dolžnika, ki se nanašajo na samo višino naloženega zneska DDV v plačilo, in tožbeni ugovori v zvezi družbama C. d.o.o. in D. d.d. so enaki kot jih je navajal tožnik že v pritožbi in je nanje odgovorila tožena stranka. Tožnik tudi v tožbi ne navaja drugače in ne podaja drugih razlogov. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja, kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1) : Navedeno Direktivo je sedaj zamenjala Direktiva Sveta 2006 112 ES z dne 28. 11. 2006 v skupnem sistemu davka na dodano vrednost (ULL 347, 11. 12. 2006 s katero je usklajen ZDDV-1).