Jedro

Ocena sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom določilo predujem v višini 90.000,00 SIT, je realna in v skladu z materialnim pravom, saj je pri določitvi višine predujma potrebno upoštevati. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilci, ki v Tarifi za vrednotenje izvedenskega oz. cenilskega dela določa točkovne postavke za posamezno opravilo izvedenca oz. cenilca.

V skladu z II. odstavkom 242. člena ZPP je izvedenec upravičen le do pravočasno priglašenih stroškov v višini 4.400,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v drugem odstavku spremeni tako, da sta dolžnika dolžna izvedencu A. A. v roku 8 dni pod izvršbo povrniti stroške v višini 4.400,00 SIT na račun št. ... B. V., d.d. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikoma naložilo, da v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa plačata predujem za sodnega cenilca v znesku 70.000,00 SIT, v drugem odstavku izreka pa jima je naložilo v plačilo 16.500,00 SIT, ki predstavljajo stroške izvedenca.

Dolžnika sta se zoper ta sklep pravočasno pritožila in v pritožbi navedla, da je izvedenec na naroku priglasil le stroške v višini 4.400,00 SIT in ne 16.500,00 SIT kot je odločilo sodišče prve stopnje, sploh pa je izvedenec pričal le 12 minut in ni upravičen do plačila dvakrat po 75 točk. Poleg tega je bilo pričanje brezpredmetno in je povzročilo nepotrebne stroške. Po njunem mnenju je bilo izvedenčevo pričanje nekvalitetno in nestrokovno, saj je glede razlike v cenitvah povedal, da je le-ta posledica uporabljenih indeksov pri vsaki od cenitev, pri tem pa je pozabil povedati, da se je pri prvi cenitvi poslovni objekt cenil le na površini 110 m2, pri zadnji pa na 310 m2 in da pri prvi cenitvi objekt še ni bil v celoti izdelan, pri zadnji pa že. V pritožbi sta tudi ugovarjala imenovanju izvedenca A., da opravi ponovno cenitev nepremičnin, saj se je že sedaj pokazal kot nestrokoven in pristranski ocenjevalec, ker je na pamet in brez strokovnih argumentov zniževal vrednost obeh objektov. Nasprotovala sta tudi višini določenega predujma, ki je po mnenju pritožnikov oderuški, saj bo izvedenec pri novi cenitvi uporabil vse dosedaj že ugotovljene podatke, ki jih bo vstavil v računalnik, ta pa mu bo po novi metodi izračunal novo vrednost nepremičnin v nekaj minutah, ker gre zgolj za prevrednotenje znanih dejstev po drugačni metodi. Predlagala sta razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnika imata prav, ko nasprotujeta višini plačila stroškov za izvedenca 16.500,00 SIT, saj je iz spisa razvidno, da je izvedenec na naroku dne 12. 9. 2005 priglasil le stroške v višini 4.400,00 SIT (list. št. 180). Izvedenec je nato dne 15. 9. 2005, to je tri dni po naroku, sodišču poslal dopis v katerem je priglasil stroške za ustno podajanje izvida in mnenja po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) v višini 150 točk, to je 2 x 75 točk za vsake začete pol ure (list. št. 181), kar znaša 16.500,00 SIT kot mu jih je priznalo prvostopno sodišče. II. odstavek 249. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v skladu s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) smiselno uporablja v izvršilnem postopku, določa, da glede povračila stroškov in nagrade za izvedence velja smiselno določba II. odstavka 242. člena ZPP. Ta pa določa, da mora izvedenec zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je izvedencu priznalo stroške po Pravilniku kot jih je priglasil po naroku, saj so bili ti priglašeni prepozno in je izvedenec izgubil pravico, da bi jih priglasil. Dejansko se pokaže, da je izvedenec v obravnavani zadevi dvakrat priglasil stroške; enkrat na naroku in nato še s posebno vlogo. Izvedenec je v skladu z omenjenim določilom ZPP pravočasno priglasil le stroške v višini 4.400,00 SIT (čeprav jih ni specificiral v skladu s Pravilnikom), zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikoma v plačilo naložilo samo te stroške, do katerih je izvedenec dejansko upravičen.

Glede pritožbenega očitka o nepotrebnosti navedenih stroškov in samega ustnega podajanja izvida in mnenja izvedenca pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sta te stroške povzročila dolžnika sama, zato sta jih v skladu s 152. členom ZPP tudi dolžna trpeti. Navedeni člen določa, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. V kolikor namreč dolžnika ne bi vložila predloga, da sodišče na naroku ponovno oceni vrednost nepremičnin in k temu predlogu priložila cenitvenega poročila, katerega odstopanje od pravnomočno ugotovljene vrednosti nepremičnin je bilo bistveno, ti stroški ne bi nastali. Sodišče druge stopnje tudi ne dvomi v izvedenčevo strokovnost, ki je podal izvid in mnenje ter ustno obrazložitev na naroku povsem argumentirano, konkretno je pojasnil tudi razliko v cenitvah in pri tem navedel, da je upošteval različne faze izgradnje? nepremičnin, njegovo delo pa je rezultat dolgoletne prakse in izkušenj, zato so pritožbeni očitki dolžnikov v tej smeri neutemeljeni. Prav tako pa dolžnika neutemeljeno ugovarjata ponovnemu imenovanju izvedenca v tej zadevi, saj zoper sklep o postavitvi izvedenca ni pritožbe.

Pritožba dolžnikov tudi ni utemeljena v delu, v katerem nasprotujeta višini predujma, ki ga je prvostopno sodišče določilo v izpodbijanem sklepu. V II. odstavku 38. člena ZIZ je določeno, da mora upnik plačati predujem za stroške izvršilnih dejanj na način, v višini in v roku, ki ga določi sodišče. Glede na že omenjeno določilo 152. člena ZPP sta v obravnavani zadevi predujem dolžna kriti dolžnika sama, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče je določilo višino predujma na 70.000,00 SIT, drugostopno sodišče pa s takšno višino v celoti soglaša. Takšna ocena višine predujma je namreč povsem realna, saj je pri določitvi njegove višine potrebno upoštevati Pravilnik, ki v Tarifi za vrednotenje izvedenskega oziroma cenilskega dela določa točkovne postavke za posamezno opravilo izvedenca oziroma cenilca. Prav tako je potrebno upoštevati zahtevnost in obseg zadeve. Izvedenec bo v obravnavani zadevi moral opraviti ponovno cenitev nepremičnin, pri tem sicer ne bo upravičen do nagrade za pregled spisa, ki ga je med potekom tega postopka že opravil in je z zadevo seznanjen. Vendar pa bo v skladu s 46. in 47. členom omenjenega Pravilnika upravičen do nagrade za novo izdelan izvid in mnenje, prav tako bo potreben ponovni ogled nepremičnine, saj bo potrebno opraviti ažurno cenitev in ugotoviti trenutno stanje nepremičnin in faze izgradnje, da bo sodišče lahko ugotovilo tržno vrednost nepremičnin na dan cenitve. Ob upoštevanju navedenih določb Pravilnika pa se ocena sodišča prve stopnje pokaže za pravilno. Sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je za potrebe izdelave novega izvedenskega mnenja določilo predujem v višini 70.000,00 SIT.

Ker se je pritožba dolžnikov izkazala za delno utemeljeno, jo je sodišče druge stopnje, v delu v katerem jima je bilo naloženo plačilo stroškov izvedenca, spremenilo kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je pritožbo dolžnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških odpade, ker jih dolžnika nista priglasila.