Jedro

Ker tožeča stranka vtožuje regresni zahtevek iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, se sporno razmerje presoja po specialni ureditvi po ZOZP in ne po določbah OZ oziroma glede na čas škodnega dogodka določbah ZOR o subrogaciji.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 517/2010 z dne 9. 1. 2015 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 2. 2010, opr. št. VL 22465/2010 se delno vzdrži v veljavi za plačilo glavnice v višini 10.784,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 2. 2010 dalje do plačila, ter izvršilnih stroškov v višini 4,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2010 dalje do plačila, vse v 15-tih dneh, pod izvršbo. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 2. 2010, opr. št. VL 22465/2010 se delno razveljavi za plačilo zneska 103.366,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2010 dalje do plačila ter izvršilnih stroškov v višini 41,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki nadaljnje stroške pravdnega postopka v znesku 2.331,41 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo.”

2. Zoper to sodbo glede I. in III. točke izreka sodbe je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter obveže tožečo stranko na plačilo stroškov pravdnega postopka in stroškov pritožbe.

3. Pritožba povzame, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke, ki predstavlja regresni zahtevek na podlagi 3. člena Splošnih pogojev AO 95, ki določa, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja za odškodninske zahtevke oseb, ki jim zavarovanec omogoči, da se prevažajo na delu vozila, ki ni namenjen za prevoz oseb, razen, če se te osebe prevažajo v skladu s tretjim odstavkom 3. člena navedenih pogojev, ki določa, da ima zavarovalnica v primeru iz prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev za škodo, ki jo je poravnala oškodovancu, od zavarovanca in odgovorne osebe pravico uveljaviti povračilo izplačanih zneskov (regres skupaj z obrestmi in stroški), pri čemer zahtevek za povračilo izplačanega zneska pri posameznem zavarovalnem primeru ne presega 12 povprečnih mesečnih neto osebnih dohodkov glede na zadnje uradno besedilo pristojnega organa v RS, ustvarjenega neposredno pred pridobitvijo pravice do regresa.

4. Pritožba meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni utemeljen ugovor tožene stranke, da ni stranka zavarovalne pogodbe in da regresni zahtevek zoper njo ni mogoč. Glede razbremenitve odgovornosti toženca se sodišče prve stopnje sklicuje na sodbo I K 108/1999 in vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo, toda pritožba šteje, da je takšno stališče zmotno, saj je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornost v razmerje med tožencem in oškodovancem D. M. 5. Pritožba izpodbija presojo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka uveljavljala iz razloga,ker je pretekel absolutni rok za zastaranje kazenskega pregona za dejanje, za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen s sodbo K 108/1999. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je po pretrganju zastaranja, torej potem, ko je bila sodba K 108/1999 pravnomočna, pričel zastaralni rok teči naprej in je absolutno zastaral kazenski pregon in da je torej zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko zastaral, ker je do vložitve izvršilnega predloga v letu 2010, pretekel čas, ki je potreben za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ugovor tožene stranke neutemeljen, ker predmet zahtevka ni škoda, povzročena s kaznivim dejanjem, zato določba 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne preide v poštev.

6. Pritožba glede na takšno stališče izpostavlja vprašanje pravne narave zahtevka tožeče stranke, ali gre za regresni zahtevek ali za subrogacijski zahtevka. V razmerju do oškodovanca D. M. je šlo za zahtevek, povzročen s kaznivim dejanjem. Če se zahtevek tožeče stranke opredeli kot regresni zahtevek, potem je sodišče napačno zavrnilo ugovor zastaranja tudi na podlagi določbe tretjega odstavka 171. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je potrebno upoštevati datum vložitve izvršilnega predloga 17. 2. 2010 ter datum plačila odškodnine 24. 08. 2009 in 20. 04. 2010 in da torej tudi šest mesečni rok ni zastaral. Pritožba se z datumom 24. 08. 2009, od katerega je presojalo zastaranje terjatve, ne more strinjati. Iz tožbe je razvidno, da je tožeča stranka izplačala oškodovancu D. M. znesek 67.837,87 EUR dne 11. 03. 2009, dne 24. 08. 2009 pa znesek 41.280,33 EUR. Sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja ne bi smelo upoštevati datuma plačila odškodnine 24. 08. 2009, saj je pri presojanju pričetka teka roka, od katerega prične teči zastaralni rok, potrebno šteti dan, ko se je terjatev lahko izterjala (361. člen ZOR). To pa je bil datum 11. 03. 2009, ko je tožeča stranka izplačala oškodovancu znesek 67.837,87EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi višine odškodnine štelo, da je tožeča stranka upravičena do regresnega zahtevka v višini 10 povprečnih neto osebnih dohodkov. Deset povprečnih neto osebnih dohodkov pa je manj, kot je znesek 67.837,87 EUR, zaradi česar bi morala sodišče pri presoji ugovora zastaranja kot datum, od katerega je lahko tožeča stranka že terjala plačilo zneska 67.837,87 EUR, šteti datum 11. 03. 2009 in ne datum plačila zadnjega dela odškodnine oziroma dela odškodnine, ki je bil plačan znotraj šest mesečnega roka, šteto od vložitve izvršilnega predloga dalje. Do datuma 17. 02. 2010 pa je od datuma 11. 03. 2009 preteklo več kot šest mesecev, saj tožeča stranka tudi do celotnega tega zneska ni upravičena po odločitvi sodišča prve stopnje, in ji je bil za preostanek od priznanega zneska, torej tudi delno izplačanega zneska dne 11. 03. 2009 in za vse kasnejše plačane zneske, zahtevek zavrnjen. Zato je zahtevek tožeče stranke zastaral in bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti zahtevek tožeče stranke v celoti.

7. Pritožba vztraja, da pri enakem ugovoru zastaranja tožena stranka vztraja tudi v zvezi določbe 377. člena ZOR. Po določbi 939. člena ZOR zahtevek tožeče stranke predstavlja subrogacijski zahtevek. Subrogacija je opredeljena v 299. členu ZOR in pravi, kdor izpolni tujo obveznost, se lahko vsak izpolnitelj pred izpolnitvijo ali ob izpolnitvi dogovori z upnikom, da izpolnjena terjatev preide nanj z vsemi pravicami ali le nekaterimi stranskimi pravicami. V konkretnem primeru je po določbi 939. člena ZOR opredeljena zakonita subrogacija. Ker pritožba trdi, da je tožeča stranka plačala tuj dolg, torej dolg tožene stranke do oškodovanca D. M., potem toženec glede uporabe določbe 377. člena ZOR ne more biti v slabšem položaju, kot bi bil, če bi zoper njega neposredno vložil tožbo D. M., kar pomeni, da bi se toženec upravičeno skliceval na 377. člen ZOR in da je torej terjatev zoper toženca zastarala ob uporabi določbe 377. člena ZOR.

8. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da lahko zavarovalnica po splošnih določbah AO 95 terja v primeru izgube pravic iz zavarovanja plačilo tako od zavarovanca kot tudi od odgovorne osebe. Sodišče je ravnanje toženca opredelilo kot ravnanje, storjeno z veliko malomarnostjo, kar naj bi ugotovilo tudi kazensko sodišče. S temi zaključki se tožena stranka ne more strinjati. Po kazensko pravni zakonodaji je dejanje storjeno z naklepom ali z malomarnostjo. Pri krivdni obliki malomarnosti pa je lahko podana zavestna ali nezavestna malomarnost. Z vidika civilno pravne odgovornosti pa zakon ne govori o zavestni ali nezavestni malomarnosti, zato se tožena stranka ne more strinjati s stališčem sodišča, da je veliko malomarnost tožnika ugotovilo že kazensko sodišče. 9. Pritožba trdi, da ne drži, da tožena stranka ni zatrjevala, niti dokazovala, da ni v celoti kriva za nastanek škode. Ta očitek sodišča je protispisen in gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj je tožena stranka ves čas trdila, da je šlo kritičnega dne za običajni postopek in da so delavci vedno sestopali s tovornjaka na način, ko je bilo to kritičnega dne v primeru delavca D. M. V ta namen je tožena stranka predlagala zaslišanje prič, vendar je sodišče izvedbo vseh dokazov kot nepotrebnih zavrnilo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

10. Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje pod točko 30 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je sam delodajalec dopustil nepravilno sestopanje iz višine s pomočjo viličarja, kar predstavlja osnovno kršitev in so ti razlogi v nasprotju med tem, kar je trdilo v zvezi razbremenitve odgovornosti oziroma krivde samega toženca. Sodišče je zapisalo, da je sama prvo tožena stranka, kar je delodajalec, dopuščala takšno sestopanje delavcev s tovornjaka, kar sta povedala D. M. in D. P. Lestev in drugih pripomočkov, ki bi omogočali varen sestop s tovornjaka, ni bilo. Sodišče ugotavlja, da je bila takšna praksa ustaljena, kar sta potrdili prej navedeni priči in da je torej tožena stranka vseskozi vedela, na kakšen način se vrši sestopanje z naloženega tovornjaka in je takšen način dopuščala in da je zato izgubila regresne pravice.

11. Toda po mnenju pritožbe so takšni argumenti uporabljivi za razmerje zahtevka tožeče stranke do prvo tožene stranke, prej M. Ž., ne pa v razmerju odo tožene stranke, ki je bil kritičnega dne delavec M. Ž. d.d. in ki je torej kot voznik viličarja ravnal v skladu z utečeno prakso. Po določbi četrtega odstavka 939. člena ZOR je opredeljena izjema glede prehoda pravila zavarovančevih pravic na zavarovalnico. Ta izjema velja za tistega, ki je škodo povzročil, vendar za zavarovanje katerega zavarovanec odgovarja ali pa nekdo, ki je delavec pri zavarovancu, pa ne gre za namenoma povzročeno škodo. Iz kazenske sodbe je razvidno, da se tožencu ni očital naklep kot krivdna oblika storitve kaznivega dejanja, zato je sodišče na krivdno odgovornost vezano.

12. Pritožba nato pove,da je v konkretnem primeru zavarovalnica (tožeča stranka) trdila, da je prvo tožena stranka izgubila zavarovalne pravice na podlagi splošnih pogojev AO 95. Tožena stranka ni vedela, iz katerega zavarovanja je zavarovalnica izplačala oškodovancu odškodnino. Prvo tožena stranka je imela namreč sklenjeno tudi zavarovanje odgovornosti, kar pomeni, da je tožeča stranka bila obvezana izplačati odškodnino tudi za primer, če je do škodnega dogodka prišlo in seveda do škode, ki jo je delavec povzročil v zvezi z delom ali med delom.

13. Pritožba še pove, da se tožena stranka sklicuje na Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Pove, da gre za specialni predpis, ki je ga je potrebno uporabiti in povzame celotno vsebino 7. člena ZOZP ter trdi, da sodišče prve stopnje z uporabo pravilno citiranega 7. člena ZOZP ni imelo podlage, da je toženca obvezalo na delno povrnitev plačane odškodnine. V konkretnem primeru sploh ni prišlo do kršitve pogodbe, ki bi imela podlago v citiranem 7. členu. Poleg tega zakon govori o zavarovancu oziroma odgovorni osebi. Čeprav je bil toženec voznik viličarja, pa ga ni mogoče tretirati kot odgovorno osebo, saj tudi sodišče samo ugotavlja, da je šlo pri prvo toženi stranki za utečeno prakso.

14. Pritožba predlaga še spremembo odločitve glede stroškov postopka.

15. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

16. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da so vsi pritožbeni ugovori tožene stranke neutemeljeni in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in naloži toženi stranki povrnitev stroškov odgovora na pritožbo v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

18. Pritožba ni utemeljena.

19. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

20. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo.

21. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo, da je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila dne 17. 2. 2010 zoper dolžnika M. Ž. d. d. (med postopkom - v stečaju) in sedanjo toženo stranko, ki sta oba obrazloženo ugovarjala zoper izdani sklep o izvršbi zaradi plačila 114.151,85 EUR s pripadki in se je zoper oba postopek nadaljeval v pravdnem postopku po pravilih postopka za gospodarske spore in da je postopek zoper prvotoženo stranko bil zaključen s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 14.1.2014, opr. št. I Pg 517/2010, ki je postala pravnomočna 5. 2. 2014, s tem da je zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo stranko bil pravnomočno zavrnjen iz razloga, ker tožeča stranka ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve potem, ko ji je bila v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko prijavljena vtoževa terjatve prerekana.

22. Sodišče prve stopnje je v še sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje in sprejelo naslednje materialnopravne zaključke: (-) predmet spora je regresni zahtevek tožeče stranke za povrnitev izplačane odškodnine, ki ga v tem postopku tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko, na podlagi določbe tretjega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma drugega odstavka 172. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), ki je veljal v času škodnega dogodka in na podlagi zakonite subrogacije po 963. čl. OZ in drugega odstavka 7. člena ZOZP in splošnih pogojev AO; (-) da je imela M. Ž. d.d. na podlagi zavarovalne police št. ... z dne 31. 12. 1984 (listine A3 in A29 - A34 v spisu) z dodatki pri tožeči stranki zavarovana vsa motorna vozila, vlačilce, specialna motorna vozila, priključna in delovna vozila - samohodni delovni stroji ter tirna vozila last zavarovanca do vsakokratne dejanske vrednosti oziroma navedenih zavarovalnih vsot (priloga A3). Zavarovano je imela avtomobilsko odgovornost, zavarovanje voznika in drugih oseb v motornem vozilu za škodo zaradi telesnih poškodb - AO plus zavarovanje, avtomobilski kasko z dodatnimi zavarovanji in avtomobilsko nezgodo; (-) da je bil po navedeni zavarovalni polici zavarovan tudi viličar s katerim je dne 9. 9. 1997 prišlo do škodnega dogodka; (-) da je tožena stranka bila delavec M. Ž. d.d.; (-) da je dne 9. 9. 1997 prišlo pri M. Ž. d.d. do škodnega dogodka, ki je bil predmet kazenskega postopka, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Žalcu pod opr. št. K 108/99, v katerem je bil toženec (H. J.) s sodbo z dne 28. 1. 2002 v zvezi s sodbo VS Celje z dne 21. 5. 2002, opr. št. Kp 163/2002 spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz malomarnosti po III in I odstavku 134 čl. KZ; (-) da iz navedenih sodnih odločb izhaja: “da je H. J. dne 9. 9. 1997 okoli 9.30 ure v M. Ž. v Z. kot viličarist pri spuščanju palete, na kateri je takrat stal M. D., v trenutku, ko je bila paleta še na višini 1 m nad tlemi, zapeljal nekaj metrov vzvratno, nato pa naredil zavoj in istočasno še spustil paleto, pred tem pa se ni prepričal, v kakšnem položaju se nahaja D. in kako je z njegovo stabilnostjo, čeprav se je glede na svojo strokovno usposobljenost za ravnanje z viličarjem nedvomno zavedal, da gre za tvegani manever oziroma, da pri protipredpisnem načinu spuščanja druge osebe z viličarjem mora še posebej skrbno paziti na njen položaj med spuščanjem, saj lahko pride do D. izgube ravnotežja in posledično do njegove telesne poškodbe, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo. Vendar se je D. začel opotekati in se pri tem prijel za prečni nosilec drsnega ogrodja vilic, ker pa je v tem trenutku prišlo do križanja prečnega nosilca vilic in tistega, za katerega se je prijel D., je D. vkleščilo prste desne roke in je v posledici utrpel skoraj popolno amputacijo sredinca desne roke v višini osnovnega členka s prelomi in zmečkanjem mehkih delov ter raztrganje mehkih delov četrtega prsta, deloma tudi drugega, kar je huda telesna poškodba”; (-) da je oškodovanec M. D. odškodnino za škodo, nastalo v škodnem dogodku z dne 9. 9. 1997 iztožil v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Celju, pod opr. št. P 253/1999; (-) da je s sodbo Okrožnega sodišča z dne 8. 1. 2009, ki jo je po pritožbi tožnika Višje sodišče v Celju s svojo sodbo z dne 24. 6. 2009, opr. št. Cp 430/2009 spremenilo, bila tožeča stranka v tem postopku (Z. T. d. d.) iz naslova avtomobilskega zavarovanja dolžna plačati oškodovancu M. D. odškodnino v znesku 50.425,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 49.500,00 EUR od 1. 1. 2002 dalje do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za TOM, od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 9,18 EUR od 17. 9. 1998 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 670,88 EUR od 18. 10. 1998 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 12,10 EUR od 18. 11. 2001 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 81,26 EUR od 4. 1. 2003 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 67,00 EUR od 21. 7. 2003 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 36,44 EUR od 23. 12. 2003 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 39,11 EUR od 12. 7. 2004 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti,od 26,06 EUR od 2. 11. 2004 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti,od 105,31 EUR od 30. 9. 2005 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 103,30 EUR od 3. 4. 2006 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 88,66 EUR od 12. 12. 2006 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 114,08 EUR od 20. 12. 2008 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 35,52 od 20. 12. 2008 dalje do prenehanja obveznosti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v presežku za 10.963,59 EUR pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeča stranka je bila oškodovancu dolžna povrniti tudi pravdne stroške v znesku 8.418,16 EUR v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pritožbene stroške v znesku 380,33 EUR ter pravdne stroške v višini 167,30 EUR; (-) da ni sporno, da je tožeča stranka vse obveznosti po pravnomočni sodbi poravnala in dne 11. 3. 2009 je nakazala pooblaščencu oškodovanca 67.837,87 EUR, dne 24. 8. 2009 pa 41.280,33 EUR, plačala je tudi stroške izvedenin v znesku 200,00 EUR dne 17. 7. 2008, 234,01 EUR dne 23. 10. 2008 in 310,60 EUR dne 18. 11. 2008 ter 596,16 EUR dne 30. 4. 2010, kar potrjujejo računalniški izpisi v prilogi A9 - A14, ob izplačilu je obračunala tudi pripadle zakonske zamudne obresti na posamezne zneske glavnice in stroške, kar izhaja iz dopisov z dne 9. 3. 2009 in priloženih obračunov (priloga A15), ter iz dopisa z dne 24. 8. 2009 in priloženih obračunov (priloga A16) in z dopisa z dne 30. 4. 2010 (priloga A17); (-) da je tožeča stranka dne 17. 9. 2009 (priloga A22) naslovila regresni zahtevek na M. Ž. d.d in dne 19. 10. 2009 (prilogi A23) regresni zahtevek na toženo stranko, tako da je ugovor tožene stranke, da ni prejela regresnega zahtevka od tožeče stranke neutemeljen; (-) da je neutemeljen tudi ugovor tožene stranke, da ni bila pozvana v pravdo pod opr. št. P 253/99, ki se je vodila pri Okrožnem sodišče v Celju, saj je iz pripravljalne vloge Z. T. z dne 23. 1. 2003 (na 1. št. 52 v spisu P 253/99), razvidno, da je Z. T. d.d. pozvala tudi (drugo) toženo stranko v pravdo, tožena stranka je bila pozvana z dopisom sodišča z dne 28. 1. 2003 (1. št. 57), da se izjavi ali vstopa v pravdo, vendar v pravdo ni vstopila in je tako ugovor slabega pravdanja, ki ga tožena stranka uveljavlja v tem postopku neutemeljen, saj je tožena stranka imela možnost sodelovanja v postopku P 253/99, ki pa je ni izkoristila.

23. Sodišče prve stopnje se je nato opredelilo glede temelja regresnega zahtevka tožeče stranke in glede višine, do katere je ta utemeljen.

24. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ne na pravni podlagi drugega odstavka 171. člena ZOR(1) in ne pravni podlagi tretjega odstavka 147. člena OZ(2), ki urejata odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo delavec pri delu povzroči ali v zvezi z delom povzroči tretji osebi, tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati svojega tožbenega zahtevka. Pojasnilo je, da je v konkretnem voznik viličarista H. J., sedaj tožena stranka, poškodoval svojega sodelavca D. M. in ne tretjo osebo. Presodilo je, da je tako posledično neutemeljen ugovor zastaranja tožena stranka po četrtem odstavku 147. člena OZ oziroma 171. členu ZOR, ki določata šest mesečni zastaralni rok.

25. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi utemeljenost pravne podlage po 963. členu OZ o zakoniti subrogaciji kot jo je uveljavljala tožeča stranka(3) in glede na splošne pogoje AO-95 (priloga A28) ugotovilo, da se kot zavarovanci štejejo poleg lastnika vozila (delodajalca) tudi voznik kot uporabnik vozila in tudi osebe, ki se prevažajo z vozilom (drugi odstavek 1. člena Splošnih pogojev AO-95) ter imajo tako status zavarovanca tudi delodajalec (prvotožena stranka), tožena stranka in tudi oškodovanec - poškodovani delavec. Presodilo je, da v takem primeru do subrogacije po prvem odstavku 963. člena OZ ne more priti, saj je povzročitelj škode delavec pri zavarovancu (delodajalcu). Povzročitelj škode ni tretja oseba, ampak ima po zavarovalni pogodbi tudi sam status zavarovanca, proti zavarovancu pa subrogacija ni mogoča. 26. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ugovor zastaranja kot ga je podala tožena stranka ter pri tem zavrnilo tudi kot neutemeljene njene navedbe, da bi se zastaranje pretrgalo šele z vloženo pripravljalno vlogo, v kateri je tožeča stranka opredelila pravno naravo svojega zahtevka in pojasnilo, da 365. člen OZ jasno določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Takšno dejanje pa je tožeča stranka opravila z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred naslovnim sodiščem dne 17. 2. 2010. Takrat je bilo zastaranje nedvomno pretrgano.

27. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v konkretnem primeru, ko gre za uveljavljanje regresnega zahtevka zavarovalnice za iztoženo škodo v postopku P 253/99 iz naslova odškodnine poškodovanemu delavcu iz naslova avtomobilske odgovornosti, sklicevanje tožene stranke na določbo 377. člena ZOR neutemeljeno. Za regresno terjatev velja, da je nastala oziroma zastaranje začne teči šele z izplačilom odškodnine. Glede na datum vložitve predloga za izvršbo dne 17. 2. 2010 in datume plačila odškodnine kot izhajajo iz navedb tožeče stranke in listinskih dokazov v spisu, zagotovo niso zastarale regresne terjatve tožeče stranke izplačane 24. 8. 2009 in 30. 4. 2010. Ugovor zastaranja tožene stranke tako v nobenem primeru ni utemeljen ne po določbi tretjega odstavka 380. člena ZOR(4) in 376. člena ZOR(5), na katere se tožena stranka sklicuje.

28. V zvezi s pravno podlago po 7. členu ZOZP pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila zavarovalna pogodba med prvotoženo stranko (M. Ž.) in tožečo stranko v prilogi A3 sklenjena od 1. 1. 1985 dalje do odpovedi, torej za nedoločen čas. Presodilo je, da so Splošni zavarovalni pogoji, ki jih je potrebno uporabiti v konkretnem primeru pogoji AO-95 (A28), saj splošni pogoji AO 97 veljajo šele od 1. 1. 1998, do škodnega dogodka pa je prišlo 9. 9. 1997. Štelo je, da je pravno podlago regresnemu zahtevku tožeče stranke najti v določbi 3. člena splošnih pogojev AO 95, prvi odstavek, ki določa, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja za odškodninske zahtevke oseb, ki jim zavarovanec omogoči, da se prevažajo na delu vozila, ki ni namenjen za prevoz oseb, razen če se te osebe prevažajo v skladu s predpisi. Tretji odstavek 3. člena navedenih pogojev pa določa, da ima zavarovalnica v primerih iz prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev za škodo, ki jo je poravnala oškodovancu, od zavarovanca in od odgovorne osebe pravico uveljaviti povračilo izplačanih zneskov (regres skupaj z obresti in stroški), pri čemer zahtevek za povračilo izplačanega zneska pri posameznem zavarovalnem primeru ne presega 12 povprečnih mesečnih neto osebnih dohodkov glede na zadnje uradno besedilo pristojnega organa v RS, ustvarjenih neposredno pred pridobitvijo pravice do regresa.

29. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da ni stranka zavarovalne pogodbe in regresni zahtevek zoper njo ni mogoč in pojasnilo, da v regresnem sporu zavarovalnica dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo, torej, da je utemeljeno izplačala oškodovancu odškodnino in ravnanje toženca, ki po splošnih pogojih pomeni zavarovančevo kršitev te pogodbe, na povzročitelju škode pa je dokazno breme, da se razbremeni odgovornosti za nastalo škodo.

30. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je vezano na pravnomočno obsodilno glede obstoja kaznivega dejanj in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP) in toženec tako v konkretnem primeru iz istega historičnega dogodka ne more več uspešno ugovarjati, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, da ni podana njegova krivda.

31. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da iz sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 28. 1. 2002, K 108/1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišče v Celju z dne 21. 5. 2002, Kp 163/202, izhaja, da se je tožena stranka glede na to, da je imela opravljen preizkus iz varstva pri delu in bila usposobljena za delo z viličarjem, zavedala nevarnosti svojega ravnanja in se je tudi zavedala možnosti, da pride do škodnega dogodka in da se je zagotovo zavedala, da je prevažanje osebe na viličarju, ki temu ni namenjen, nevarno in nedopustno. Ugotovilo je nadalje, da protipredpisno ravnanje tožene stranke izhaja tudi iz prijave škodnega primera odgovornosti v prilogi A26, kjer je razvidno, da je do poškodbe prišlo zaradi neupoštevanja varnostnih predpisov s strani viličarja H. J.in je s tem tožena stranka kršila določila iz varstva pri delu.

32. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka ravnala z veliko malomarnostjo, saj se je protipravnosti svojega ravnanja mogla in morala zavedati, kar je ugotovilo že tudi kazensko sodišče, enako pa izhaja iz sodbe Višjega sodišča v zvezi z dosojeno odškodnino oškodovancu D. M. z dne 24. 6. 2009, opr. št. Cp 430/2009 , v kateri se ugotavlja, da nihče ni imel vpliva na njegovo vožnjo in da je zapeljal z viličarjem v zavoj ter istočasno še spustil paleto in v tistem trenutku je oškodovanec izgubil ravnotežje ter ob opotekanju roko dobil v premikajoči se mehanizem vilic ter se pri tem telesno poškodoval, tako da je za nastalo situacijo v celoti odgovorna tožena stranka.

33. Sodišče prve stopnje je glede ne vse navedeno presodilo, da je tožena stranka dolžna v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 95 (priloga A28) tožeči stranki izplačati regres (vtoževano terjatev) v višini 12-tih povprečnih mesečnih neto osebnih dohodkov, glede na zadnje uradne poročilo pristojnega organa v RS, ustvarjenih neposredno pred pridobivanjem pravice do regresa. Ni sporno, da je bilo prvo izplačilo tožeče stranke, ki je predmet regresnega zahtevka, dne 11. 3. 2009 v znesku 67.837,87 EUR. Po pridobljenih uradnih statističnih podatkih, objavljenih na internetu (splošno znano dejstvo) pa znaša neto plača, po podatkih www.stat.si, za februar 2009 898,74 EUR. Tako je terjatev tožeče stranke limitirana na znesek (898,74 EUR x 12) 10.784,88 EUR in v tem obsegu je utemeljen tožbeni zahtevka tožeče stranke skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v presežku za znesek 103.366,97 EUR s pripadki pa je bilo potrebno zahtevek tožeče stranke zavrniti.

34. Pritožbeno sodišče glede na to, da je bilo v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Celju pod P 253/1999, v katerem je vtoževal odškodnino poškodovani v delovni nesreči dne 9. 9. 1997, izrecno kot nesporno ugotovljeno, da tožena stranka v celoti priznava jamstvo za obravnavani škodni dogodek iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti (stran sedem sodbe P253/1999 z dne 8. 1. 2009), sodi, da je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tožbeni zahtevek tožeče stranke kot regresni zahtevek na podlagi izplačane odškodnine po zavarovalni pogodbi iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja.

35. Ker tožeča stranka vtožuje regresni zahtevek iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, se sporno razmerje presoja po specialni ureditvi po ZOZP(6) in ne po določbah OZ oziroma glede na čas škodnega dogodka določbah ZOR o subrogaciji.

36. Določbe o subrogaciji urejajo situacijo, ko zavarovalnica vstopi v pravni položaj svojega zavarovanca proti povzročitelju škode do višine izplačanega zneska. Zavarovalnica pri subrogaciji svojo pravico tako črpa iz pravice svojega zavarovanca in logična posledica je, da pri subrogacijskem zahtevku zavarovalnica nima zahtevka zoper svojega zavarovanca, saj zoper “sebe” pravno ni mogoče postaviti zahtevka, nima pa ga tudi zoper zavarovančeve delavce, razen, če je ta škodo povzročil namenoma.

37. Glede na to, da se v sporni zadevi uveljavlja povračilni zahtevek zavarovalnice - tožeče stranke za izplačano odškodnino po polici za obvezno avtomobilsko zavarovanje, ima tožbeni zahtevek pravno podlago v kršitvi zavarovalne pogodbe po določbah ZOZP in ne gre za subrogacijo po 963. členu OZ ali regresni zahtevek po 171. členu ZOR, so pritožbeno neupoštevne vse obširne pritožbene navedbe o zastaranju vtoževane terjatve po 377. členu ZOR ali 171. členu ZOR, saj se ugovor zastaranja ne tej pravni podlagi ne more presojati.

38. Četudi je sodišče prve stopnje presojalo ugovor zastaranja tožene stranke tudi glede na določili 177. člena ZOR in 377. člena ZOR, pa to ni pravno odločilno za presojo v sporni zadevi, pač pa je pravno odločilno ali je utemeljen ugovor zastaranja regresne terjatve po polici za obvezno avtomobilsko zavarovanje.

39. Pritožbeno sodišče je pred presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da je ta ugovor neutemeljen, moralo odgovoriti na pritožbeni očitek, da tožena stranka ni odgovorna oseba oziroma zavarovanec po zavarovalni polici št. ..., katerih sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95. 40. Navedeni pritožbeni očitek je zgolj pavšalen in ne uspe izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se po splošnih pogojih AO-95 (priloga A28) kot zavarovanci štejejo poleg lastnika vozila (delodajalca) tudi voznik kot uporabnik vozila in tudi osebe, ki se prevažajo z vozilom (drugi odstavek 1. člena Splošnih pogojev AO-95). Pravilen je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ima status zavarovanca tudi tožena stranka in ni dvoma, da ima tožeča stranka pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od tožene stranke kot zavarovanca(7) in pritožba, ki ni uspela dokazati drugače, se pokaže kot neutemeljena.

41. V konkretnem primeru je po povedanem tožena stranka zavarovanec po zavarovalni pogodbi, ki je sicer ni sklenil sam neposredno, ga pa kot zavarovanca zavezuje.

42. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 7. člena ZOZP, ker bi ob pravilni uporabi moralo presoditi, da sploh ni prišlo do kršitve pogodbe, ki bi imela podlago v 7. členu ZOPZ, poleg tega pa tožene stranke ni mogoče tretirati kot odgovorne osebe, ker je šlo pri prvi toženi stranki za utečeno prakso.

43. Takšne pritožbene navedbe so neobrazložene in nejasne in se pritožbeno sodišče o njih ne more izjasniti, saj bi morale na ravni konkretnosti povedati, zakaj se tožena stranka ne šteje za odgovorno za kršitev zavarovalne pogodbe in zakaj meni, da posledično ni prišlo do izgube zavarovalnih pravic.

44. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka odgovorna za povzročeno delovno nesrečo 9. 9. 1997, v kateri se je poškodoval njen sodelavec, kar je bilo ugotovljeno tako s kazensko obsodilno sodbo kot v pravdnem postopku, v katerem je poškodovani delavec uveljavljal odškodnino in je pravdno sodišče ugotovilo, da je toženec ravnal hudo malomarno, v pritožbenem postopku pa je bilo izrecno ugotovljeno, da poškodovani ni v ničemer prispeval k nastali nesreči, saj pri sestopu ni imel nobenega vpliva na vožnjo viličarista, ki je brez kakršnekoli potrebe vozil po terenu, zapeljal v zavoj in istočasno še spustil paleto,poškodovani pa je pri tem izgubil ravnovesje (stran tri sodbe VSC Cp 430/2009 z dne 24. 6. 2009).

45. Pritožba zgolj pove, da kazenske odgovornosti ni mogoče enačiti s civilno odgovornostjo, kar drži, vendar pa je za presojo v sporni zadevi odločilno ali je tožena stranka uspela dokazati, da ni odgovorna za izgubo zavarovalnih pravic po prvem odstavku 3.člena splošnih pogojev AO 95, kar ji ni uspelo, saj je sodišče prve stopnje na podlagi listin v spisu (kazenska obsodilna in civilna obsodilna sodba), pravilno ugotovilo, da poškodovani ni prispeval k nastanku nesreče, tožena stranka pa je privolila v način dela pri nalaganju kamionov, čeprav drži, da ta ni bil skladen s predpisi, s tem pa se je uresničila pogodbena kršitev po 1. točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev, ki je v tem, da zavarovanec ne sme omogočiti, da se osebe prevažajo na delu vozila, ki ni namenjen za prevoz oseb, razen če se te osebe prevažajo v skladu s predpisi.

46. Pritožbeni očitek, da je v tem delu sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko, ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, je neutemeljen, saj je zaslišalo toženo stranko, ki je znova ponovil, da je ravnal tako, kot mu je bilo rečeno s strani delodajalca, vendar pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka kot zavarovanec v takšen načinu dela pristal, kar pa je za presojo v sporni zadevi pravno odločilno.

47. Pritožba nima prav, da so si razlogi izpodbijane sodbe sami s sabo v nasprotju, ker sodišče prve stopnje najprej ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za nastalo delovno nesrečo, nato pa ugotovi še, da je tudi delodajalec (prvotno prvotožena stranka) kršil predpise iz varstva pri delu, ko je dopuščal sporno delovno operacijo spusta delavca s kamiona z viličarjem, saj je sodišče prve stopnje le povedalo, da je tudi delodajalec kršil predpise s področja varstva pri delu, kar pa ne more spremeniti odločilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec na takšen način dela pristal. 48. S pavšalnimi pritožbenimi navedbami, če je tožena stranka z njimi merila na to, da ni izgubila zavarovalnih pravic po 3. členu Splošnih pogojev AO 95, po povedanem pritožba ni bila uspešna.

49. Glede na to, da je tožeča stranka po tretjem odstavku Splošnih pogojev AO 95 z izplačilom odškodnine oškodovancu, pridobila regresni zahtevek do tožene stranke in glede na ugovor zastaranja le-tega, se mora pritožbeno sodišče izjasniti še glede utemeljenosti ugovora zastaranja.

50. Ugovor zastaranja regresne terjatve ni utemeljen. Tožeča stranka je tožbo vložila 17. 2. 2010, del odškodnine (67.837,87 EUR) je plačala 11. 3. 2009, del (41.280,33 EUR) pa 24.8.2009, za regresne terjatve zavarovalnice pa začne zastaranje teči s izplačilom odškodnine tretjemu(8) in velja zanje, ker temelji na kršitvi zavarovalne pogodbe triletni zastaralni rok.(9)

51. Ker je tožeča stranka prvi del odškodnine plačala 11. 3. 2009, je naslednji dan začel teči triletni zastaralni rok, ki pa se do vložitve tožbe ni iztekel in tako je ugovor zastaranja neutemeljen.

52. Pritožba konkretno ne izpodbija prisodilnega dela tožbenega zahtevka v znesku 10.784,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2010 dalje, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presodilo na podlagi tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO 95, ki višino regresne terjatve limitirajo na dvanajst povprečnih mesečnih neto osebnih dohodkov, ustvarjenih neposredno pred pridobitvijo pravice do regresa. Po sodišču prve stopnje ugotovljena višina pritožbeno ni sporna.

53. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

54. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP)

55. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi vse svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve in k presoji pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): določba 171. člena ZOR z naslovom odgovornost drugih oseb , navedenem v 4.odseku pod naslovom Odgovornost organizacij združenega dela in drugih pravnih oseb nasproti tretjim v 2. oddelku z naslovom Povzročitev škode se glasi: “4 (1) Določbe prejšnjega člena se uporabljajo tudi za druge pravne osebe in osebe, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost, glede odgovornosti za škodo, katero pri delu ali v zvezi z delom povzročijo delavci, ki delajo pri njih. (2) Kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude (velike) malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev izplačanega zneska. (3) Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina izplačana.” Op. št. (2): določba 147. člena OZ se glasi: “(1) Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. (2) Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. (3) Kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska. (4) Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. (5) Določba prvega odstavka tega člena ne posega v pravila o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti”.

Op. št. (3): določba 963. člena OZ z naslovom Prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (subrogacija) se glasi: “(1) Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. (2) Če je po zavarovančevi krivdi ta prehod pravic na zavarovalnico v celoti ali delno onemogočen, je zavarovalnica v ustrezni meri prosta svojih obveznosti nasproti zavarovancu. (3) Prehod pravic od zavarovanca na zavarovalnico ne sme biti v škodo zavarovancu; če je zavarovalnina, ki jo je dobil od zavarovalnice, iz kateregakoli vzroka nižja od škode, ki mu je nastala, ima zavarovanec pravico dobiti iz sredstev odgovorne osebe izplačan ostanek odškodnine pred izplačilom terjatve zavarovalnice iz naslova pravic, ki so prešle nanjo. (4) Ne glede na pravilo o prehodu zavarovančevih pravic na zavarovalnico pa te pravice ne preidejo nanjo, če je škodo povzročil nekdo, ki je zavarovančev sorodnik v ravni vrsti, ali nekdo, za katerega ravnanje zavarovanec odgovarja ali živi z njim v istem gospodinjstvu, ali pa nekdo, ki je delavec pri zavarovancu, razen če je kdo od teh škodo povzročil namenoma.(5) Če pa je bil kdo izmed tistih, ki so omenjeni v prejšnjem odstavku, zavarovan pred odgovornostjo, sme zavarovalnica zahtevati od njegove zavarovalnice povrnitev zneska, ki ga je izplačala zavarovancu.” Op. št. (4): tretji odstavek 380. člena ZOR z naslovom zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah se glasi. “(3) Terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih.”.

Op. št. (5): 376. člen ZOR se glasi: “(1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. (2) V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. (3) Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.” Op. št. (6): primerjaj sklep VS RS II Ips 179/2011 z dne 3. 4. 2014, sodba VS RS II Ips 165/2013 z dne 4. 6. 2015 Op. št. (7): določba 7. člena ZOZP se glasi: “1) Zavarovalnica nasproti oškodovancu ali potniku v javnem prometu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi, zavarovalnih pogojih ali Uredbi 785/2004/ES. 2) V primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. 3) Pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo iz prejšnjega odstavka od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe samo v primerih: 1. če je voznik vozilo uporabljal za drugačen namen, kot je to določeno v zavarovalni pogodbi; 2. če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, razen če je vozilo vozil kandidat za voznika motornih vozil ali skupine vozil pri učenju vožnje ob upoštevanju vseh predpisov, ki urejajo ta pouk; 3. če je bilo vozniku odvzeto ali začasno odvzeto vozniško dovoljenje oziroma se mu je izvrševala izrečena kazen ali varstveni ukrep prepovedi vožnje vozila določene vrste ali kategorije, oziroma varstveni ukrep prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ali kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja; 4. če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in sicer nad dovoljeno mejo; 5. če je voznik škodo povzročil namenoma; 6. če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno; 7. če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.[.....] Op. št. (8): primerjaj sklep VS RS II Dor 315/2012 z dne 22. 11. 2012 in v njem navedeni ostali judikati VS RS Op. št. (9): primerjaj sodbo VS RS II Ips 404/2009 z dne 23. 9. 2010.