Jedro

V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožnici ni dokazane popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Glede na 401. člen ZPIZ-2 ni niti pogojev za priznanje pravic na temelju preostale delazmožnosti, torej III. kategorije invalidnosti, ker je bila tožnica pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 21. 1. 2019 in št. ... z dne 1. 8. 2018, razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in priznanje pravice do invalidske pokojnine (I. tč. izreka). Presodilo je, da sta zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita in izreklo, da stroški postopka bremenijo proračun RS (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev, vrnitev zadeve sodišču v ponovno sojenje in priznanje pritožbenih stroškov.

Iz obširno ponavljajoče se, nepregledne množice pritožbenih navedb je mogoče povzeti, da je stara 58 let, da je bila že večkrat obravnavana na invalidski komisiji, nazadnje na IK I 29. 5. 2018, ko so bile ugotovljene številne nove zdravstvene težave, vendar zaključeno, da je še nadalje III. kategorija invalidnosti kot 17. 11. 2009. Od 20. 12. 2013 je prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot nezaposljiva oseba. Kmetovanje je opustila leta 2017 iz zdravstvenih razlogov. Kljub temu je ugotovljeno, da je še nadalje invalid III. kategorije z dodatnimi omejitvami.

Našteva diagnoze od leta 2008 dalje in vztraja pri navedbah, da zaradi bolečin ni zmožna za delo kmetovalke. Od leta 2009 je prišlo do bistvenega poslabšanja stanja. Povzema razbremenitve iz izvedenskega mnenja, pojasnilo izvedenca, da ni dela in življenja brez obremenitev aksialnega skeleta, da omejitve pomenijo, da naj ne opravlja dela s stalnimi obremenitvami, npr. pobiranje s tal, dvigovanje nad nivojem ramen itd. Opravljala bi lahko vsa dela, ki jih sicer opravlja, t.j. gospodinjska opravila, čiščenje stanovanja, skrb za obolelo mamo, lažja dela na vrtu za lastne potrebe. Ne samo laiku, temveč povprečno razgledanemu človeku se mora zastaviti vprašanje, ali zmore opravljati pridobitno delo oz. svoj poklic in ali ima preostalo delovno zmožnost. Zdravstveno stanje se ji od leta 2008 poslabšuje, zato se sprašuje, ali zmore opravljati dela za preživljanje. Potrebno je upoštevati socialno funkcijo invalidnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja negativna konotacija glede motivacije, češ da bi lahko delala na vrtu, opravljala lažja dela, gospodinjska opravila, čiščenje in pomožna dela z razbremenitvami. Izvedenec meni, da je ob ustrezni motivaciji pridobitno zmožna, kar je morda tehnično vzdržno, ne pa z vidika poštenega postopka, ki bi ga morala biti deležna. Ne gre le za zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, temveč poseg v dostojanstvo. Kljub poslabšanju zdravja je ugotovljeno, da je še nadalje III. kategorija invalidnosti kot leta 2009. Bila je kmetovalka in če bi bila v delovnem razmerju, bi bila dolga leta v bolniškem staležu, zato je upravičeno terjala odgovore, kako je lahko enako delovno zmožna kot leta 2008. Zmotno je stališče, da niso pomembne diagnoze, ampak delazmožnost (15. točka obrazložitve). Če izvedenec meni, da je pridobitno sposobna ob številnih razbremenitvah, potem želi vedeti, kaj še zmore delati 4 ure in se preživljati. Nepojasnjen je razkorak med diagnozami ter ugotovljenimi stvarnimi razbremenitvami in časovno omejitvijo. Ni smisel postopka v administrativni odločbi, ampak odločbi, ki se bo v življenju realizirala. Bistveno je, katera dela pri 58 letih starosti kot kmetovalka, po poklicu vrtnarka, lahko opravlja in se preživlja.

Fiziater je 25. 8. 2017 ugotovil, da za fizično naporno delo ni sposobna, infektolog pa 28. 12. 2017, da glede na klinično sliko, diagnoze in starost ni sposobna za dela, ki jih je opravljala pred zadnjo oceno na IK. V izvedenskem mnenju je iz ortopedskega stališča zapisano, da izstopa kahektičnost in mišična oslabelost, polpartorna bolečnost po vseh tipičnih točkah za fibromialgijo, rahlo omejena gibljivost vratne in ledvene hrbtenice brez nevroloških izpadov, razen atipičnega navajanja zmanjšanja čutenja na dotik po celi levi strani in da gre le za psihofizično izčrpanost ob nevrotsko strukturirani osebnosti ter potrjeni Lymski boreliozi in fibromialgiji. Zato je predlagala nov izvedenski organ, v katerem bi sodeloval tudi izvedenec psihiatrične stroke. Zdravo razumska logika poraja dvom v obravnavo njenega stanja, ki bi bilo drugačno, če bi bila zaposlena, saj bi bila v dolgoletnem bolniškem staležu. Na kmetiji je delala od jutra do večera z vsemi zdravstvenimi težavami, kar je pustilo posledice.

Sodišče izvedensko mnenje zmotno ocenjuje za prepričljivo, poudarja da je vloga specialistov drugačna od vloge sodnega izvedenca in da zaključki lečečih zdravnikov niso relevantni. V sodni praksi je sodišče večkrat zaslišalo lečeče zdravnike ali specialiste. Strinja se, da nezaposljivost ni ekvivalent delazmožnosti in da so stvarne razbremenitve lahko številne. Na vprašanje, katera dela bi zmogla je izvedenec odgovoril, da gospodinjska in ob številnih razbremenitvah ni bil več prepričan, kaj sploh lahko dela. Vsekakor opravljanje gospodinjskih opravil, delo na vrtu in nega obolele matere ne pomeni pridobitne sposobnosti v 4 urah. Ker sodišče ni pridobilo novega mnenja, v katerem bi sodelovali specialist medicine dela, ortoped, nevrolog in psihiater in zavrnitve ni ustrezno obrazložilo, je kršena kontradiktornost. Zavrnitev dokaza z obrazložitvijo, da izvedba ne bi vplivala na ugotovitev dejanskega stanja pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo oceno. Kršena je 8. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), poseženo v enakost pred zakonom iz 14. člena ustave ter 22. in 25. člen ustave. Izvedenci so poleg pravil medicinske stroke dolžni upoštevati tudi definicijo invalidnosti in mnenje podati na podlagi objektivnih dokazov. Zaključek izvedenca, da je ob ustrezni motivaciji primerna za pridobitno delo, pomeni premik fokusa iz ukvarjanja z boleznijo. Izvedenec se ni izjasnil, kaj naj bi predstavljalo ustrezno motivacijo. Če ni ustrezne motivacije, za delo ni sposobna. Ker mnenje ni strokovno prepričljivo utemeljeno, je kršen 254/2 člen ZPP. Gre za potrebo po kontrolnem mnenju, do česar se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na zadnji obravnavi je grajala procesne kršitve in navedla, da ima pravico do drugega mnenja. Izpostavlja socialno funkcijo invalidnosti in se sklicuje na stališče iz sodbe Psp 69/2016. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na očitke o nerazčiščenem dejanskem stanju, nepravilno uporabljenem materialnem pravu, procesnih in ustavnopravnih kršitvah poudarja predvsem naslednje.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali odločilnim dejanskim razlogom sodbe, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Procesna kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pomeni napake v sestavi sodne odločbe glede oblike in vsebine. Zajema nerazumljiv in protisloven izrek; pomanjkanje sleherne obrazložitve ali o odločilnih dejstvih, nejasnosti, nerazumljivost obrazložitve; ter nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ko sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti2. Če ima sodba tako hude pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, se zoper njo ni mogoče pritožiti. S tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali brez razloga, dialog ali polemika ni mogoča in zato ni mogoče uresničevati niti pravice do pritožbe3. Po oceni pritožbenega sodišča takšnih pomanjkljivosti pisni odpravek izpodbijane sodbe zagotovo nima.

6. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do zatrjevane kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev bi bila podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Strankina pravica iz 212. člena ZPP, da predlaga dokaze, sodišče zavezuje, da dokaze, bistvene za ugotovitev odločilnih dejstev tudi izvede. Vendar dokaznim predlogom ni dolžno slediti, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati. Zavrnitev predlogov mora obrazložiti, kot je storilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ocena dejanskega stanja je sprejeta v skladu 8. člena ZPP po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej, vseh skupaj ter glede na uspeh celotnega dokaznega postopka.

7. Nestrinjanje tožnice s sodno medicinskim izvedenskim mnenjem samo po sebi ni razlog za pridobitev drugega mnenja po 254. členu ZPP, kot neutemeljeno vztraja v pritožbi. Smiselno zatrjevana relativna procesna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj neuporaba 254. člena ZPP ob utemeljeno zavrnjenem dokaznem predlogu, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Ob zakoniti zavrnilni sodbi ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve 22. člena Ustave RS4 (Ustava) o enakem varstvu pravic, ali 21. člen Ustave o varstvu človekove osebnosti in dostojanstva niti 25. člena Ustave o pravici do pravnega sredstva, uveljavljanega prav v tem pritožbenem postopku.

Dejanske okoliščine iz predsodnega upravnega postopka

9. V zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 21. 1. 2019 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 1. 8. 2018. S slednjo je zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. IK I in IK II (dne 29. 5. 2018 in dne 11. 12. 2018) sta skladno ocenili, da je ob sindromu Fibromialgije, Lymske borelioze in Celiakije pri tožnici zaradi bolezni od 17. 11. 2009 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki. Kljub III. kategoriji invalidnosti tožnici glede na 401. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2) niso priznane pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti, saj je bila pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic.

Materialnopravno izhodišče za rešitev zadeve

10. Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod, je podana v ZPIZ-2. Po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Invalidnost ni le medicinska temveč tudi socialnopravna kategorija, kot pravilno poudarja pritožba.

Glede na obstoj ali neobstoj preostale delovne zmožnosti se zavarovance v skladu z 2. in 3. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvršča v II. ali III. kategorijo invalidnosti. Po 1. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 pa je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovanca, če več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima preostale delovne zmožnosti. Torej ob popolni izgubi delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo.

11. Pravico do invalidske pokojnine je v skladu z 41. členom ZPIZ-2 mogoče priznati zavarovancu I. kategorije invalidnosti; zavarovancu II. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, oz. zavarovancu II. ali III. kategorije invalidnosti ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Kadar je vzrok invalidnosti bolezen ali poškodba izven dela je priznanje invalidske pokojnine pogojeno s predpisano minimalno pokojninsko dobo (42. člen ZPIZ-2).

12. V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožnici ni dokazane popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Glede na 401. člen ZPIZ-2 ni niti pogojev za priznanje pravic na temelju preostale delazmožnosti, torej III. kategorije invalidnosti, ker je bila tožnica pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic.

Odločilna dejstva, ugotovljena pred sodiščem prve stopnje

13. V pisnem izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze B. (Fakultetna komisija; prof. dr. C.C. in prof. dr. D.D.) z dne 25. 5. 2000 (list. št. 24 – 35), dopolnilnem mnenju z dne 15. 8. 2000 (list. št. 51 – 74) ter izpovedi prof. dr. C.C. na obravnavi 12. 3. 2021 (list. št. 104 – 106), povzetih v 10., 13. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je imelo sodišče prve stopnje dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici do 21. 1. 2019 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, kot neutemeljeno vztraja v pritožbi. Glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo, izvida osebnega pregleda v predsodnem in sodnem postopku je prepričljivo ocenjeno, da je pri tožnici od 29. 5. 2018 dalje6 prišlo do poslabšanja 17. 11. 2009 ugotovljene III. kategorije invalidnosti. Ob sindromu fibromialgije, Lymski boreliozi, Celiakiji, kroničnih poliartrotičnih bolečinah in mialgiji brez večjih odstopanj v nevrološkem statusu, rahlo omejeni gibljivosti vratne in ledvene hrbtenice brez nevroloških izpadov ter atipičnem navajanju zmanjšanega čutenja za dotik po levi strani telesa, je pri njej še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo delo s potrebnimi dodatnimi stvarnimi razbremenitvami in časovno omejitvijo na 4 ure dnevno.

Nobenega dvoma torej ni, da tožnica delo kmetovalke že od leta 2009, ko je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s stvarnimi razbremenitvami in tudi od 29. 5. 2018 več ni zmožna, temveč le še za drugo, psihofizično lahko, nezahtevno delo, ki ne zahteva usposabljanja in priučevanja, delno sede in stoje, z malo hoje ter brez vsiljenega tempa in ritma dela, brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg, pogostih fleksijskih obremenitev vratne hrbtenice, brez pogostega pripogibanja in dela v globokem predklonu, v polovičnem delovnem času.

Takšna ocena Fakultetne komisije je skladna s splošnim in posebnim delom definicije invalidnosti iz 63. člena ZPIZ-2. Prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga za dvom v pravilnost, strokovnost in objektivnost izvedenskega mnenja, kar je argumentirano utemeljilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. To velja tudi glede irelevantnih pripomb na osnovno in dopolnilno izvedensko mnenje, povzetih v 12. in 14. točki obrazložitve in za odgovore ter pojasnila izvedenskega organa, povzete v 13. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Na množico pritožbenih navedb, na katere je argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ne odgovarja znova. Poudarja le, da pritožničino vztrajanje na stališču, da bi se izvedenski organ moral izrecno opredeljevati do posameznih diagnoz, ni utemeljeno. Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje, ali če zavarovanec dejavnosti, npr. kmetijske več ni zmožen opravljati poln delovni čas (5. odst. 63. člena ZPIZ-2). Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev v določeno kategorijo invalidnosti.

Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti, določa dela ali dejavnost, ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca (IK I ali IK II) podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve (81. člen ZPIZ-2) ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega (82. člen ZPIZ-2) za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica.

Odločitev pritožbenega sodišča

15. Iz predhodno navedenih dejanskih in materialnih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi prvostopenjsko zavrnilno sodbo. Torej razsoditi, kot izhaja iz I. tč. izreka te sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi zakoniti, ob uporabi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Preostale pritožničine navedbe, ki se nanašajo na vrednostne očitke sodišču, češ da se povprečno razgledanemu človeku mora zastaviti vprašanje o njeni sposobnosti za pridobitno delo; nestrinjanje z izvedencem, da je ob ustrezni motivaciji še sposobna za pridobitno delo v skladu s stvarnimi razbremenitvami in časovno omejitvijo, sklicevanje na zadevo Psp 69/20198 ter druge, ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane. Pritožbeno sodišče se do njih zato ni dolžno posebej opredeljevati. Pojasnjuje le, da pojem motivacije raziskovalni pristopi razlagajo različno, in da v obravnavani zadevi motivacija ni bila uporabljena kot medicinska kategorija, saj v tej smeri ni nobenega psihiatričnega izvida ali izvida kliničnega psihologa. Fakultetna komisija je nenazadnje predlagala timsko interdisciplinarno diagnostično obdelavo v bolnišnico za rehabilitacijo E., eventualno pridobljen izvid pa bo lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.

16. Ob takšni rešitvi zadeve in odobreni brezplačni pravni pomoči pritožnici (list. št. 132), je potrebno izreči, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju (II. tč. izreka sodbe).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga; J. Zobec str. 306. 3 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga; J.Zobec str. 307. 4 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Ko je bila invalidnost ocenjevana na IK I. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 8 Da invalidnost po literaturi in sodni praksi ni le medicinska temveč socialna kategorija.