20. 2. 2003

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C., Č. Č.-Č. in D. D., odvetniki v Z., na seji senata dne 4. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 191/01 z dne 3. 10. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 30/2000 z dne 27. 9. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Tožnica je v izvršilnem postopku, ki teče med toženo stranko in tožničinim možem kot dolžnikom, podala ugovor, da je predmet izvršbe (nepremičnina), ki je sicer v zemljiško knjigo vpisan le na ime dolžnika, skupno premoženje zakoncev, od katerega naj bi tožnici pripadala polovica. Izvršba na idealno polovico te nepremičnine naj bi bila zato nedopustna. Izvršilno sodišče je tožnico napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izvršba glede ene idealne polovice sporne nepremičnine nedopustna. Navedlo je, da je bila sporna nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze, zato v skladu z 51. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in nasl. - v nadaljevanju ZZZDR) spada v skupno premoženje zakoncev. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da sporna nepremičnina sicer res spada v skupno premoženje zakoncev, vendar pa tožeča stranka ni ukrenila ničesar, da bi bila njena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Na podlagi načela javnosti in zaupanja v zemljiško knjigo naj bi se zato tožena stranka upravičeno zanesla na pravilnost in popolnost vpisanih podatkov. Glede na to, da je bila tožena stranka ob ustanovitvi hipoteke v dobri veri, po mnenju sodišča druge stopnje sklicevanje tožnice na nedopustnost izvršbe ni utemeljeno.

Revizija tožnice je bila zavrnjena.

B.Ustavna pritožnica zatrjuje, da ji ni mogoče očitati slabe vere glede dejstva, da se je njen mož zadolževal. Meni, da ima zato pravico sklicevati se na svojo lastninsko pravico. S tem, ko je sodišče njen zahtevek zavrnilo, naj bi ji kršilo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), pa tudi določbo 67. člena Ustave, ki zagotavlja, da se lastninska pravica lahko pridobi tudi na način, ki ga določa ZZZDR. S tem naj bi ji bila posledično kršena tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

4.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Pritožnica v ustavni pritožbi izpodbija uporabo materialnega prava. Toda tudi če bi izpodbijana sodba bila napačna, to samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za to bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Vendar pa tega stališčem, zavzetim v izpodbijanih sodbah, ni mogoče očitati.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger