Jedro

Zakonsko določenih rokov se v nobenem primeru ne more podaljšati. Roki, ki jih predpisuje zakon, so nepodaljšljivi prekluzivni roki. Odločitev, da se predlog za podaljšanje pritožbenih rokov zavrne, je pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za podaljšanje roka za vložitev pritožbe zoper sklep, ki ga je sodišče v tej zadevi izdalo 24. 2. 2016 (točka I. izreka sklepa) in zavrglo pritožbo tožeče stranke z dne 8. 4. 2016 zoper II. točko izreka sklepa, ki ga je sodišče izdalo 24. 2. 2016 (točka II. izreka sklepa).

2. Tožnik v zelo obsežni pritožbi (obsega skupaj z navedbo dokazov 57 strani) sklep izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi z izpodbijanim sklepom predlaga višjemu sodišču, naj ga odpravi, popravi pa naj tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 664/2015-III z dne 24. 2. 2016 ter ugodi zahtevku iz glavne stvari (da obstaja izločitvena pravica o avtorski pravici iz delovnega razmerja nad računalniškimi programi, podatki vezanimi nanje in pripravljalnim gradivom za 151 cenikov) ter stranskim terjatvam za mesečno licenčnino za uporabo cenikov, za odškodnino za prodano materialno avtorsko pravico, za zamudne obresti in za stroške postopka. Obrazlaga kakšno tožbo, predlog za začasno odredbo, dopolnitve tožbe in druge vloge, predloge in pobude je vložil v tem in drugih postopkih, ki tečejo ali so tekli med njim in toženo stranko. Podaja svoje videnje nekaterih sodnih odločitev. Iz navedb, ki se nanašajo na izpodbijani sklep z dne 19. 4. 2016 je mogoče povzeti, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je dva zakonska roka nepravilno uporabilo oziroma določilo v pravnem pouku na način, da je določilo dva nerazumna roka. S tem je storilo bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, da se predlog za podaljšanje roka zavrne, ne držijo in so v nasprotju z odločilnimi dejstvi. Zakonski rok za pravno sredstvo je samostojen in ga ni mogoče istočasno vrinjati v drug zakonski rok za drugo pravno sredstvo, ki ga v skrajšanem roku ni mogoče pripraviti, ker sta posledično oba roka nerazumna in v nasprotju z zakonom in se jih tako mora jemati, kot da nista zakonska. Sodišče je določilo dva roka vzporedno od prejema pisnega odpravka, namesto pravilno zaporedno z vmesno prekinitvijo. Tako je ravnalo v nasprotju z zakonom in 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic (Konvencije). Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, ker ne držijo navedbe v izpodbijanem sklepu. Sodišče je v njem določilo pritožbena roka vzporedno, namesto zaporedno in z vmesno prekinitvijo vsaj sedem dni. V tem času ni mogel pripraviti pritožbe, ker ima še druge upravne in sodne zadeve ter pravico do počitka. Sodišče ni ugotovilo odločilnega dejstva, da je v ZPP določeno, da se sme stranka zoper izdano odločbo pritožiti v roku 15 dni od vročitve prepisa, če ni v ZPP določen kakšen drug rok. Napačno je ugotovljeno odločilno dejstvo, da se ne sme v okviru enega sklepa izdati dva sklepa, za katera je podana podlaga v ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju) in v ZPP z dvema rokoma za dve pritožbi. Oba zakona določata, da se za zadevo izda ena sodba in sklep in določi en rok za pritožbo. Ker ni uporabilo teh določb, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožbo in začasno odredbo bi moralo obravnavati ločeno. Za obe pritožbi skupaj je porabil 181 ur dela, kar ob normalnih pogojih ni mogoče narediti v 15 dneh. Zato je predlog za podaljšanje roka, za katerega je porabil dodatnih deset ur dela, utemeljen. Razen tega je moral glede na protizakonit sklep in dva nerazumna roka vložiti še dopolnitev tožbe in predlog za vrnitev v prejšnje stanje in za njiju je porabil še tri ure dela. Tako bi bil skupni rok v višini 45 koledarskih dni upravičen z ozirom na težavnost zadev. Zmotno je sodišče uporabilo tudi prvi odstavek 11. člena ZPP, ker si ni prizadevalo, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in da bi se onemogočilo zlorabo pravic, ki jih ima v tem postopku, saj ni odločilo o njegovi tožbi. Njegova pravica je tudi, da sodišče izda za dve zadevi dva ločena sklepa in določi dva ločena pritožbena roka. Pritožbena roka bi sodišče na podlagi 110. člena ZPP lahko podaljšalo, ker nista zakonska, saj bi morala biti določena ločeno v dveh ločenih sklepih in s prekinitvijo, da bi bili pritožbi kot dve pravni sredstvi zoper dva sklepa sploh možni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sama dejstva, ki so bila odločilna za izdajo izpodbijanega sklepa in so tudi za odločitev o tožnikovi pritožbi, niso sporna. Ta dejstva so: sodišče prve stopnje je 24. 2. 2016 izdalo sklep, s katerim je v točki I. izreka zavrglo tožnikovo tožbo z dne 9. 10. 2014, v točki II. izreka pa predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožnik vložil skupaj s tožbo; tožnik je 23. 3. 2016 vložil predlog za podaljšanje roka za vložitev pritožbe zoper zavrženje tožbe na 45 dni, za vložitev pritožbe o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe pa na 24 dni; dne 8. 4. je tožnik vložil še pritožbo zoper II. točko izreka sklepa z dne 24. 2. 2016 (zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe).

5. Sodišče prve stopnje ni samo določilo rokov za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Oba roka sta določena z zakonom. Skladno s 333. členom v zvezi s 366. členom ZPP znaša rok za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe 15 dni. Rok za pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe pa znaša 8 dni od vročitve sklepa (prvi in tretji odstavek 9. člena v zvezi z 239. členom ZIZ). Ker je namen začasnih odredb v zavarovanju s tožbo uveljavljanih tožbenih zahtevkov, izdaja začasne odredbe v primeru, ko vložena tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk ni sposobna za obravnavanje, po naravi stvari ni mogoča. Gre za enoten postopek in vsebinsko povezani odločitvi. Glede na to je edino materialnopravno pravilno in hkrati z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP skladno ravnanje sodišča, da izda en sklep. Čeprav gre za vsebinsko povezano odločitev, pa je zakonska podlaga za zavrženje tožbe druga, kot zakonska podlaga za zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe. Posledično sta različna roka za pritožbo; rok za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe je določen v ZPP, rok za pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe pa v ZIZ. Oba zakona vežeta pričetek teka roka za pritožbo na vročitev izpodbijane odločbe stranki, ki se pritožuje (prvi odstavek 333. člena ZPP in tretji odstavek 9. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je torej v sklepu z dne 24. 2. 2016 podalo pravilen pravni pouk.

6. V izpodbijanem sklepu je prvostopenjsko sodišče z jasnimi in pravilnimi razlogi pojasnilo, da se zakonsko določenih rokov v nobenem primeru ne more podaljšati. Roki, ki jih predpisuje zakon, so nepodaljšljivi prekluzivni roki. Odločitev, da se predlog za podaljšanje pritožbenih rokov zavrne, je pravilna.

7. Stranka, ki zamudi prekluziven rok, procesnega dejanja ne more več opraviti. Tožnik torej po izteku pritožbenih rokov ni mogel več vložiti pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Tožniku se je osemdnevni rok za pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe iztekel 23. 3. 2016. Ker je pritožbo zoper ta del sklepa vložil 8. 4. 2016, jo je sodišče pravilno na podlagi 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ kot prepozno zavrglo.

8. V odgovor pritožbenim navedbam višje sodišče še pojasnjuje, da subjektivno dojemanje kompleksnosti in zahtevnosti zadeve glede na obrazloženo ne more biti merilo za določanje dolžine pritožbenih rokov. Ti so določeni v zakonu in veljajo za vse enako. Tožnik bi lahko uspel le, če bi uspel v ustreznem postopku izpodbiti zakonske določbe, ki predpisujejo dolžino rokov za pritožbo. Presojo ustavnosti zakonskih določb sicer lahko zahteva tudi sodišče, vendar v obravnavanem primeru razloga za to ne vidi. Pritožbeni rok 15 dni velja tudi za pritožbe zoper sodbe, to je meritorne odločitve, ki so praviloma kompleksnejše od procesnih odločitev, kakršen je sklep o zavrženju tožbe. In tudi za pritožbo zoper meritorno odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je določen osemdnevni pritožbeni rok, torej ta rok zadostuje tudi za izpodbijanje odločitve o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča pritožniku tako ni bila kršena pravica dostopa do sodišča, ki mu jo zagotavlja Ustava in Konvencija.

9. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, je treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

10. Izreka o stroških pritožbenega postopka ni, ker niso bili priglašeni.