Jedro

Tožnik v pritožbi navaja le, kako je potekal sodni postopek in obrazlaga svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča o zavrnitvi predloga za obnovo postopka. To pa ni predmet tega postopka. Vrhovno sodišče v tem (pritožbenem) postopku ne odloča in tudi ne more odločati o pravilnosti in zakonitosti sklepa o nedovolitvi obnove postopka, temveč le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti, ker za to ni utemeljenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep o nedopustitvi revizije.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. I Pd 150/97-27 z dne 1. 7. 1997 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlike v odpravnini in razlike v plači v skupnem znesku 346.514,00 SIT. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. Pdp 1445/97-12 z dne 6. 5. 1999 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Sodba je postala pravnomočna 19. 5. 1999, zavrnjena (deloma zavržena) pa je bila tudi revizija tožnika (sodba in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 182-/99 z dne 4.4.2000).

Tožnik je 15. 5. 2000 vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je Delovno in socialno sodišče zavrnilo s sklepom opr. št. I Pd 150/97-88 z dne 1. 2. 2005, njegovo odločitev pa je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. Pd 501/2005-2 z dne 26. 5. 2005. Istočasno je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da se revizija zoper tak sklep ne dopusti. Navedlo je, da ne gre za nobenega od primerov, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožnik vložil laično pritožbo iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, ker naj bi v sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne bilo enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obširni utemeljitvi opisuje potek postopka in navaja svoje nestrinjanje s posameznimi odločitvami sodišč oziroma dokazno oceno tako v tem postopku, kot v postopku zaradi prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s pritožbenim razlogom navaja le domnevno neenotnost oziroma drugačno mnenje sodišča v (razveljavitvenem) sklepu opr. št. Pdp 381/95 in sklepu (o zavrnitvi pritožbe) opr. št. Pdp 1445/97. Pritožba ni utemeljena.

V postopku v delovnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ZPP-UPB2), če ni z ZDSS-1 določeno drugače (19. člen ZDSS-1). V premoženjskih individualnih delovnih sporih (kakršen je spor v obravnavanem primeru), je revizija dovoljena v primerih in pod pogoji, kot jih določa ZPP (1. točka 31. člena ZDSS-1) ali če jo dopusti sodišče (5. točka 31. člena ZDSS-1).

Predmet odločanja v tem postopku je odločitev nižjih sodišč, da se obnova postopka ne dovoli oziroma da se predlog za obnovo postopka zavrne. Obnovitveni postopek je samostojen postopek, v katerem sodišče najprej s sklepom odloči o tem, ali so podani zatrjevani obnovitveni razlogi. Kolikor presodi, da niso, predlog za obnovo postopka zavrne in s pravnomočnostjo takega sklepa se obnovitveni postopek (že v tej fazi postopka) konča. Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP je tudi zoper take sklepe načeloma dovoljena revizija, vendar pa drugi odstavek istega člena določa izjemo: revizija ni dovoljena, če ne bi bila dovoljena zoper pravnomočno sodbo. Ker glede na vrednost spornega predmeta, revizija zoper pravnomočno meritorno sodbo ne bi bila dovoljena (367. člen ZPP), bi tožnik imel možnost vložiti revizijo le, če bi jo dopustilo sodišče. Sodišče druge stopnje lahko dopusti revizijo le iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 32. člena ZDSS-1. Presoja o tem, ali je podan razlog po prvi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 (da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju), je v celoti prepuščena sodišču druge stopnje. Vrhovno sodišče je na njegovo odločitev vezano, stranki pa tega razloga ne moreta uveljavljati v pritožbi (drugi odstavek 32. člena ZDSS-1).

Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Tožnik sicer navede pravi pritožbeni razlog, vendar ga nato v sicer obsežnih navedbah ne utemelji. V pritožbi navaja le, kako je potekal sodni postopek in obrazlaga svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča o zavrnitvi predloga za obnovo postopka. To pa ni predmet tega postopka. Vrhovno sodišče v tem (pritožbenem) postopku ne odloča in tudi ne more odločati o pravilnosti in zakonitosti sklepa o nedovolitvi obnove postopka, temveč le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti, ker za to ni utemeljenih razlogov. Tak razlog bi bil lahko podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo o predlogu za obnovo postopka drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Tožnik kaj takega ne zatrjuje, sodišče druge stopnje pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno štelo, da razloga za dopustitev revizije ni. Pri tem je treba upoštevati, da sploh ne gre za neenotno sodno prakso, če pritožbeno sodišče v istem postopku prvostopno sodbo najprej razveljavi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, po dopolnjenem dokaznem postopku pa enako odločitev potrdi.

Tožnik je uveljavljal dva obnovitvena razloga: po 6. točki 394. člena ZPP, ker naj bi se sodba opirala na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina, ter po 10. točki 394. člena ZPP, ker naj bi zvedel za nova dejstva ali nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Odločitev sodišča v zvezi s temi razlogi ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je v podobnih zadevah že velikokrat odločilo. Pomembna je seveda le odločitev o bistvenem pravnem vprašanju: v prvem primeru o tem, s čim oziroma kako mora stranka dokazovati, da gre za ponarejeno listino, in v drugem primeru, kdaj gre za nova dejstva in nove dokaze.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča mora predlagatelj obnove postopka dejstvo, da gre za ponarejeno listino (enako tudi, če gre za krivo izpovedbo), dokazovati s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča (tako na primer že sodba opr. št. VIII Ips 46/95 z dne 13. 2. 1996 ali na primer sodba opr. št. II Ips 478/2001 z dne 5. 5. 2002). Tudi glede presoje o tem, kdaj gre za nova dejstva ali nove dokaze, je sodna praksa Vrhovnega sodišča enotna. Ne gre za nove dokaze, če so ti ves čas v spisu, tožnik se le ne strinja z dokazno oceno in odločitvijo sodišča. Gre le za ponavljanje dejstev, ki jih je tožnik navajal že v postopku, katerega obnovo zahteval (tako na primer sodba opr. št. VIII Ips 91/2003 z dne 18. 11. 2003).

Ker glede na vse navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razlogov z dopustiev revizije iz razlogov po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).